LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Dosje: Urad varuha človekovih pravic RS
Prva devetletka
Tatjana Greif
Pravice istospolno usmerjenih ljudi so človekove pravice. Svobodna
izbira seksualnega partnerja in življenjskega stila sodi v samo
bistvo človekove telesne in duševne integritete.
Zahteve lezbijk, gejev, biseksualcev, transeksualcev (LGBT) niso
zahteve po posebnih privilegijih, temveč po enakih možnostih in
enaki obravnavi - po polnopravnem dostopu do civilnih, socialnih,
ekonomskih in kulturnih pravic in odpravi diskriminacije na osnovi
spolne identitete in seksualne usmerjenosti.
Poleg nacionalne zakonodaje določajo pravno varstvo univerzalnih
človekovih pravic številni mednarodni dokumenti; kot polnopravna
članica Sveta Evrope je Slovenija dolžna spoštovati evropsko Konvencijo
o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je tudi
ratificirala, in ima status nacionalne zakonodaje.
Na področju varovanja pravic LGBT so bila sprejeta različna priporočila,
resolucije in direktive Evropske unije. Bodoče članice so dolžne
zadostiti pristopnim kriterijem EU, med katere sodi celovito in
brezpogojno spoštovanje človekovih pravic. To od držav kandidatk
terjajo Kopenhagenski kriteriji, Pogodba o Evropski uniji (člen
6/2) in Amsterdamska pogodba (13. člen). Slednja prinaša pravno
podlago za preprečevanje vsakršne diskriminacije zaradi spolne
usmerjenosti, saj zahteva, da je treba "sprejeti vse potrebne
akcije za preprečevanje diskriminacije na osnovi spola, rasne
in etične pripadnosti, religije, vere, hendikepa ali spolne usmerjenosti".
Vrni na vrh
Diskriminacija - pogled od znotraj
Ko gre za pravice istospolno usmerjenih ljudi, generalni standardi
človekovih pravic v Sloveniji v principu niso upoštevani. Domnevno
inherentno nasprotje med homoseksualnostjo in par-tnersko zvezo
in starševstvom, fetišizacija "tradicionalnih" spolnih
vlog in izključevalni princip ekskluzivistične večine so plodna
tla za razraščanje vsakovrstnih predsodkov in homofobije.
Soodvisnost med družbeno situacijo in zakonsko regulativo je
vselej dvosmerna; fluidno aktualno stanje terja pravne posege,
zakon pa narekuje odnos družbe do depriviligiranih skupin. Sodobna
država mora vgraditi sistem enake zaščite v zakonski diskurz in
zagotoviti življenjske pogoje za uresničevanje civilnih in človekovih
pravic vseh njenih članov. Zato mora pravo slediti živi realnosti,
inkorporirati večjo kompleksnost partnerskih razmerij ter izgraditi
definicijo družine in starševstva, ki vključuje reprezentacije
različnosti.
V zadnjih letih se je s povečanjem vidnosti in zahtev istospolno
usmerjenih povečala tudi stopnja prepoznavnosti kršitev njihovih
pravic. Istospolno usmerjeni se uvrščajo med t. i. marginalizirane,
depriviligirane, ranljive družbene skupine. Oblike kratenja pravic
in diskriminacije na osnovi spolne identitete in seksualne usmerjenosti
so zelo različne, vsem pa je skupno, da ogrožajo osebno celovitost
in dostojanstvo posameznika ali posameznice.
Lezbijkam in gejem v Sloveniji je najpogosteje kršena pravica
enakosti pred zakonom, pravica do svobode in osebne varnosti,
pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu in seksualno-sti,
pravica do zasebnega in družinskega življenja, svoboda odločanja
o rojstvu otrok, različne pravice iz delovnega razmerja, pravica
do informiranja in izobraževanja, do enake zdravstvene oskrbe
in socialne varnosti itd.
Kršitve človekovih pravic LGBT se manifestirajo v obliki homofobije,
predsodkov, zasmehovanja in šikaniranja, sovražnega govora, ščuvanja
k nestrpnosti, psihičnega in fizičnega nasilja, ter seksualnega
nadlegovanja ali nasilja. Bolj prikrite oblike kršitev so vsiljena
heteroseksualnost, prisilno zdravljenje in prisilna poroka. Med
oblike diskriminacije sodijo tudi nekorektna medijska obravnava
homoseksualnosti in lezbištva, pomanjkljiv šolski curriculum ter
do homoseksualnosti odklonilno stališče RKC.
