LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Beograd - Parada ponosa, 2001, http://www.bbc.co.uk
Popularni peder
Diskurz o homoseksualnosti v hrvaški popularni kulturi
Dean Vuletić
Prevod: US
Če bi želeli izbrati kulturni, politični ali družbeni predsodek,
ki zgodovinsko prevladuje na Hrvaškem, potem bi to bil predsodek
proti gej moškim. Ta predsodek odraža uporaba besede "peder"
(kar lahko prevedemo v angleški jezik kot faggot) kot eden najpogostejših
epitetov v hrvaškem jeziku, potrjuje pa ga represija proti gejem
pod različnimi političnimi sistemi.(1) V osemdesetih se je na
Hrvaškem zgodilo nekaj pozitivnih sprememb v zvezi z vidnostjo
gejev, predvsem glede obravnavanja gejevskih in lezbičnih tematik
v delu liberalnih medijev, kot so bili reviji Danas in Start ter
radijska postaja Omladinski radio.(2) Logični razvoj po nastopu
več-strankarskega sistema leta 1990, ki je težil k liberalni demokraciji
zahodnega stila, bi moral iti v smeri nadaljnjega napredka v sprejemanju
in vidnosti homoseksualcev v skladu z zahodnoevropskimi normami
in sledeč podobnemu razvoju v drugih delih centralne in vzhodne
Evrope (posebno v Sloveniji, na Poljskem, Češkem in Madžarskem).
Toda protidemokratične, avtoritarne in nacionalistične politike
režima hrvaškega predsednika Franja Tuđmana in njegove stranke
HDZ (Hrvatska demokratska zajednica), ki je vladala skozi vsa
devetdeseta, so vsilile ideal moškosti, ki ni bil naklonjen izboljšanju
statusa gejev v hrvaški družbi.
Tuđman je svoj odnos do homoseksualnosti obelodanil, še preden
je prišel na oblast, že med kampanjo za prve večstrankarske volitve
v povojni Hrvaški, maja 1990, ko je za revijo Start izjavil, da
je "homoseksualnost konstantni fenomen, odkar obstaja človeštvo.
Ne glede na to, ali jo prepoveš ali pa priznaš, je vedno prisotna.
Iz humanističnega zornega kota jo je bolje priznati in narediti
nevidno, kot se le da".(3) Razen tega komentarja pa Tuđman
in njegova vlada v devetdesetih gejevskim in lezbičnim tematikam
nista posvečala pozornosti. V skladu s Tuđmanovim načelom, naj
bo homoseksualnost "nevidna", HDZ nikoli ni vnašala
gejevskih in lezbičnih tematik v javno debato, prav tako nikoli
ni stopila v dialog z gejevskimi in lezbičnimi organizacijami,
ki so se pojavile na Hrvaškem v tem desetletju.(4) Če so HDZ-jevski
uradniki omenjali homoseksualnost, je bilo to predvsem v negativnih
kontekstih zavračanja govoric, da so sami homoseksualni, ali pa
kot napad na etnične ali politične nasprotnike. A HDZ-jevske nacionalistične
politike so vendarle omejevale razvoj gejevske in lezbične vidnosti,
saj so narekovale kulturne, politične in družbene parametre za
spol in seksualnost - ti so bili definirani s katoliškimi, mačističnimi,
militarističnimi in patriarhalnimi nazori.(5) HDZ-jevski ideal
hrvaškega moškega je predstavljal mačo heteroseksualec, ki je
pripravljen izpolniti vlogo v nacionalistični, patriarhalni strukturi
kot vojak in oče. Ta ideal je bil uporabljen za legitimiranje
nacionalistične politične ideologije HDZ-ja in mobilizacijo prebivalstva
med vojno med Hrvaško in manjšinskim srbskim prebivalstvom med
leti 1991 in 1995. Do izraza je prišel v kulturah, ki so bile
tesno povezane ali kontrolirane s strani HDZ-ja, v filmu, popularni
glasbi in športu.
