LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Beograd - Parada ponosa, 2001, http://www.bbc.co.uk
Osebno /politično*
Dejan Nebrigić (1971-1999)
Prevod: Nataša Velikonja
* Besedilo je prevedeno iz zbornika "Gayto", ki ga je
uredil Dušan Maljković, izšel pa je kot del "Kampanje proti
homofobiji" in "Evropskega združenja mladih Srbije"
v Beogradu leta 1999/2000.
Smisel tega intervjuja, spremenjenega v nekakšno "my story",
je bila predstavitev osebne - na žalost dokaj tragične, kar morda
zveni paradoksalno - gejevske usode v teh krajih. Ta zgodba je
povsem individualna, ne da se je vstaviti v šablono in preko nje
posploševati, da je vsaka "gejevska usoda" takšna.
Moja draga prijateljica, sociologinja Ivana Spasić, piše v diplomskem
delu "Gay potkultura i društvena kontrola homoseksualnosti"
(1989) o tem, da se vedno mora pojaviti t.i. "žrtvovana generacija
gejevskih in lezbičnih aktivistov/aktivisk", ki "prevzame
nase plaz kamenja, ki ga nanje vsuje sredina, ker so se odločili,
da se javno borijo za svoje pravice". Ko je to pisala, sva
se šele spoznala, imel nisem niti osemnajst let in šele začenjal
z gejevskim aktivizmom ter profesionalno kariero. Ta druga je
bila - kot tudi, se bojim, moje osebno življenje - prav zaradi
mojega angažiranja v boju za pravice seksualnih manjšin in "javnega
deklariranja" uničena, še preden se je pravzaprav začela.
Čeprav sem se gibal v krogih, za katere bi se lahko reklo, da
bolje sprejemajo homoseksualnost kot "običajni ljudje",
pa niti v gledališču niso gledali na moj javni angažma prav nič
blago, homofobijo pa sem izkusil tudi pri nekaterih "feministkah".
Skratka: čeprav nisem pretirano resno jemal Ivanino stališče o
"žrtvovani generaciji", se je deset let kasneje pokazalo
kot točno. Na lastni koži sem to najbolje občutil.
Vrni na vrh
Prav zato sem se - po desetih letih zavračanja, da v javnosti
govorim o osebnem življenju (vedno sem na vseh nastopih ohranjal
razdaljo, govoril sem po "liniji" globalnega, zahodnega
gejevskega aktivizma, razlagal stališča beograjskega gejevskega
lobija, med ustanovitelji/cami katerega sem bil tudi sam) - odločil,
da prijatelju Brani Čečenu, našemu znanemu novinarju, ki ima veliko
razumevanja za "gejevska vprašanja" in s katerim že
dolgo lepo sodelujem, dam ta intervju, kjer govorim o tem, o čemer
se običajno v javnosti ne govori, da na nek način razgrnem svoje
"umazano perilo". Iz tega je naredil zgodbo, ki je -
prav na začetku intervencije NATA - izšla v nekem skrajno snobovskem
časopisu. Čeprav sem jo pregledal, Brana pa se je trudil, da do
tega ne bi prišlo, so seveda urednice iz nje naredile "senzacijo"
in jo maksimalno prilagodile svojemu - bog ve, kakšnemu - bralstvu.
Dovolj je, če povem, da je bila objavljena z naslovom "Več
udarcev kot seksa", pa tudi podnaslovi niso bili kaj drugačni
("Taksi - rezervat za tukajšnje pedre" in podobno, kar
verjetno pomeni, da heteroseksualci in heteroseksualke ne uporabljajo
tovrstnih uslug).
Ker torej s takšno uredniško obravnavo nisem izpolnil ciljev
in zamisli, ki sva jih imela z Brano glede tega intervjuja, sem
se odločil, da ga v integralni, avtorizirani verziji dam drugemu
prijatelju, uredniku tega zbornika, da tako popravim napako in
tistim, ki so morda brali "my story" v tisti reviji,
namenim ta, upam, da ne prepozni demanti.
Vrni na vrh
Moram poudariti, da so vse tukajšnje misli zares osebne in nimajo
zveze z mojo "funkcijo" v Kampanji proti homofobiji.
