LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Foto: Borut Krajnc
INTERVJU: VLASTA JALUŠIČ
Pripravila: Nataša Sukič
Vlasta Jalušič je docentka teoretske politologije, direktorica
Mirovnega inštituta v Ljubljani, gostujoča profesorica na Centralnoevropski
univerzi v Budimpešti in na Evropski mirovni univerzi v Avstriji.
Je avtorica in urednica knjig Dokler se ne vmešajo ženske (1992),
Ženske-politike-možnosti (2001, skupaj z Milico G. Antić), Kako
smo hodile v feministično gimnazijo (2002) ter številnih člankov
na področju feminizma, politične misli in postsocializma.
Vrni na vrh
Lesbo: Analiza odnosa med nacionalizmi in koncepti t.i. družbene
"uglednosti" zahteva pretresanje in zasledo-vanje zgodovine
nekaterih najpomembnejših norm družbe: idealov moškosti, njihovega
vpliva na ženske, idej o človekovem telesu, idej o tujcih in tujstvu,
idej o "domačih ljudeh" itn. Zanima me, kako vidiš razvoj
nacio-nalizma v povezavi s konstrukcijo seksualnih norm - s konstrukcijo
normativov telesa in seksualnega vedenja - na prostorih bivše
Jugoslavije? Skratka, kako povezuješ razmah nacionalističnih idej
s koncepti moškosti in ženskosti na področju nekdaj skupne države?
Vlasta Jalušič: Pri razmišljanju o Jugoslaviji se ponavadi
zelo hitro zaide v t.i. balkanologijo. Potem je analiza vezana
predvsem na tradicionalne patriarhalne koncepte, ki bi naj bili
posebej veljavni za Balkan. Sama menim, da so le-ti kljub specifikam
zvečine univerzalni in da se njihova moč kaže v različni stopnji
glede na različne družbene situacije povsod. Ko govorimo o povezavi
konceptov in norm moškosti in ženskosti z nacionalizmom danes,
bi jih veljalo vezati predvsem na postsocializem oziroma na vprašanje
razmerja med komunističnim totalitarizmom ter prehodom v večpartijsko
demokracijo in tržno usmerjeno gospodarstvo in v tej povezavi
predvsem na vprašanje potrošništva. Zakaj? Mislim, da je bil sam
komunizem s strani tistih, ki so socializem ali pa komunizem kritizirali,
ki so ga označili kot totalitarnega, ne glede na to, koliko je
bilo totalitarizma dejansko prisotnega, v veliki meri izenačen
z nekakšnim odvzemanjem moškosti. Sploh v tistih državah, ki jim
je bil komunizem ali socializem na kakršen koli način vsiljen,
kjer ni šlo za neke izvirne socialne revolucije. To velja, recimo,
za države, kot so Poljska, Češka, Madžarska itn. V osemdesetih
smo lahko pri marsikaterem piscu, pisatelju, ki je sodil v opozicijo
v teh državah, videli, da je enačil totalitarizem z neko poženščenostjo
in da je hkrati izrazito ostro nasprotoval feminizmu, saj je videl
te režime - ker so ženskam na ideološki ravni vendarle zagotovili
nekakšno enakost - kot svojevrstno antipatriarhalno izpostavo,
čeprav so bili daleč od tega. Skratka, totalitarizem bi naj moške
feminiziral, jim odvzemal moč, avtoriteto, jim preprečeval, da
bi pokazali svoje sposobnosti. Tudi politične - tako da 'samostojno'
upravljajo z neko državo. To velja za ves komunistični blok, za
vse te odvisne države. Še posebej pa to velja za Jugoslavijo,
ki je bila tvorba, kjer v zadnjega pol stoletja komunizem ni bil
samo sistem, drugačen od ostalih komunizmov, ampak je bila vpeljana
multinacionalna država na način, ki je v veliki meri posnemal
situacijo po prvi svetovni vojni, (čeprav z nekaterimi popravki,
ki so zadevali predvsem slovenski in makedonski narod in z ustavo
1974 tudi Albance ter Bošnjake). V tej situaciji vsi narodi niso
bili niti slučajno enakopravni. In tu konceptov oziroma diskurzov
moškosti in ženskosti, ki so po definiciji sestavni del nacionalizmov,
ni bilo težko mobilizirati v propagandne namene, tako da so bili
postavljeni drug proti drugemu. Neodvisnost, samostojnost, odločnost
in tako naprej so kvalitete, ki se povezujejo z moškostjo. Če
poskušam misliti nazaj, na to, kar se je dogajalo v bivši Jugoslaviji
v osemdesetih letih, se spomnim na razprave o moškosti, ženskosti,
seksualnosti, ki so se v javnosti začele pojavljati takoj, ko
se je medijski prostor začel odpirati, skratka, takoj po Titovi
smrti. V tem času so se vsi javni diskurzi takoj seksualizirali.