Vrni na vrh
Ta esej bo preučil upodobitev gej moškega v diskurzu pomembnih
javnih osebnosti iz različnih delov hrvaške popularne kulture,
in sicer športa, popularne glasbe in filma. Esej se osredotoča
na odnos do homoseksualnosti s strani oseb, ki so bile povezane
s HDZ in njeno nacionalistično ideologijo, s strani oseb, ki so
predstavljale Hrvaško v svojih poklicih na mednarodni ravni in
ki so se, predvsem v primeru Ćira Blaževića in Gorana Ivaniševića,
na vrhuncu uspeha uvrščale med najbolj popularne znane osebnosti
na Hrvaškem. Njihove izjave o homoseksualnosti ponujajo zanimiv
vpogled v odnos med hrvaškim nacionalizmom in homoseksualnostjo.
Poudariti je treba, da na Hrvaškem - za razliko od zahodnih družb
- noben uveljavljen pop pevec, politik, športnik ali druga slavna
osebnost ni naredila coming outa. Da je toliko javnih osebnosti
pripravljenih deklarirati protigejevska stališča, pove mnogo o
odnosu do homoseksualnosti v hrvaški družbi. Vidne osebnosti imajo
v javnem govoru o homoseksualnosti povsod pomembno vlogo. Na zahodu
so igralci, režiserji, pevci, športniki in drugi precej prispevali
k razvoju gejevske in lezbične vidnosti ter javnega sprejemanja
homoseksualnosti. Gay and Lesbian Alliance Against Defamation
(GLAAD) vsako leto v ZDA podeljuje medijske nagrade tistim, ki
so pripomogli k pozitivni upodobitvi in promociji gejevskih in
lezbičnih tematik v medijih. Ta esej pa lahko pokaže tudi hrvaški
proti-koncept GLAAD-ovim nagradam, saj raziskuje, kako se artikulira
negativni odnos do homoseksualnosti v hrvaški popularni kulturi.
Vrni na vrh
Šport
Tuđman in HDZ sta bila tesno povezana s tistim vidikom hrvaške
kulture, ki je igral pomembno vlogo v promociji nacionalističnega
koncepta moškosti - z nogometom. Nogomet je bil Tuđmanova največja
strast(6) in pomembnost tega športa v hrvaškem nacionalizmu ter
mačo kulturi je velika, če se spomnimo na trditev Dennisa Altmana:
"Kolektivni športi so igrali centralno vlogo v ustvarjanju
tako individualnega kot tudi nacionalnega stila moškosti"(7).
Tuđman je prijateljeval z mnogimi vodilnimi osebami hrvaškega
nogometa, vključno z Miroslavom Ćirom Blaževićem, trenerjem hrvaške
državne reprezentance, ki je le-to pripeljal na tretje mesto na
Svetovnem nogometnem prvenstvu 1998. Blaževićevi javni komentarji
fascinantno doprinesejo k študiji uporabe besede "peder"
v hrvaškem jeziku in konstrukciji nacionalističnega ideala moškosti
skozi nogomet.
Ko je Blažević leta 1994 postal trener državne nogometne reprezentance,
je bil redno označen kot "peder". Na nogometnih tekmah
so navijači vpili: "Ćiro, pederu!", kadar je moštvo
igralo slabo, in "Ćiro majstore!", kadar je moštvo igralo
bolje. Po tekmi z Ukrajino novembra 1997, na kateri si je Hrvaška
zagotovila udeležbo na svetovnem prvenstvu 1998, je Blažević dejal,
da razmišlja o odstopu zaradi nadlegovanja, ki ga je deležen s
strani hrvaškega občinstva: "To odločitev sem sprejel v razgovoru
s soprogo, ki je prav tako mnenja, da si nisem zaslužil takšnega
odnosa domače javnosti, ki trditve "Ćiro, pederu!" mesece
ni izpustila iz ust".(8) V istem intervjuju je izjavil, da
oba s Tuđmanom upata, da ga bodo navijači nehali zmerjati s "pedrom",
saj si je njegovo moštvo zagotovilo udeležbo na svetovnem prvenstvu
1998.(9) "Predsednik mi je dejal, da je vesel naše uvrstitve
in da je prav tako vesel, da me publika ne bo več zmerjala s "Ćiro,
pederu!".(10)
Kasneje je Blažević pričel na novo definirati žalitev "peder"
- dodal ji je drug pomen, ki je izražal, po njegovem prepričanju,
pozitivno razmerje med homoseksualnostjo in nacionalizmom. Kot
je dejal v mnogih časopisnih intervjujih: "Pomembno je, da
je Blažević označen kot nacionalni peder! Prav, Ćiro je peder!