Stališča te zgodbe so skrajno osebna, prispevajo pa k pluralizaciji
misli, ki niti tedaj, ko gre za precizno ideologijo gejevskega/lezbičnega
gibanja, niso vselej iste, vkalupljene ali šablonske. To pomeni
tudi, da sem medtem, skoraj pet mesecev po nastanku intervjuja,
nekatera stališča spremenil. A vseeno želim, da se prvič - in
morda tudi zadnjič - ta "my story" v javnosti pojavi,
čeprav morda na prvi pogled v njej ne boste prepoznali starega
feminističnega gesla - osebno je politično.
Moja prijateljica in lezbična aktivistka Lepa Mlađenovič je dejala:
"Sem lezbijka od rojstva". Isto čutim tudi zase - vedno
sem vedel, da sem gej, tudi tedaj, ko nisem imel možnosti za drugačno
pot.
Vzgojen sem v precej patriarhalni družini. Moji starši niso intelektualci,
tako da sem tudi po tej liniji izrodek, pa še gej. To je precej
bizarna družina, če sploh deluje kot družina - trije smo in vsi
živimo v različnih stanovanjih. Nikdar niso zares sprejeli moje
homoseksualnosti, čeprav sem jim to povedal že pri dvanajstem
letu. Nikoli mi niso branili, da sem, kar sem, a dokler sem živel
z njimi, v moj dom niso nikdar prišli lepi mladeniči, saj je mama
vedno mislila, da spim z vsemi. Polovici gejevskih prijateljev
ne smem telefonirati prav zaradi njihovim mam, ki so tako ali
drugače naletele name in moj angažma v javnosti in ki stalno oprezajo
za sinovi. Dandanes imamo mama, oče in jaz nekaj poslovnih dogovorov,
čustvenih pa ne. Kot po nekem zahodnem sistemu vrednot. Zaščite
družine pa tako ali tako nisem nikoli imel. Kot tudi starševske
ljubezni ne.
Zame je bilo zelo normalno, da s svojo seksualno orientacijo
vstopim v javnost. Študiral sem filozofijo in književnost in bil
že zaradi dela usmerjen k javnosti. Menil sem, da je mnogo bolj
pravično, če se razkrijem najprej kot gej, kot nekdo, ki se s
tem ukvarja, ter šele nato kot gledališki kritik, kar sem določen
čas počel v Subotici. Z druge strani pa je cena grozna, zares
strašna. A to je cena za - da parafraziram Fromma - "beg
v svobodo". Če se skrivaš, steče življenje proti heteroseksualnosti,
ti pa to nisi; in ko se nenazadnje odločiš, da s tem prekineš,
je to vstop v svobodo.
Tako se je torej zgodilo, da sem postal edini razkrit homoseksualec
v Jugoslaviji. Nato sem postal izvršni koordinator Kampanje proti
homofobiji, kar je drastično zvišalo mojo prisotnost v javnosti.
Zaradi tega je moje življenje v Srbiji - če se izrazim najbolj
blago - zapleteno. Pravzaprav, da se ne lažem, moje življenje
je precejšnji pekel.
Vrni na vrh
Vzemimo samo to, da so me v lanskem letu štirikrat nadlegovali
v stanovanju iz čiste homofobne objestnosti. Živim v mestecu pri
Beogradu, imam značilen priimek in tako so v kratkem času vsi
zvedeli, da sem homoseksualec in aktivist za gejevske pravice.
Ko se je to zgodilo, sem seveda poklical policiste, prišli so
in mi rekli: "Ti si peder, to je naredil nekdo od tvojih
fukačev". Žalili so me in mi zabičali, naj jih v bodoče ne
kličem. To so bili običajni policaji, ko pa sem se pogovarjal
z njihovimi predpostavljenimi, so takšno početje obsodili in mi
rekli, da imam, ne glede na to, da sem gej, pravico do policijske
zaščite. A dejansko je nimam ali je vsaj tedaj nisem imel. Zgodilo
se je ravno nasprotno. Junija, ko mi je pretil oče mojega - kot
sem ga imenoval v literarnih Dnevnikih - "edinega ljubimca",
sem poklical policijo. Ko so slišali, za kaj gre, niso hoteli
priti. Po mojih vztrajnih klicih so le prišli, me odvlekli, mučili
in tepli vso noč. Da bi bila ironija največja - ko sem končno
zapustil policijsko postajo, sem šel zaradi dokazov v bolnico
na preglede in v trafiki kupil jutranjo izdajo "NT Plusa",
ki je tistega dne objavil intervju z menoj, v zvezi s 27. junijem,
mednarodnim dnevom ponosa gejev in lezbijk. Intervju je imel naslov:
"V Srbiji nas še ne ubijajo".