Seksualne metafore so bile tesno povezane s političnimi temami
oziroma politične teme so bile običajno oblečene v seksualne preobleke.
Mislim, da je slovenski primer uspešno analizirala Alenka Puhar,
ki je pokazala, kako so bile, denimo, politične karikature v osemdesetih
letih ter ob osamosvojitvi izrazito seksualizirane. Slovenija
je bila prikazana kot deklina, oblečena v narodno nošo, ki so
jo na neki način zatirali in ki so si jo južni mačoti poskušali
podrediti. In potem se je spreminjala v odločno mladenko, ki poziva
to "Pornoslavijo", da jo posili: kar pridi, če si upaš,
just do it! A to je le en primer, kako so bila razmerja med narodi
seksualne metafore. Tako so bili v osemdesetih, denimo, Slovenci
označeni za pedre, slabiče, kar je bilo povezano z vprašanji okrog
gejevskega Magnus festivala v Ljubljani in sploh represivno toleranco
do gibanja samega. Takrat je bil, mislim, Jože Smole v srbskih
medijih proglašen za pedra. Da je tisti, ki sodeluje s pedri in
je peder. Seksualne metafore in s tem povezane psovke (denimo
feministke, ki so napisale javne izjave v zvezi z demonstracijami
Srbkinj in Črnogork na Kosovu leta 1987, so bile v pismih bralcev
v srbskih medijih interpelirane v kurbe itd.) so pripomogle k
temu, da so se lahko nacionalistična čustva simbolno povezala
tudi s tematiko posilstva in tako naprej. Te teme so nenehno cirkulirale.
Tako so seksualne diskriminacije, ki funkcionirajo skozi javni,
politični govor, postale dominantne, in so, po mojem, v javni
govorici legitimizirale tisto, kar se je dogajalo potem. Kar se
je dogajalo v medijih, je že bila vojna. Skratka, vojna, nasilje,
posilstvo so se diskurzivno zgodili že prej, mobilizirali so dejanja,
ki jih ljudje v nekih normalnih okoliščinah ne le niso pripravljeni
početi, ampak jih tudi ne upajo misliti. Diskurzivna mobilizacija
pa omogoči tovrstne predstave in ustvari situacijo, ko je vse
možno. Obuja zgodovinsko grozne teme: mučenja, klanja, posilstva
in tako naprej. In jih na pladnju prinese v javnost, jih metaforizira,
potem pa z njimi manipulira. S tem, ko se teme in podobe ponavljajo,
se perpetuira neko verjetje. Recimo, vprašanje posilstev na Kosovu,
poskusov posilstev, ki se je pričelo odpirati v drugi polovici
osemdesetih, je bilo tisto, ki je odprlo popolno seksualizacijo
nacionalnega vprašanja. Pred tem pa še vprašanje demografije:
denimo koliko majhnih Albancev še lahko dobi otroške doklade.
Potem ko je mednacionalno posilstvo postalo sinonim za vrhunec
nasilja, ki ga lahko nekdo počne, je postala možna tudi najhujša
nacionalna žrtev, ki se lahko pojavi: posiljeno nacionalno telo,
ki ga reprezentira nacionalna ženska. To je bila glavna točka
mobilizacije. Govor o separatističnih poskusih posiljevanja je
omogočil viktimizacijo srbskega ljudstva ravno skozi to seksualizacijo:
srbski narod, ki ga na Kosovu vedno številnejši Albanci posiljujejo.