Ljubim svoj narod, moja imperativna dolžnost je dati ljudem kar
največ zadovoljstva.(119 Torej, če sem nacionalni peder, je to
kompliment, kajti ljubezen med pedri je najmočnejša".(12)
Za namen tega eseja ni potrebno definirati Blaževićeve seksualnosti.(13)
Kar je pomem-bno, je, da je prešel od odklanjanja žaljivke "peder"
do tega, da je o "pedrih" dejansko govoril pozitivno.
Njegov diskurz predstavlja redek primer pomembne javne figure,
ki homoseksualizira hrvaški narod in lastni nacionalizem, s tem
pa izzove - čeprav samo v govoru - heteronormativnost nacionalistične
ideologije. Njegove pripombe so predstavljale nasprotje negativnemu
odnosu do gejev, ki ga je HDZ še vedno izražala (katere član je
bil tudi Blaževič). Bile so še posebej pomembne, saj so prihajale
iz mačo sveta hrvaškega nogometa.
Vrni na vrh
Goran Ivanišević, zmagovalec teniškega turnirja v Wimbledonu
leta 2001, je še en hrvaški športni junak, ki je dosegel svetovno
slavo. S svojimi izjavami in podporo hrvaškim vojaškim generalom,
ki jih je iskalo mednarodno sodišče za vojne zločine za bivšo
Jugoslavijo v Haagu, je sklenil zavezništvo z desničarskimi nacionalisti
v hrvaški politiki.(14) Medtem ko so časopisi po svetu namenili
veliko pozornosti njegovi zmagi v Wimbledonu in množičnemu sprejemu,
ki ga je doživel v domačem Splitu, so se mednarodne gejevske revije
in internetne strani osredotočile na njegove številne protigejevske
izjave. Na tiskovni konferenci po zmagi v Wimbledonu je tako ozmerjal
linijskega sodnika s "pedrom": "Nato sem serviral
še enkrat, močno. In žogica je bila na črti, jaz pa nisem bil
niti blizu črte. In tisti tip dosodi prestop. S tisto frizuro
izgleda kot peder, veste. Dosodil je prestop. Ne morem verjeti,
da je res storil to".(15) Štirinajst dni pred Wimbledonom
je The Times citiral Ivaniševićevo izjavo, da je lani na Wimbledonu
igral kot "peder": "Lani sem igral dobro tukaj
in kot kakšen peder v Wimbledonu. Bolje je igrati kot peder tukaj
in igrati dobro v Wimbledonu. Na splošno nikoli nisem igral dobro
v Queen's in v teh časih lahko izgubiš proti komurkoli, če ne
igraš dobro."(16)
Ivanišević je v še enem intervjuju prikazal binarno nasprotje
homoseksualnosti in mačo moškosti, ki je bilo značilno za hrvaški
nacionalistični diskurz. O svoji temperamentnosti na teniških
igriščih in lomljenju teniških loparjev je dejal: "Hej, včasih
gledam televizijo in potem vidim tipe, kako mečejo loparje. Vržejo
jih kot pedri, veste. Vržejo jih tako, da jih ne vržejo. Če mečeš
lopar, ga mečeš. Zlomiš ga. Včasih se ne zlomi, hvala Bogu. Toda
lopar zabrišeš. Lopar moraš zabrisati, veste, ali pa se zares
razjeziš."(17)
Internetna stran Outsports, ki pokriva gejevsko tematiko v športu,
imenuje izraz "peder" kot Ivaniševićevo priljubljeno
obliko omalovaževanja.(18) Ivaniševićeva pripomba odraža tudi
dejstvo, da je beseda "peder" priljubljena oblika omalovaževanja
v hrvaškem jeziku že sama po sebi, kajti jasno je, da Ivanišević
v intervjujih, ki jih ima v angleščini, direktno prevaja "peder"
v "faggot". Vtis ne-hrvaškega komentatorja, da so njegove
izjave zares homofobične, kaže, da se druge kulture bolj zavedajo
tovrstnih omalovaževanj, kot pa hrvaška, to pa kaže na pomanjkanje
zavesti glede gejevskih tematik v primerjavi s sprejetimi normami
v Severni Ameriki in Zahodni Evropi. Pomenljivo je tudi, da hrvaški
mediji niso polagali pozornosti Ivaniševićevim homofobičnim pripombam
ali pa komentirali mednarodne kritike le-teh, tudi v liberalnih
publikacijah, kot so Jutarnji list, Globus in Feral Tribune, katerih
obravnava gejevskih tematik je ponavadi pozitivna, ne. Namesto
tega so se osredotočili na zmago v Wimbledonu in pomen, ki jo
le-ta ima za nacionalni ponos. V tem kontekstu so homofobične
izjave, slab vtis, ki ga je z njimi naredil ter odnos do homoseksualcev
zbledeli.