Ko je bila moja telefonska številka na voljo na informacijah,
me je vsak, ki je imel težave s homoseksualnostjo, lahko klical
in žalil, kar so ljudje tudi počeli. Lahko pa je dobil tudi moj
naslov in prišel osebno, kar so prav tako počeli. Tudi ko kličem
988, se zgodi, da me žalijo, da mi nočejo dati informacij. Takšne
stvari obvezno prijavim njihovim šefom in ti so pravo nasprotje
usluž-bencev. Vedno se opravičijo v njihovem imenu, vidim, da
jim je neprijetno. Ne glede na to, ali so homofobni ali ne, razmišljajo
ekonomično: moj telefonski račun je le redko nižji od povprečne
srbske plače. Sedaj imam številko, ki je ni v imeniku. A oče mojega
ljubimca je zvedel tudi za to številko, odprl je moje pismo, me
ponovno poklical in pretil celo z umorom.
Zaradi homofobije pokličem vedno isti taksi, saj ne vem, kdo
od taksistov ve, kdo pa ne ve za mojo seksualno usmeritev. Ponoči
ne smem peš niti po lastnem mestu.
Vrni na vrh
Na žalost se ne počutim dobro niti v beograjski gejevski skupnosti.
Imam mnogo več heteroseksualnih kot pa gej prijateljev. To kaže
neka anekdota. V Beogradu je obstajal gejevski klub in ko sem
nekoč šel mimo s prijateljem, me je prosil, da greva noter. Odvrnil
sem mu - v šali? - ne vem: "Bolje bi bilo, da greva v SKC
na koncert skinheadov - tam me manj sovražijo". Edini sem
se upal razkriti v javnosti in sedaj projicirajo sovraštvo do
lastne homoseksualnosti name. Dokazano je, da so najbolj ekstremne
homofobne zločine na svetu storili latentni homoseksualci, ki
niso mogli realizirati svoje seksualnosti. Beograjska gejevska
skupnost je grozna tudi zato, ker v potu ljubi poslušati narodnjake
do petih zjutraj, ker jih zanima samo seks, javno pa bi še dalje
bili mačoti. Pogosto se mi zgodi, da pomislim: "Bog, za koga
to počnem?" Pravzaprav niso geji, temveč homoseksualci. Njihov
homoseksualizem se začne in konča v postelji, izven nje se ne
ve, da so, kar so. Gej oseba ne skriva, kaj je, ima svoje institucije,
kulturo, umetnost, dela na uresničenju svojih pravic, hodi v gejevske
diskoteke in ima svojo subkulturo. Skratka, ima zavest.
Ko je v "ProFemini" izšla neka moja zgodba, ki sama
po sebi ni bila gejevska, vendar pa je v beležki o avtorju poleg
ostalega pisalo, da sem gejevski aktivist, mi je doma zazvonil
telefon. Nek težek invalid, ki je preko časopisne redakcije dobil
moj telefon, gej iz majhnega mesta v Srbiji, je - ob opravičilu,
da me kliče domov - dejal, da sledi temu, kar počnem v zvezi z
gejevskimi pravicami, da me podpira in se mi zahvaljuje. Globoko
me je ganilo, da nekdo v takšnem stanju, nekdo, ki lahko premika
samo roke, podari čustva tudi meni. Niti ne vem, ali je zaradi
invalidnosti imel priložnost realizirati svojo gejevsko seksualnost,
a njegova podpora je ena najlepših stvari, ki mi jih je kdo dal.
Ko pomislim, da je moje življenje brez vrednosti, se spomnim tega
klica.
Moje javno delo ima na osebno življenje katastrofalne posledice.
To je prvič, da govorim za medije o tem, saj sem doslej nastopal
le s pozicije funkcije v Kampanji proti homofobiji, še prej pa
kot gejevski aktivist in eden od ustanoviteljev Gejevskega lobija
Arkadija.