Vrni na vrh
Celo "buzerirajo", če se spomnimo razvpitega primera
t.i. bocovanja, primera Martinović.
Ja, posiljuje na vse možne načine, posiljuje celo moške, kar pomeni
najhujše ponižanje. Za moškega je v nacionalnem duhu hudo ponižanje
posilstvo 'njegove' ženske. Tudi za žensko je to ponižanje, ampak
zanjo je to nekako "normalno", to sodi še v okvir nekega
"normalnega" nasilja. Neizgovorljivo nasilje je posilstvo
moškega, in če pride v javnost, je nezaslišano. Tako se narod
mobilizira v imenu lastne obrambe. Dejansko so Srbi z diskurzom
o posilstvih postali narod, ki se je viktimiziral. Videli smo,
kako je ta viktimizacijski diskurz potem funkcioniral v vojni.
In, seveda, ni mobiliziral samo Srbov, ker so se tudi ostali v
toku dogajanja viktimizirali in samoviktimizirali. Nastopilo je
tekmovanje, kdo je večja žrtev. Samoviktimizacija je Miloševiću
odlično služila v njegovi vlogi velikega zaščitnika in odrešitelja
in mu služi še danes. Njegova obramba v Haagu temelji na tem,
da je bilo vse, kar je počel, zaščita srbskega ljudstva. In da
ne sodijo njemu, ampak celotnemu srbskemu ljudstvu. S tem potegne
v organizirano krivdo celotno ljudstvo, to domnevno žrtev.
Kakšne pa so razlike pri konstrukciji identitet v miru in
vojni?
Mislim, da bistvene razlike v tem, kako so same identitete konstruirane,
kako funkcionirajo, ni. Zgodi pa se prenos teh identitet na druge
nivoje, njihova izostritev ter totalni spolni razcep. Skratka,
selijo se, cela družba je prepletena z njimi skozi nekakšno mrežo.
Postanejo zamenljivi označevalci. Tisti, ki je sovražnik, je lahko
peder, tisti, ki je peder, je manjvreden, tistega, ki je manjvreden,
lahko dehumaniziraš, tistega, ki dehumaniziraš, lahko zmasakriraš,
uničiš, ker ni vreden življenja. Izgine vsaka zakonitost. Vzpostavi
se veriga, ki je ni mogoče prekiniti, če se ponovno ne vzpostavi
nek zakon. A tu ni jasnega razcepa med mirnim in vojnim časom.
Meja je vprašanje mobilizacije za nasilje in točka, trenutek,
ko se nasilje dejansko začne. Najprej verbalno. In to verbalno
nasilje je kulminiralo v medijski vojni, kot so jo imenovali moji
kolegi, ki so analizirali medije v državah nekdanje Jugoslavije.
Vrni na vrh
Videti je, da je nacionalizem, kot dominantna politična ideologija,
prinesel popolno vrnitev k tradicionalnim vrednotam: spolne in
seksualne vloge so postale skrajno hegemonizirane s patriarhalnimi
imperativi, po drugi strani pa se koncept "tujstva",
kot eden bistvenejših elementov nacionalističnega diskurza, projicira
tudi v "lastni narod". Tako se homogenost, med drugim,
ustvarja tudi z izoliranjem "Drugega" znotraj "zdravega"
nacionalnega telesa oziroma narodovega kolektiva. Denimo, v srbskem
primeru (povzemam ideje Dobrice ]osića) so "slabi Srbi"
v glavnem homoseksualci, lezbijke in politični nasprotniki, ker
naj bi škodovali avtentičnosti nacionalne podobe. Kako bi to komentirala?
Zanima me projekcija navznoter, izključevanje "manjvrednih"
oziroma t.i. državljank in državljanov drugega reda.
Mislim, da gre za dve stvari. V primeru analize nekdanje Jugoslavije
se nacionalizem pogosto meša z rasizmom. Treba pa je poudariti,
da se ne prelivata neposredno drug v drugega. Lahko se tudi izključujeta.
Prav zato moramo razlikovati med nacionalizmom in pa rasizmom.