Vrni na vrh
Pop glasba
Za razliko od zahodnih družb, kjer je homoseksualnost uveljav-ljenih
glasbenikov javno priznana, je v hrvaški pop glasbi homo-seksualnost
nevidna. Čeprav rumeni tisk občasno namiguje o spolni usmerjenosti
nekaterih hrvaških pevcev, pa še noben ni naredil coming outa
ali objavil pesmi, ki govori o homoseksualni ljubezni. Nasprotno,
številne, najbolj vidne figure hrvaške glasbene industrije dajejo
homofobne izjave. Morda se je eden izmed najboljših primerov homofobije
v hrvaški pop glasbi pokazal leta 1999 na Evroviziji v Jeruzalemu
- vsakoletnem kičastem evropskem tekmovanju popevk, ki se je začel
leta 1956 in ki je postal velik gejevski kulturni dogodek. Evrovizija
na Hrvaškem ni pomembna zaradi gej kulture, pač pa zaradi uspeha
hrvaških pevcev na te-kmovanju, ki se smatra kot stvar nacionalnega
ponosa. Ko je izrael-ska transseksualka Dana International zmagala
na Evroviziji 1998 s pesmijo "Viva la Diva", je njena
zmaga prispevala k vidnosti in sprejemanju seksualnih manjšin
v izraelski kulturi in politiki.(19) Leta 1999 je hrvaška tekmovalka
Doris Dragović imela vse akreditive predstavljati HDZ-jevsko Hrvaško
na mednarodnem odru - za HDZ je pela na predvolilnih kampanjah;
bila je "kraljica" Torcide, fan-kluba splitskega nogometnega
kluba Hajduk in v zgodnjih devetdesetih, med vojno na Hrvaškem,
je posnela pesem "Dajem ti srce, zemljo moja", v kateri
je izjavila: "Rodila sam tebi sina". S pesmijo "Marija
Magdalena" je dosegla četrto mesto na Evrovizijskem tekmovanju
1999, najvišjo uvrstitev, kar jih je Hrvaška do tedaj dosegla.
Pesem je bila med gejevsko publiko takšen hit, da je po-pularna
izraelska kraljica preobleke v gejevskem in lezbičnem lokalu v
Jeruzalemu oponašala Dragovićevo. Ko so avtorja popevke "Marija
Magdalena", Tončija Huljića, ki je imel tesne vezi s HDZ,
vprašali, če se je hrvaška delegacija udeležila travestitskega
nastopa, je dejal, da "smo povabilo na peder-lezbično zabavo
vljudno zavrnili, kajti nismo želeli, da bi nas Hrvati v Zagrebu
pričakali z AIDS testi in aparaturami za zatiranje golazni".(20)
Dragović je tako postala oboje, gejevska in nacionalna ikona,
toda vlogi sta morali ostati vzajemno ekskluzivni.