Vrni na vrh
Zelo resna vrsta kršitev je t.i. legalizirana diskriminacija,
to je nevednost in neukrepanje pristojnih državnih služb ter ohranjanje
neenakosti v zakonodaji. Diskriminatorna zakonodaja je osnovni
vzvod za ohranjanje statusa quo in za nadaljnje kršitve.
Raziskava med LGBT v Sloveniji je leta 2001 pokazala, da je bilo
kar 49,4% anketiranih žrtev nadlegovanja ali nasilja zaradi spolne
usmerjenosti. Kršitve obstajajo tudi na področju zaposlovanja,
zdravstva, šolstva, stanovanja (izsledki raziskave so dostopni
na spletni strani www.ljudmila.org/lesbo). Šikaniranje lezbijk
in gejev na ulici je postalo nekaj običajnega, na diskriminatorni
diskurz niso imuni niti mediji niti javnost niti uradna politika.
Vendar se geji in lezbijke na področjih, ki so urejena z zakoni
(spolno nasilje, diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti
po 141. čl. Kazen-skega zakonika), večinoma ne poslužujejo pravne
poti v primerih kršitev ali kratenja pravic. Kršitev in nasilja
ne prijavijo policiji niti ne vložijo ovadbe.
Razlog temu je na eni strani nizka osveščenost prizadetih, ne-informiranost
ali nezadostna seznanjenost z možnostmi pravnega razreševanja
diskriminatornih situacij, t. j. s sistemom strokovne pomoči in
pritožbenih postopkov, ki so na voljo. Na drugi strani je še močnejši
razlog strah pred negativnimi posledicami razkritja; zaradi splošnega
ozračja homofobije in nestrpnosti družbenega okolja do istospolne
usmerjenosti si prizadeti geji in lezbijke o kršitvah pogosto
ne upajo spregovoriti.
Vrni na vrh
Diskriminacija - pogled od zunaj
Urad varuha človekovih pravic v Sloveniji obstaja od leta 1994.
Njegovo delovanje določa Zakon o varuhu človekovih pravic (Ur.
list RS št. 71/93). Varuha človekovih pravic na predlog predsednika
republike izvolijo poslanci in poslanke državnega zbora za mandat
šestih let. To funkcijo sta doslej opravljala Ivo Bizjak (1994-2000)
in Matjaž Hanžek (2001-). Zakoniti namestniki varuha so od leta
1994 Aleš Butala, France Jamnik in Jernej Rovšek.
Državljani in državljanke RS lahko na urad vložijo pisno pritožbo
ali pa se ustno pritožijo (na zapisnik), če menijo, da so jim
bile kršene človekove pravice. Vloga mora vsebovati osebne podatke,
ano-nimne vloge niso možne. Pritožbe vlagajo tudi organizacije,
druš-tva, NVO ipd., ki s pisnim soglasjem lahko zastopajo tudi
posame-znike.
Zgodovina obstoja Urada varuha človekovih pravic RS ne pomeni
tudi zgodovine zavzemanja za človekove pravice lezbijk in gejev;
prav nasprotno. Prvi mandat obstoja urada je zaznamovalo negativno
stališče do LGBT, neprepoznavanje pravic in statusa LGBT v družbi
ter odločna ignoranca vprašanja diskriminacije istospolno usmerjenih
v zakonskem in družbenem kontekstu.
Bivši varuh človekovih pravic Ivo Bizjak (danes minister za pravosodje)
je v času svojega službovanja do vprašanja homoseksualnosti deloval
izrazito odklonilno. Že leta 1996 je v intervjuju izjavil, da
je "homoseksualnost zasebna zadeva posameznika, tako da se
v to stvar država naj ne bi vmešavala". Njegovo uradno stališče,
izraženo tudi v pisnih dokumentih, je bilo, da v Sloveniji problem
diskriminacije homoseksualcev in lezbijk ne obstaja. Nekorektni
odnos urada je namestnik varuha Jernej Rovšek neprikrito izrazil
tudi z izjavo, da "homoseksualnost za Urad varuha človekovih
pravic ni perspektivna tema, s katero bi se bilo vredno ukvarjati".