Nacionalizem ustvarja imaginarno skupnost, vendar je omejen. Po
mojem je v jugoslovanskem primeru obstajal močan element rasizma
in pan-gibanj skozi versko pripadnost. Rasizem v dvajsetem stoletju
ni tisti, ki temelji na neki biološki opredelitvi rase, ampak
gre za vprašanje kulturne opredelitve, ki ima več elementov. Kulturni
elementi so tisti, ki določajo rasno razliko. Zato ne moremo trditi,
da so "za vse krivi nacionalizmi", ampak da je šlo za
neko mešanico z rasizmom. Rasizmu ne gre za to, da vzpostavi nacionalno
državo, da vzpostavi neko politično enoto, ki temelji na imaginarni
pripadnosti in zgodovinski opredelitvi nekega naroda. Gre v oblikovanje
kulturne ločnice, ki je povezana z domnevno civi-liziranostjo
in tudi z religijo. To je tisto kar vodi v sovraštvo, izključevanje
itn. Predvsem v razmerju Srbov do Albancev je najprej prišlo do
tovrstnega izražanja rasizma, ki je bil na Balkanu prisoten že
dlje časa. V. Čubrilović je leta 1937 izdelal načrt za "končno
rešitev" albanskega vprašanja, poznamo pa tudi spise rasnih
higienikov, v katerih so bili Albanci označeni za pred-zgodovinske
primitivce, ki živijo na drevju. Pripisani seksualni običaji,
denimo, domneva incesta in predzakonskih spolnih odnosov, določajo
razliko med nami in njimi: ne med nami kot enim narodom in njimi
kot drugim narodom, pač pa med nami višje rase in njimi nižje
rase. In poženščenje, projekcija ženskosti v tega Drugega, ima
izrazito rasne konotacije. Vojin Dimitrijević dandanes, denimo,
govori o tem, da lahko dogajanje v Srbiji primerjamo bolj z nacističnim
totalitarizmom kot pa z neko diktaturo. Torej ni šlo za pritisk
nekega vodje, nekega diktatorja od zgoraj, ampak je dejansko šlo
za množično gibanje, ki je Miloševića pripeljalo na oblast, ga
podpiralo in ga, to je seveda velik problem, v glavnem podpira
še danes. S tem nočem reči, da so bili oz. da so elementi rasizma
prisotni samo v Srbiji: rasizem do muslimanov se je oblikoval
povsod, to je bilo tisto, kar smo poprej poznali kot nestrpnost
do "Bosancev" v Sloveniji. Tudi s pomočjo dogajanja
v Jugoslaviji so se razpasli v vseh postsocialističnih državah
kot problem, ki se ponavadi imenuje ksenofobija oziroma sovraštvo
do tujcev. Ta razpaseni rasizem si na globalni ravni ustvarja
neko katastrofalno legitimiteto. Le da so tu najmočnejši značilni
argumenti postali ekonomski, saj služijo globalnim liberalnim
elitam.
Skratka, najhujši problem ni bil državo ustvarjajoči nacionalizem,
ampak rasizem. Državo ustvarjajoči nacionalizem je kljub homogenizacijam
in izključevanju tisti, ki se na neki meji ustavi, ko se zadovolji
z neko politično enoto, s tem, da ustvari nacijo. Gibanja, s katerimi
smo imeli (in imamo še vedno) opraviti, pa so bila za državo uničujoča.
Niso ustvarjala države, ampak jo uničevala. Totalna destrukcija,
skratka. V primeru Bosne je šlo za fenomene, ki si jih kot generacija,
rojena v petdesetih, sploh nismo mogli predstavljati. Kdo si je
lahko predstavljal, da je Srebrenica mo-goča? Pri rasizmu ne gre
za "moj narod", ampak za vprašanje čistosti rase. Mislim,
da danes v Sloveniji lahko to najbolj izrazito vidimo v diskurzu
Janeza Ruglja. Ne govori v dobro slovenskega naroda, on ni nacionalist,
zaradi njega lahko pol slovenskega naroda pocrka. Vse tiste, ki
niso sposobni preživetja, vse, ki niso družbena elita, tiste,
ki ne zadovoljijo njegovemu kriteriju vrhunske ustvarjalnosti,
ki je tako rekoč nadčloveška, je treba prepustiti njihovim agonijam.