Beograd - Parada ponosa, 2001, http://www.bbc.co.uk
Vrni na vrh
Film
V hrvaških medijih so se pojavili tudi drugi primeri protigejevskih
izjav. Povezani so bili z najnovejšim filmom hrvaškega režiserja
Jakova Sedlarja, člana HDZ, ki je bil uradni filmski režiser Tuđmanovega
režima. Sedlar je bil v devetdesetih razvpit zaradi številnih
filmov s hrvaško nacionalistično tematiko. Leta 1995 je režiral
film "Gospa", film o pojavljanju device Marije v Međugorju
v Hercegovini. Film je prikazoval pomembnost prikazovanj za hrvaško
katoliško skupnost v vzhodni Hercegovini in zatiranje s strani
jugoslovanske tajne policije, ki ni odobravala takšnih religioznih
aktivnosti. Sedlarjev naslednji film "Franjo Tuđman - hrvaški
George Washington" se je osredotočil na vlogo, ki jo je Tuđman
igral pri ustvarjanju neodvisne Hrvaške, odražal je Tuđmanov kult
osebnosti, ki se je razvijal v tistem času. Leta 2000 je Sedlar
posnel "Četverored", ki pripoveduje o partizanskem pokolu
ustašev in domobrancev v 2. svetovni vojni. Tematike njegovih
filmov so bile katolicizem, Franjo Tuđman in ponovna ocenitev
zgodovine 2. svetovne vojne - tematike, ki so bile med najbolj
kontroverznimi vidiki hrvaškega nacionalizma v devetdesetih letih.
Vrni na vrh
Sedlarjev najnovejši prispevek k hrvaškemu filmu se ukvarja s
tematiko, ki je hrvaški nacionalizem običajno ni promoviral -
s homoseksualnostjo. Film "Sjećanje na Georgijo" je
romantična komedija, ki raziskuje osamljenost dramskih umetnikov.
Vendar za razliko od romantičnih komedij, ki so nastajale v severni
Ameriki in zahodni Evropi v devetdesetih, ki pozitivno portretirajo
geje in lezbijke (na primer "My Best Friend's Wedding"),
je Sedlarjeva upodobitev homoseksualcev v filmu kompromitirana
s tradicijo hrvaške družbe - napadati nasprotnike kot homoseksualce.
Čeprav film še ni prišel v kinematografe, so informacije iz hrvaških
medijev razkrile, da je Sedlar dal homoseksualnim likom imena
nekaterih najostrejših kritikov njegove produkcije. Med njimi
je lik Jurice Pavičića, istoimenskega filmskega kritika časopisa
Jutarnji list, ki je ljubimec filmskega junaka, Davorja Telebuha.
Pavičić vara Telebuha z Ivico Starčevićem, katerega ime je podobno
imenu televizijskega kolumnista revije Globus, Ivana Starčevića,
še enega glavnih kritikov Sedlarjevih filmov. Sedlar je dejal,
da je izbral ta imena za gejevske karakterje zato, ker "so
to lepa hrvaška imena, predvsem Ivica Starčević in Jurica Pavičić,
ki sta primerni imeni za homoseksualce."(21) Čeprav ni več
pod pokroviteljstvom Tuđmana in HDZ-jevske vlade, še naprej napada
kritike tako, da jih označi kot homoseksualce - prav tako, kot
je to počela množica HDZ-jevskih politikov. Izgleda torej, da
prvi hrvaški film, ki odprto upodablja homoseksualnost, le-to
upodablja negativno. A počakajmo na premiero filma in videli bomo,
kako je prikazal homoseksualce in homoseksualnost.
Iz izjav, ki so jih dali Blažević, Ivanišević, Huljić in Sedlar,
je razvidno, da je moška homoseksualnost na Hrvaškem upodobljena
v javnem govoru kot nekaj nenormalnega, ogrožujočega in šibkega.
V Blaževićevem primeru je to razvidno iz binarnega nasprotja skandiranja
hrvaških nogometnih navijačev - "Ćiro pederu!" proti
"Ćiro, majstore!". Tudi Ivanišević uporablja besedo
"peder", ko kritizira slab nastop na igrišču in zmerja
linijskega sodnika, ki mu dosodi napako, medtem ko Sedlar uporablja
oznako homoseksualnosti za napade na nasprotnike v medijih. Takšen
odnos je šel z roko v roki s Tuđmanovim režimom, ki je obravnaval
geje kot manjvredne mačo-heteroseksualnim Hrvatom. Za razliko
od družb zahodne Evrope, severne Amerike in Avstralije, kjer so
uveljavljene kulturne in medijske osebnosti odigrale pomembno
vlogo v promociji javne vidnosti in socialne sprejemljivosti gejev
in lezbijk, je ta esej pokazal, da so bile javne osebnosti na
Hrvaškem bolj glasne v potrjevanju homofobije, kot pa v boju zoper
njo.