Potiskanje homoseksualnosti v sfero zasebnosti odraža temeljno
ignoranco principa enakopravnosti in enake zaščite vseh držav-ljanov
ter globoko sistemsko neznanje o funkcionalizmu države in je nedopustna
napaka za vsak pravni režim. Sledeč Bizjakovemu argumentiranju
tudi heteroskesualnih odnosov ne bi urejala državna zakonodaja
- če je seksualnost res "zasebna zadeva" - a jih še
kako precizno ureja. Uradno zapostavljanje istospolnih razmerij
je problem, ki presega zgolj mandat prvega varuha človekovih pravic
v RS in njegovega ideološkega obzorja.
Vrni na vrh
Sporno je predvsem dejstvo, da zaradi varuhovega zavračanja uradno
vloženih pritožb posameznih državljanov, v letnih statistikah
ni bil zabeležen niti en sam primer pritožbe, kar ustvarja lažno
dejstvo, da problemov na tem področju sploh ni bilo. Število pritožb
seveda ne odraža dejanskega stanja, vendar pa neupoštevanje LGBT
pritožb v letnih statistiki in poročilu urada kaže na skrajno
nekorektno vodenje evidenc. Je dokaz za selekcioniranje prispelih
pritožb in obravnavanih primerov kršitev, ki v celoti izpušča
kršitve na področju spolne usmerjenosti - kakor tudi dokaz za
hierarhijo človekovih pravic, ki jih je prakticiral urad. Ker
so redna letna poročila javna, gre tudi za zavajanje javnosti.
Svojevrsten cinizem je, da v drugih evropskih državah - denimo
na Švedskem - beležijo kršitve človekovih pravic LGBT, v Sloveniji
pa jih po uradni evidenci ni!
Z neprepoznavanjem problematike LGBT v kontekstu človekovih pravic
in rigidnim zapostavljanjem vprašanj v zvezi z istospolno usmerjenostjo,
je Urad za človekove pravice RS povzročil dolgoročno škodo.
Po neuspeli ponovni kandidaturi Iva Bizjaka je bil leta 2001
za varuha izvoljen Matjaž Hanžek; z nastopom drugega mandata je
prišlo do vidne spremembe v politiki urada do istospolne usmerjenosti.
Dosedanje, nekaj več kot enoletno delovanje, vsekakor kaže določen
posluh za probleme lezbijk in gejev. Že v letu izvolitve je varuh
na povabilo Škuc-LL predaval v okviru projekta "Človekove
pravice in seksualnost" v galeriji Škuc in se udeležil okrogle
mize o homoseksualnosti na Študentski areni v Cankarjevem domu.
Namestnika varuha sta se sestala tudi švedskim varuhom za človekove
pravice istospolno usmerjenih Hansom Ytterbergom. Prvič v zgodovini
urada je bila v letnem poročilu varuha (2001) omenjena istospolna
usmerjenost. V poglavju "Narodnostne in druge manjšine"
so omenjeni štirje primeri s področja istospolne usmerjenosti.
Vendar revizija Hanžkovih obljub, izrečenih v intervjuju za revijo
Lesbo (štev. 11-12, 2001) kaže, da danih obljub še ni izpolnil.
V intervjuju je med drugim dejal: "Dal sem vrsto obljub,
kar lovite me nanje!". In ker je zatrdil, da bo tudi "samoinicativno
podal kakšen predlog za zmanjševanje ali odpravljanje diskriminacije",
navezal stike in organiziral sestanke z organizacijami LGBT ter
da si šteje v dolžnost, da "o vsaki diskriminaciji - tudi
o tej - govori", ga tokrat res lovimo za besedo.
Od aprila 2001 je sekcija Škuc-LL vložila šest pritožb oz. pobud
na varuhov urad. V petih primerih je bil odgovor s strani urada
negativen, kar pomeni, da urad ni sprožil postopka obravnave posameznih
primerov, pač pa je po proučitvi pritožb ugotovil, da za to ne
obstajajo razlogi. Zanimivo je, da so drugi izvedenci (odvetniške
pisarne, DNS) za taiste primere ugotovili, da gre za možne kršitve.