Zagovarja razcepljeno rasno-razredno družbo. Imamo višji, elitni
razred, ki ima vse, potem pa imamo tiste, ki bodo delali heteronomna
dela in uporabljali droge in alkohol. Notranji sovražnik kot negacija
definira neko (kulturno in civilizirano) elito. Mislim, da gre
točno za to. Tudi pri Čosiću gre za rasizem v tej točki. Manifestira
se točno skozi to identifikacijo, ki ni vprašanje druge rase po
barvi kože, temveč "nečiste krvi". In v kulturnem rasizmu
se rasizem manifestira tudi v homofobiji. Kako očistiti kri, raso
teh izvržkov, kako očistiti raso pedrov, narkomanov, alkoholikov,
vseh socialno nesposobnih, deklasiranih, skratka, vsega tega 'gnoja'.
Seveda pa mislim, da gre hkrati za nek spoj rasizma z nacionalizmom
v vseh bivših jugoslovanskih republikah. Medse-bojno se odlično
dopolnjujeta v pahljačo enih in drugih diskurzov, ki ustvarjajo
izrazito problematično, z vojaško in rasno govorico nabito javnost
v vseh teh državah. Denimo način, kako se piše na Hrvaškem o Sloveniji
in v Sloveniji o Hrvaški. Oboje je bolj ali manj izraženo, odvisno
od tega, kje smo, od tradicije zadnjih desetih, dvajsetih, tridesetih
let, od tega, kako močna je neka opozicija ali neka politična
družba. Ne bom rekla civilna, saj so številne 'civilne iniciative'
rasistične.
Vrni na vrh
V vseh teh letih smo bili na prostorih bivše Jugoslavije priča
številnim primerom negativne (upo)rabe homoseksualnosti v političnem
govoru. Tako se je, denimo, Zoran Đinđić vprašal, kako je lahko
Vojislav Šešelj četnik, ko pa imajo četniki vendarle brado, in
si potem odgovoril z retoričnim vprašanjem: da ni morda vojvodinja?
Na Hrvaškem vemo za razvpiti primer petih vještic, ki so jih diskvalificirali
na vse mogoče načine, pri čemer je bila pod vprašaj postavljena
tudi njihova spolna usmerjenost. Ali lahko podrobneje razložiš,
zakaj je domneva o istospolni orientaciji posameznikov tako priročno
in tako pogosto uporabljeno sredstvo za diskvalifikacijo političnih
nas-protnikov?
Mislim, da evocira nek temeljni strah pred drugim, ki ga je zelo
lahko sprožiti pri tistih, ki se počutijo negotovi, ki so v nekem
socialno negotovem položaju, ki jih dejansko zaznamuje izguba
identitete in izgubljeno nadomeščajo s sovraštvom. Seveda niso
samo socialni deklasiranci rasisti. Tudi postoscialistične elite
so, čeprav prikrito, rasistične. Ne na javnem nivoju, ne v javnem
govoru, ampak privatno. To je eden glavnih problemov: lepa in
bleščeča elitna družba, ki jo fascinira drugačnost. Dokler gre
za izjemne posameznike. Žal tega v postsocializmu nihče ne raziskuje
emprično. Z elitami, njihovo konstrukcijo, so se ukvarjali v glavnem
sociologi, ki jih je zanimalo predvsem, ali bodo imele postsocialistične
države funkcionirajočo elito. Označevanje s homoseksualnostjo
ljudi poziva, da se distancirajo od označenega človeka. Tako se
bodo distancirali od tega, kar je v njih samih eventuelno homoseksualno.
In potem bodo oprani krivde in grehov vnaprej. In bodo lahko igrali
svoje spolne vloge in 'mirno' živeli v patriarhalni družbi kot
tako imenovani normalni ljudje. To se dandanes počne celo ritualno.
Če poslušam privatne pogovore, moram reči, da sem iz dneva v dan
bolj šokirana nad tem, kako malo je bilo pravzaprav narejenega
v zvezi z ozaveščanjem ljudi o tem, kaj pomeni istospolna usmerjenost.