Vrni na vrh
Epilog
Zagotovo se je vidnost homoseksualcev na Hrvaškem precej izboljšala
po Tuđmanovi smrti leta 1999 in porazu HDZ na parlamentarnih volitvah
januarja 2000. Takrat se je začelo novo obdobje gejevskega in
lezbičnega gibanja. Stranke v novi koalicijski vladi so bolj podporne
gejevskim in lezbičnim tematikam. To je bilo morda najbolj vidno
na prvi paradi ponosa junija 2002. Med udeleženci so bile pomembne
osebnosti iz štirih od petih vladajočih strank - Socialdemokratske
stranke Hrvaške (SDP), Hrvaške socialno-liberalne stranke (HSLS),
Hrvaške narodne stranke (HNS) in Liberalne stranke (LS) - ter
regionalnega Istrskega demo-kratskega sabora (IDS). Popravilo
se je tudi medijsko poročanje o gejevskih in lezbičnih tematikah,
kar je razvidno iz intervjujev z javnimi osebnostmi, v katerih
so novinarji bolj pripravljeni načeti pogovor o homoseksualnih
tematikah.
V tej luči je mnogo znanih osebnosti izrazilo pozitiven odnos
do gejev in lezbijk v izjavah za liberalni tisk in hrvaške gejevske
internetne strani. Tako je pevec Dino Dvornik nedavno dal pozitivno
izjavo za Perunovo "eRTeGe!" kolumno, v kateri se hrvaške
javne osebnosti - med njimi uredniki časopisov in revij, politiki
in glasbeniki - sprašuje po mnenju glede mnogih gejevskih in lezbičnih
tem.(22) Najbolj popularna hrvaška pevka Severina je novembra
2001 za Globus izjavila, da je nastopala v gejevskem klubu v Ljubljani
in da nima ničesar proti nastopanju za homoseksualce. Spomnila
se je celo, da jo je v Ljubljani nagovorila neka lezbična novinarka,
ki ji je pevka bila všeč.(23) Za razliko od homofobije, ki jo
je izrazil Ivanišević, se je Gordan Kožulj, svetovni prvak v plavanju,
v zadnjih letih vzpostavil kot glavna hrvaška športna osebnost,
ki je izrazila pozitiven odnos do homoseksualcev. Eno izmed številk
TV Globusa je krasil naslov: "Gordan Kožulj gasi žed curama
i dečkima".(24) Naslov se deloma nanaša na Kožuljevo prvo
mesto v Perunovi anketi, ki ga je označila kot najlepšega moškega
na Hrvaškem. Kožulj je dejal: "Ugaja mi, da sem privlačen
tudi moškim, kajti menim, da ima vsakdo pravico izjaviti, kar
želi, in izbrati kogarkoli hoče za najlepšo žensko in najlepšega
moškega". Bil pa je tudi nekoliko presenečen nad tem, da
je bil izbran, saj meni, da "Tomislav Ružić bolje izgleda
od mene, lahko bi naštel še dosti drugih, ki izgledajo bolje".(25)
Vrni na vrh
1 Dean Vuletić, A Gay and Lesbian History of Croatia (magistrska
naloga, Yale University, 2002):16-22.
2 Ibid, 24, 28-31.
3 Citirano v Suzana Kunac, "Mediji i homoseksualnost",
Kruh i ruže No. 2 (poletje/jesen 1994): 36-7.
4 Pomemben napredek na gejevski in lezbični sceni, ki se je zgodil
v devetdesetih in je povečal vidnost homoseksualcev v hrvaški
družbi, je povezan predvsem z ustanavljanjem gejevskih in lezbičnih
skupin in klubov, ki so jih podpirali tudi drugi deli civilne
družbe in mednarodne organizacije. Med drugimi so bile ustanovljene
prva hrvaška gejevska in lezbična organizacija, Lezbijska i gay
muška akcija (LIGMA) ki se je ustanovila 1993 in razpadla 1997;
lezbična skupina Kontra, ustanovljena v Zagrebu 1997, lezbična
založba Because Press, ki je bila ustanovljena 1998 in prvi hrvaški
gejevski klub Bad Boy, ki se je odprl 1999.