Nekoč sem mislil, da sem impotenten, da sem absolutno nesposoben
za seks. Ko sem bil v Ameriki, sem hotel, kot vsi Američani, imeti
svojega "shrinka" in ta me vpraša: "Kaj je vaš
osnovni problem?" Odgovorim ji: "Moj osnovni problem
je, da sem v življenju spal samo s heteroseksualci". To je
resnica. Spal sem z morda tridesetimi moškimi, a so vsi bili tam
le zaradi seksa. Zelo lepi, mojih let, zelo fini, a vsi poročeni
ali v heteroseksualnih zvezah, z globokim prezirom do sebe, ker
so spali z menoj. A v to jih je privedel nagon.
Vendar pa sem postal iskren prijatelj z nekim fantom. Živi na
obrobju mesta pri Beogradu. Od otroštva je naučen, da je heteroseksualen.
Dolgo sva bila prijatelja, preden sva si drznila iti v posteljo
in uporabiti prav to besedo - "ljubimca". Skupaj sva
preživela po dvanajst ur na dan, ne da bi se dotaknila. Ko se
je končno zgodilo, da sva premagala patriarhalni model, ki nas
- vsaj nekoč je bilo tako - skozi (skoraj) vsak film, vsako reklamo,
vsako knjigo uči, da smo heteroseksualni in nič več, sta najini
sfrustrirani, prenapeti seksualnosti pokukali na površje in imela
sva sedemurno seksualno izkušnjo.
Vrni na vrh
Proust pravi, da živimo vse življenje samo zaradi tega edinega
trenutka, ko čutimo, da smo zares živi. Pri meni je to trajalo
sedem ur. Tedaj sva oba zares čutila, da sva živa, morda prvič
v življenju. Tako sem prvič v življenju naletel na fanta, ki je
zares gej, ki me zares ljubi in ki mi je to rekel: "Ljubim
te najbolj na svetu". Spoznala sva se na njegov osemnajsti
rojstni dan in ker je v Srbiji homoseksualna zveza zakonsko prepovedana
do polnoletnosti, sva se šalila, da sva do kraja spoštovala zakon.
Moj - da spet citiram svoj Dnevnik - edini ljubimec, je otrok
dum dum generacije, ki je imela dvanajst, trinajst let, ko je
bil porušen Vukovar, ko je tukaj vladala atmosfera, v kateri sem
vsak dan bruhal zaradi bližine nasilja. Ti fantje so najprej začeli
vohati lepilo in požirati trodone, potem so se potegnili k še
hujšim stvarem. Sam se drogira že od štirinajstega leta, štiri
leta, preden sva se spoznala. Zaradi vsega tega, po tej eksploziji
ljubezni in seksa, so se v njegovi glavi začele dogajati grozne
stvari. Čeprav se je v teh sedmih urah odločil za gejevsko orientacijo,
je prevladal družbeni represivni homofobni mehanizem in ga začel
uničevati od znotraj in od zunaj. Ni več mogel razčistiti, kdo
je in kaj je. Začel je prekinjati prijateljstvo, me mučiti, početi
grozne stvari. Po tem sva spala samo še enkrat. Scena našega razhoda
se je odvila prav pasolinijevsko - 25. junija letos sem šel do
njega. Pred njegovo hišo, ob prisotnosti in nagovarjanju očeta
me je pretepel. Tepel me je, da bi dokazal očetu, da ni spal z
menoj. Dokler je to počel, je njegov oče vpil, da me bo ubil,
da sem njegovega sina napeljal k homoseksualizmu in narkomaniji.
Vztrajno sem mu skušal razložiti, da njegov sin ni postal gej,
ker je spal z menoj, temveč da je spal z menoj, ker je gej. A
za vse njegove neprilike, od enk v šoli in popravnih izpitov,
preko homoseksualnosti do heroina so njegovi starši krivili mene,
kot vsi drugi ali mnogi drugi starši, ki zavračajo sprejeti svoj
delež.
Vrni na vrh
Gej ljudje niso vnaprej določeni, da bodo narkomani. A homoseksualci
tukaj pogosto so, zaradi družbene represije. Tako tudi oče tega
mladeniča izvaja sistematično represijo nad sinom, zapira ga v
hišni pripor. Še vedno mi grozi po telefonu, govori mi, da bom
šel "k Bogu po resnico", da me bo ubil. Takoj ko zberemo
dovolj dokazov, bo proti temu človeku sprožen sodni postopek zaradi
groženj z umorom - to bo prvi srbski gejevski proces.