Dobro, jaz sicer živim v razsvetljenih krogih, mislim, da sem
srečna oseba, ker delam na instituciji, kjer je to vprašanje nekaj
popolnoma normalnega. Ko pa pridem ven, bom rekla, iz tega klozeta,
v katerem se vendarle nahajam, ker se gibljem na tej tako imenovani
alternativni sceni, ki jo, seveda, tudi sami ustvarjamo, se nenadoma
znajdem na nekem spolzkem terenu. Mislim, da je strah pred Drugim
najlažje evocirati - tudi pri otrocih - skozi to pejorativno oznako.
Ko se na primer fantki med sabo označijo za pedre, se s tem dehumanizirajo.
Takoj veljajo za manjvredne. In to je način, kako se ustvarja
moška spolna identiteta. S sovraštvom, saj je to s stališča družbe
najhujša oznaka, ki se jim lahko zgodi.
Vrni na vrh
Značilno je tudi, da se tovrstni sovražni diskurzi poleg notranjih
obvezno usmerjajo tudi na zunanje sovražnike. Za Jovana Raškovića
so bili tako Hrvati kastracijski tip, Muslimani analni tip in
Srbi genitalni tip. Skratka, zanj so bili to relevantni identitetni
označevalci, ki so vzpostavljali jasno hierarhijo med narodi bivše
skupne države. Hrvaški skrajno nacionalistični mediji pa so bili,
denimo, polni homoseksualnih pornografskih karikatur, v katerih
so bili pedri Srbi. Identičen vojaško-pornografski sleng je bil
v obtoku na vseh vojskujočih se straneh, kot je nekje zapisala
Dubravka Ugrešić. Kako to, da se vojskujoči propagandni (u)stroji
tako radi naslanjajo na tovrstne imaginarije, uporabljajo tovrstne
propagandne tehnologije? Zakaj so prav pedri tako priljubljeni
sinonim za strahopetca, slabiča? Zakaj so sovražniki običajno
prikazani kot okrutni posiljevalci, zverinski agresorji? Ali,
zakaj se lezbijke povezuje z najbolj morbidnimi perverzijami,
z nekrofilijo, na primer? So tovrstni propagandni prijemi v resnici
učinkovitejši pri poskusih manipuliranja množic ali gre vendarle
za kaj drugega?
Vprašanje je, koliko je to povezano z državo, koliko država dejansko
prispeva k temu. Država je lahko nekaj, kar je takšno ali pa drugačno.
Imamo primere držav, ki bolj skrbijo za to, da kaznujejo tovrstni
medijski govor. Ali ga ne dovoljujejo oziroma ne omogočajo. Ali
pa ga dejansko potisnejo v geto, od koder nima dostopa v politično
javnost. Imamo pa tudi države, kjer je to del normalnega 'političnega'
diskurza. Spet mislim, da to ne velja samo za področje nekdanje
Jugoslavije, ampak za celotno Vzhodno Evropo po prehodu v kapitalizem.
Z liberalizacijo in demokracijo je prišlo do tega, da se je svoboda
tiska razumela kot svoboda, ki nima nobenih meja, kjer pravice
in eksistenca drugih niso neka meja. Rezultat pa je, da se v nekaterih
primerih lahko poziva k pogromom in se ti potem dejansko tudi
zgodijo. Vendar tu ne gre za nobeno 'mani-pulacijo'. Ljudje niso
zmanipulirani, ampak ta javni govor nastaja tako, da neskrupulozno
odslikuje "glas ljudstva". Tu mediji povzemajo jezik
drhali. In zato so slike s Parad ponosa v Beogradu in Zagrebu
nekatere od nas šokirale. Bile so dokaz za to, da je najhujši
Drugi, ki ga je javni, tudi politični diskurz skozi stoletja oziroma
tisočletja uspel proizvesti, dejansko Ženska. Vprašanje ženske
identitete je tisto, ki še vedno, prav zato, ker je v zadnjih
desetletjih prišlo do radikalnih sprememb v življenjskih stilih,
popolnoma histerizira. Histerizira ta še vedno patriarhalno ustrojeni
družbeni sistem, saj najeda način, kako funkcionirata množična
družba in njen konformizem, po drugi strani pa tudi to, kar je
iz tega množičnega konformizma vključeno v sam politični sistem.