5 Za diskusijo o mačizmu in patriarhalnosti na Hrvaškem v devetdesetih
glej poglavje "Because We're Just Boys" v Dubravka Ugrešič,
The Culture of Lies: Antipolitical Essays, iz hrvaščine prevedla
Celia Hawkesworth (London: Phoenix House, 1998): 113-27.
6 Kot poudarja Jurica Pavičević: "objekt Tuđmanovega fanatizma
ni bil film, pač pa nogomet. Ogromne vsote denarja je vložil v
svojo priljubljeno igračko FC Croatia Zagreb in njegova škandalozna
obsedenost z nogometom je dosegla vrhunec neumnosti, ko so mediji
razkrili, da so tajne službe prirejale rezultate tekem v prid
Tuđmanovega priljubljenega kluba". Jurica Pavičić, "Moving
into the Frame: Croatian film in the 1990s," Central Europe
Review Vol. 2, No. 19 (15th May 2000) [http://www.ce-review.org/00/19/kinoeye19_pavicic.html].
7 Dennis Altman, Global Sex (Chicago/London: The University of
Chicago Press, 2001): 4.
8 Citirano v Ivo Pukanić, "Trijumf Ćire Blaževića",
Nacional (19. november 1997).
9 Citirano v ibid.
10 Citirano v ibid.
11 Branko Stipković Blažević, "Miroslav Ćiro Blažević: Marković
ne mora krotiti Canjugu", Sportske novosti (8 julija 1999).
12 Citirano v "Greatest Shits", Feral Tribune (26 julij
1999).
13 V najnovejšem intervjuju je Blažević izjavil, da ni homoseksualec
in da homoseksualci ne bi mogli igrati "tako krutega športa",
kot je nogomet - citirano v Josipa Pavičić, "Ćiro Blažević:
Alen Bokšić ima tijelo kao Apolon", TV Globus (8-14 marec
2002); kljub temu, da je Ferald Tribune objavil poročilo o moški
prostituciji na Hrvaškem, ki je namigovalo, da so člani državne
nogometne reprezentance najemali moške prostitute. Glej Ivan Kralj,
"Noć dugih muževa", Ferald Tribune (16 december 2000).
14 "Ivanišević defends war crimes suspects", BBC News
(12. julija 2001) [http://news.bbc.co.uk/hi/english/world/europe/newsid_
1435000/1435982.stm].
15 "Outsports Anti-Gay", Outsports [http://www.outsports.com/antigay.htm].
16 Ibid.
17 Citirano v "Goran Ivanišević", ASAPSports
[http://www.asapsports.com/tennis/2001msindwellsm/031401GI.html].
18 "Outsports Anti-Gay", op. cit.
19 Lee Walzer, Between Sodom and Eden: A Gay Journey Trough Today's
Changing Israel (New York: Columbia University Press, 2000): 170-5.
20 Citirano v Milivoj Đilas, "Hrvatska - gay na zemlji",
Feral Tribune (31. maj 1999); Milivoj Đilas, "Feralov dossier:
Hrvatska - gay na zemlji", Feral Tribune (17 januar 2000).
21 Vanja Nezirović, "U filmu likovi homoseksualaca i alkoholičara
nose imena poznatih hrvatskih novinara", TV Globus (8-14
junij 2001). Opozoriti je potrebno na besedno igro, ki jo uporablja
Sedlar in s katero pokaže, da homoseksualnost zanj pomeni feminizirano
moškost. Z dodajanjem pomanjševalnice "-ica" imenu Ivan,
Sedlar feminizira moško ime, kajti končnica "-ica" pomeni,
da ime sledi sklanjatvenemu vzorcu ženskih samostalnikov, čeprav
ostane moško ime.
22 Citirano v "eRTeGe!" Perun [http://www.decki.com/magazin/ertege.htm].
23 Citirano v Danijela Arbutina, "Severina: Odbila sam udvaranje
jedne Slovenke", TV Globus (30 november - 6 december 2001).
24 TV Globus (8-14 junij 2001).
25 Citirano v Danijela Arbutina, "Uz Gordana Kožulja I cure
I dečki zaboravljaju na žed", TV Globus (8-14 junij 2001).
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