Torej, edino resno zvezo, ki sem jo imel v življenju, sem izgubil
tako, da so starši mojega ljubimca zvedeli, s čim se ukvarjam
in da sva pravzaprav ljubimca.
Najhujša vrsta homofobije je pravzaprav avto-homofobija. Mislim,
da je avto-homofobija prisilila mojega ljubimca, da sčasoma preide
na dva grama heroina na dan, da je zelo pogost gost na policiji,
da prehaja iz enega v drugi greh in da je morda vprašanje mesecev,
kdaj bo vzel overdose. Če bi se to zgodilo, bi moje življenje
ne obstajalo več. A to si moram racionalno predočiti, sprejeti
dejstva. Zadnjič sem ga videl 13. novembra pri psihiatru, kjer
sem pomagal pri njegovem zdravljenju od droge. Slišal si zgodbo
o moji družini - ko vse zbereš, je bil on edina oseba, ki me je
v življenju ljubila. Mislim, da me še danes ljubi, in mislim,
da je strašno, da se ta ljubezen tako konča - zaradi vsepristone
(avto)homofobije v tej družbi.
Slučajno sem prišel v stik s svečenikom Srbske pravoslavne cerkve,
ki ji, zaradi krsta, pripadam. Čutim strašne muke zavesti, ker
se ta fant tako samomorilsko drogira, analiziram svojo krivdo
pri tem, čeprav vem, da je to počel že prej, preden sva se spoznala.
Moj prvi pogovor s svečenikom je trajal dve uri in pol. Odprl
sem mu dušo, saj je bila moja vera, moj globok občutek, da Bog
obstaja in da je en, precej zamajana. Povedal sem mu svojo zgodbo,
ki je mnogo širša od vsega, kar sedaj govorim, in dobil sem zelo
pomembno čustveno podporo s strani tega čudovitega človeka. Cerkev
seveda ne blagoslavlja homoseksualnosti, a tudi v cerkvi se mnogo
stvari spreminja. Patriarh Pavle je leta 1997 v nekem intervjuju
pozval k nenasilju do homoseksualnosti, a tedaj je tudi papež
objavil encikliko, kjer je omenil, da so "homoseksualci lahko
dobri kristjani, če se vzdržijo seksa".
Vrni na vrh
O svojem sedanjem seksualnem življenju sem se prav danes pogovarjal
s svečenikom. Vrnil sem se h krščanstvu - mislim, da pravoslavna
cerkev lahko sprejme homoseksualnost, če se vernik vzdrži seksa.
V mojem primeru je temu res tako. Živim zares kot menih. Od razhoda
s tem mladeničem nisem več seksal, pa tudi ne želim, da bi. Po
tej izkušnji seks zame nima nobene vrednosti. Začel sem z dečki,
končal pa z edinim resničnim ljubimcem. Z druge strani bi, kot
kristjan, moral globoko v sebi čutiti, da je to greh - ne gejevski
seks, temveč vsak seks, ki ne služi reprodukciji vrste. Tako da
se zares smatram za dobrega kristjana.
Tisti telefonski klic težkega invalida me sili k misli, da se
tukaj morda vseeno lahko kaj stori za zmanjšanje homofobije in
spremembo odnosa družbe in posameznikov do homoseksualnosti. Smisel
življenja vidim samo še v delu, zaradi tistega telefonskega klica
še vedno mislim, da je moje delo nekaterim ljudem pomembno. Ne
verjamem pa, da se bo tukajšnja družbena zavest temeljito spremenila
v naslednjih dvajsetih letih. Situacija je danes vseeno boljša,
kot je bila pred desetimi leti, ko sem odraščal. Mislim, da bo
v prihodnosti mnogo več mladih ljudi zmoglo poguma, da bodo tudi
javno to, kar so. Oscar Wilde je pisal, da želi, da bi bilo njegovo
življenje primer. Morda bi moje življenje lahko bilo primer za
možnost druge opcije, opcije javne gejevske opredelitve celo tukaj.
Bojim se, da sem pretrpel preveč represije, da sem preživel preveč
bolečine. Tudi zato sem se vrnil h krščanstvu. A če bi nekega
dne, kar mi je sicer danes nezamisljivo, naletel na moškega, s
katerim bi našel to, kar sem našel z mojo edino ljubeznijo, ali
če ponovno bil z njim, mislim, da bi Bog imel razumevanje za mene.
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