Vrni na vrh
Aprila 2001 je sekcija LL na urad varuha vložila pobudo za oceno
zakonitosti in ustavnosti referendumske pobude o umetni oploditvi
z biomedicinsko pomočjo. Pobuda je bila utemeljena na dejstvu,
da referendum o pravici samskih žensk do postopka medi-cinsko
asistirane oploditve pomeni grob poseg v področje človekovih in
državljanskih pravic žensk in da gre za poseg v človekovo integriteto.
Vloga je bila dodatno utemeljena z navedbo tistih členov iz Ustave,
Kazenskega zakonika RS, Konvencije o varstvu človekovih pravic
in temeljnih svoboščin ter Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk, ki so bili kršeni z referendumsko pobudo.
V odgovoru, ki je prispel šele junija 2002, so v uradu zapisali,
da "varuh ne more vložiti ustavne presoje zakona, ki še ni
sprejet". Opozarjamo, da predmet naše pobude ni bila ustavna
presoja zakona, temveč ocena referendumske pobude oz. referenduma.
Oktobra 2002 je sekcija na urad varuha vložila tri pritožbe.
Prva se nanaša na sovražni govor radijskega novinarja Janeza Martinčiča,
ki je 7. 10. 2002 v jutranjem programu Radia Slovenija povedal,
da je za pregon Judov v II svetovni vojni kriva "Hitlerjeva
homoseksualna natura". Novinar je prispevek zaključil z vzklikom
"Veliko gorja je povzročil ta peder!".
Varuhov odgovor, prispel januarja 2002, se je glasil, da nima
pri-stojnosti v razmerju do novinarjev in medijev. Zapisal je
še, da je možna kazenska ovadba ali pa prijava na Društvo novinarjev
Slovenije. Ker ŠKUC-LL ne razpolaga s finančnimi sredstvi, ki
so povezana z vložitvijo kazenske ovadbe, smo se obrnili na DNS,
od koder smo prejeli odgovor, da bi prijavo morali vložiti v osmih
dneh.
Vrni na vrh
Podoben je primer dveh učbenikov (Kriminalistika, Družinske vezi
na zatožni klopi), avtorjev dr. Darka Mavra in dr. Gorazda Meška.
Avtorja sta v navedenih učbenikih, ki se uporabljata na Visoki
policijsko varnostni šoli, označila homoseksualnost kot patološki
in deviantni pojav, povezan s kriminalnimi nagnjenji oz. postavila
heteroseksualnost kot "normalnost". Gre za kriminaliziranje
homoseksualnosti pod krinko znanosti, tovrstna diskriminatorna
obravnava ne bi smela biti del pedagoškega procesa.
Varuhov odgovor v zvezi z obema učbenikoma je bil, da gre za
"stališče, izraženo v strokovnih publikacijah", za katera
odgovarjajo avtorji sami. "Svoboda avtorjev pri izražanju
je v takšni vrsti publikacij velika … in v tem pogledu varuh nima
nobenih pooblastil."
Tretja oktobrska prijava se je nanašala na obrazec Zveze prijate-ljev
mladine Moste-Polje, kjer so vzgojitelje morali izjaviti, da so
"sprejemljivo usmerjeni" oz. da se ne "nagibajo
v istospolnost". Nakazana je bila eksplicitna povezava med
izkoriščanjem otrok in istospolno usmerjenostjo.
V navedenem primeru je varuh opravil poizvedbo pri ZPMS in jih
opozoril na neprimernost obrazca, kar so na ZPMS tudi upoštevali
in obrazec popravili.
Novembra 2001 je sekcija LL varuhu v vednost poslala protest
naslovljen na revijo Sodobnost, v zvezi z objavo skrajno rasističnega,
ksenofobičnega in homofobičnega intervjuja z dr. Janezom Rugljem.
Da intervju resnično vsebuje elemente kaznivega dejanja, je ugotovila
tudi odvetniška pisana Čeferin, ki je v imenu Društva ŠKUC vložila
kazensko ovadbo na Okrajno državno sodišče. Varuhovega odgovora
na dopis nismo prejeli.