Možnosti, ki so ustvarjene v letih po drugi svetovni vojni s feminizmom
in gibanjem za pravice istospolnih, identitete, kot je samostojna
ženska, ki skrbi zase, ki je neodvisna od patriarhalnih shem,
ki si lahko privošči, da tako rekoč od rojstva do smrti živi neodvisno
življenje, so očitno neznosne za dosedanje kolektivitete. Ta strah
pred individualnostjo. Pri tem je najhujša podoba, ki se ponuja
moškim, 'feminizirani' moški. Moški, ki je tako transformiral
svojo moškost, da več ni 'moški'. Podoba pedra, ki menda ni niti
ženska niti moški, ampak kot feminizirani moški producira ta strah.
In je pravzaprav šele tista prava Ženska, Drugi, ki najbolj ogroža.
Primer Sester je pokazal, da gre za nekaj, kar moške najbolj ogroža
v tej njihovi dominaciji. Saj bi takrat, ko bodo tako svobodni
in enaki, da bodo oblekli krila, kot so si ženske hlače, nekateri
tabuji padli, padle bi nekatere norme itn. Gre za vprašanje, kako
za vsako ceno ohraniti videz moškosti, ki je pa v bistvu samo
še maškarada. In vsi to vemo. Vsi se temu smejemo, ker vemo, da
družbeni status moških ne ustreza temu, koliko dejansko prispevajo
k t.i. družbenemu razvoju, skratka, po vseh mogočih kazalcih družbenega
razvoja je izračunano, da pravzaprav ženske dobijo premalo glede
na njihov prispevek. In ohranjanje te maškarade služi ohranjanju
sedanjega stanja. To se kaže tudi na svetovnem nivoju. Vprašanje
moškosti in ženskosti ter razporeditve dobrin in oblasti med spoloma
postaja globalno vprašanje. Na kak način bo spolno razmerje regulirano
znotraj države in na svetovnem nivoju, je eno temeljnih vprašanj
globalizacije. Opredeljuje razmerja med narodi-državami, znotraj
narodov-držav itn. Nimamo zaman Busha, ki poskuša vračati moškost
ameriški naciji. Ali pa diskurzov, ki govorijo o severu in jugu,
o strahu, da bo feminizirani severozahod v nekem trenutku premagal
močan, mladi, mačistični jugovzhod, če ta feminizirani severozahod
ne bo nečesa odločilnega storil. In tu se potem spolne in rasne
ideologije mešajo. Če beremo Fukuyamo, njegove tekste o zunanji
politiki, potem najdemo isti vzorec, kot je dominiral v jugoslovanskih
nacionalizmih. Fukuyama pravi: če ne bomo v naših (zahodnih) državah
storili nekaj odločnega, nam bo vladal maskulinizirani jugovzhod,
ker imamo pri nas feminizirano populacijo žensk, starejših, tistih
srednjih let itn., ki vsiljuje socialno in neagresivno državo.
To je treba na neki način uravnovesiti in spet vrniti moškost
severozahodu. Kdo bodo tisti, ki bodo Zahodu vračali moškost,
pa je zdaj že jasno. Tisti moški, ki Zahodu vrača moškost, je
Bush. Tako kot je Milošević vračal moškost srbskemu narodu. 'Znanstveni'
diskurzi Huntingtona in Fukuyame so proizvedli isto shemo: Zahod,
ki je na neki način kulturna žrtev, ne eksplicitno, pač pa implicitno,
Juga in Vzhoda. Ki torej rabi Moškega, ki mu bo pomagal, da si
opomore, da ne bo ogrožena njegova svetovna dominacija itd.
Vrni na vrh
Kaj pa danes? Že sama si omenila Parado ponosa. Skratka, lani
in letos smo bili priča Paradam gejevskega in lezbičnega ponosa
v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Epilog dogajanja je znan: masaker
nad demonstranti v Beogradu, nekaj podobnega se je zgodilo tudi
v Zagrebu, v Ljubljani pa so demonstracije ob latentni nevarnosti
in internetnih grožnjah s strani skinheadov potekale mirno. Kako
bi to razložila? Zakaj je bilo nasilje v Beogradu in Zagrebu tako
manifestno? In zakaj se kulminacija sovraž-nih strasti in homofobije
v Sloveniji dogaja pretežno v medijih - primer Sester, ki so v
sistem nedvomno vnesle hude motnje s tem, ko so dekonstruirale
ne samo seksualne vloge, ampak so na glavo obrnile tudi pojmovanje
in razumevanje spolov, ali pa primer Rugelj, ki si ga danes tudi
že omenjala?