Novembra 2001 smo na urad varuha naslovili pritožbo v zvezi z
delom Državne maturitetne komisije, ki je zavrnila naslov maturitetne
naloge z naslovom "Lezbijke in razred žensk", češ da
ne sodi v sociologijo (čeprav je tema strogo sociološka).
V slednjem primeru je varuh opravil poizvedbo in ugotovil, da
na podlagi odgovora Državne maturitetne komisije ne more "ugotoviti
utemeljenih razlogov za nadaljnjo obravnavo pobude". Ker
je bila prijava anonimna, je urad zadevo obravnaval kot splošno
vprašanje oz. kot pobudo varuha.
Usoda navedenih pritožb in pobud je torej, razen v enem primeru,
ostala brez epiloga. Več individualnih pobud članic Škuc-LL v
zvezi s kršitvijo enakosti pred zakonom glede pravice do sklenitve
zakonske zveze je bilo zavrnjenih kot neutemeljenih.
Vrni na vrh
Zaključek
Nastop novega varuha je prinesel preboj istospolne usmerjenosti
"iz ilegale" v polje uradne politike človekovih pravic.
Gre za pomemben in dolgo pričakovan korak, ki navdaja z optimizmom.
Kljub temu pa smemo zaključiti, da je strategija reševanja konkretnih
problemov na tem področju tudi v drugem mandatu neučinkovita.
Pobude in pritožbe, ki se nanašajo na obstoječe probleme in diskriminacijo
LGBT, terjajo več pozornosti, predvsem pa bolj učinkovito obravnavo.
Varuh ima relativno veliko pooblastil, lahko vloži zahtevo za
oceno ustavnosti, sproži postopek na lastno pobudo ipd. Kot neprimeren
smatramo napotek urada na individualno sprožitev kazenskega postopka
(ovadbe), saj je le-ta povezan z relativno visokimi stroški, ki
za večino prizadetih predstavljajo nepremagljivo oviro. Dokazano
je, da je ravno LGBT populacija zaradi neenakega dostopa do ekonomske
in socialne varnosti izpostavljena večji stopnji revščine.
Kot nekorektno smatramo politiko urada, ki posamezne primere
usmerja na Ustavno sodišče; pravniško nepodkovani in v pritožbenih
postopkih neizkušeni posamezniki in posameznice si le stežka sami
utrejo pot do ustavne pritožbe. Po drugi strani ima varuh vsa
zakonska pooblastila, da samoinicitivno vloži zahtevo za oceno
ustavnosti zakonov.
Vrni na vrh
Zavedamo se objektivnih ovir, kot je pomanjkanje individualnih
pobud s strani marginaliziranih skupin - na kar je ob letošnjem
poročilu opozoril tudi varuh - vendar menimo, da bi bila v takšni
situaciji nujna intervencija samega urada, ki bi moral razviti
do uporabnikov stimulativno politiko reševanja obstoječih kršitev,
t. j. spodbujati prizadete, naj kršitve prijavijo. Podobno prakso,
s pozitivnimi rezultati, že uveljavljajo v nekaterih evropskih
državah.
Neizkoriščena je tudi možnost delovanja urada na področju preventive
in vzgoje v strpnost in spoštovanje različnosti; to področje skriva
številne možnosti izobraževalnih, medijskih in drugih javno odmevnih
iniciativ. Simbolna avtoriteta, ki jo v družbi uživa varuh, je
adut, ki lahko pripomore k popularizaciji človekovih pravic, k
destigmatizaciji LGBT.
Anonimna pomoč v primeru kršitev človekovih pravic, nasilja,
nadlegovanja in diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti.
Sekcija ŠKUC-LL
Metelkova 6
1000 Ljubljana
tel. (01) 430.35.35
sekcijaskuc@mail.ljudmila.org
Viri:
- T. Greif (2001), Slovenia. V: Equality Report. Equality for
lesbians and Gay Men: A Relevant Issue in the EU Accession Process
( ed. T. Greif; A. Coman). ILGA-Europe: Brussels.
- T. Greif (2001), Človekove pravice in seksualnost. Vzgojna zloženka
Škuc-LL.
- Letna poročila Varuha človekovih pravic RS, 1995 - 2001.
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