Glede nasilja na ulici: mislim, da si v Ljubljani na srečo ni
nihče upal biti nasilen. Ljubljanska scena je preprosto taka,
da si tega nihče ne upa. Vsaj ne na javni manifestaciji, ko so
tam mediji. Mislim, da je to znak, da vendarle obstaja neka močna
scena, da se preprosto ve, česa se ne sme narediti. To me zelo
veseli, saj kaže na to, da dejansko še obstaja neka razsodnost
med ljudmi, v veliki meri tistih aktivnih v osemdesetih, pa, bom
rekla, njihovih potomcev, njihovih študentov, učencev in prijateljev,
ki ohranjajo neko politično moč. Da pa si upajo nasilneži napadati
posamično, v tistem trenutku, ko niso v javnosti, ko so skriti,
pa ni nobenih dvomov. Kar zadeva medije - mislim, da niso nič
drugačni, kot so bili denimo v osemdesetih. Le da jih je na eni
strani več, na drugi strani pa je tudi več rubrik, ki omogočajo
način pisanja, ki promovira nasilje nad Drugimi in drugačnimi.
Pa tudi to še niti ni problem. Problem je, da nekateri vodilni
mediji, recimo Delo, tolerirajo novinarje, ki pišejo izrazito
rasistično in homofobično. Jaz se sicer ne zavzemam za prepoved,
za sankcioniranje pisanja v smislu prepovedi, ampak mislim, da
bi bilo treba doseči neko samoregulacijo medijev. Novinarji so
tisti, ki morajo sami razsojati, ne pa se odpovedati razsodnosti.
Na nek način me opogumlja, da obstajajo tudi skupine novinarjev,
ki so dokaj ozaveščene. Na drugi strani pa me skrbi, da imamo
do sovraštva izjemno tolerantno strankarsko politiko, ki ne povzdigne
glasu proti sovražnemu govoru. Tako rekoč nimamo primerov, da
bi se kakšna stranka javno opredelila proti takšnim načinom govorjenja.
Kakšni posamezniki, morda, pa še to takrat, ko so bili pozvani.
Okej, častne izjeme so.
Kar se Beograda in Zagreba tiče: gre za okolja, kjer je nasilje
zaradi vojne postalo legitimno in še vedno vlada. Po Hrvaškem
in po Srbiji se sprehajajo veterani, ki nosijo orožje in ki so
pripravljeni pobiti pol družine, sosede itn. Da o organiziranih
skupinah niti ne govorim. Številni ljudje niso bili kaznovani
niti za vojne zločine niti za karkoli drugega, kar so storili
v povezavi z vojno. Obstaja kritična masa ljudi, ki računa na
to, da ne bo kaznovana za nasilje, zato me nasilnost sploh ne
čudi. Slovenija na srečo take izkušnje neposrednega nasilja nima.
Zato se razlike med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom, če uporabim
časovno metaforo, danes ne štejejo v letih, ampak v desetletjih.
Sicer so vse te družbe brskale po svoji zgodovini in na plano
privlekle podobne, tudi nasilne mitologije. A na Hrvaškem ima
katoliška cerkev danes nenavadno močno vlogo, ne zgolj politično,
ampak ima tudi državno in družbeno podporo. V Srbiji pa so na
plano privlekli vse stare patriarhalne mite, ki se učinkovito
reproducirajo, delujejo skozi narodno pop kulturo. Vzemimo fenomen
Cece Veličković, Arkanove žene, ki je popularna tudi v Sloveniji
in fascinira nekatere pišoče dečke. Ko govorim o razlogih za razlike,
seveda nočem reči, da smo zato v Ljubljani kaj boljši, vendar
je po moje to edina možna razlaga, če nočemo zapasti v stereotipe
in determinizme o 'večji civiliziranosti', ki so se pojavili v
nekaterih slovenskih okoljih.
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
