LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
"Kot da me ni"
Recenzija knjige Slavenke Drakulić (ŠKUC-Lambda, Ljubljana
2002;
prevod: Sonja Polanc)
Pripravila: Urška Sterle
Njeno telo leži na postelji kakor neživ predmet, votel meh ali
plastična vrečka. Nič se ni spremenilo, odkar je zapustila taborišče.
Vseskozi je v njihovi lasti, zdaj še bolj kot poprej. Komaj zdaj
doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno.
Pripada drugim - moškim, otrokom, družini. Med vojno - vojakom.
"Kot da me ni" je potovanje po poteh razlaščanja
telesa. Je tudi roman o izgubi besed ali, kot pravi osrednji lik
romana S., so besede, ki jih bo načrtno pozabila, ki se jih načrtno
ne bo trudila naučiti v jeziku dežele, v kateri si je našla nov
dom. Besede, kot je ponižanje.
Skozi tri prizorišča, bosansko vas B., žensko taborišče in Švedsko
spremljamo govor zlorabljane in posiljevane ženske S., stare 29
let, diplomantke Pedagoške akademije, začasno zaposlene kot učiteljice
v vasi B., neomožene, visoke 168 cm, rjavih oči in las, brez posebnih
znakov, kot se sama opiše.
V bosansko vas B. vdrejo srbski vojaki, moški del prebivalstva
postrelijo, ženske pa odpeljejo v žensko taborišče. Prisilna bližina
sočloveka, kjer ne obstajata ne prostor ne čas za intimo niti
pri najosnovnejših človeških potrebah, kot je uriniranje, ni del
naključja, pač pa je načrtna in premišljena. V taborišču obstaja
tako imenovana "ženska soba", v kateri so zaprte ženske,
ki so na voljo za spolno potešitev vojakom.
Ženske v taborišču o sobi govorijo šepetaje, posilstev se dotaknejo
v enem samem pogo-voru. Vse molčijo, kajti če bi se razvedelo,
da so bile onečaščene, se ne bi mogle več vrniti k družinam, staršem,
možem. S. opisuje življenje v ženski sobi, kjer čas dobi drug
pomen. Ločnica med trenutki počitka in strahu ne poteka po analogiji
dan/noč, kot je potekal vsakdan v navadnem taborišču. Strah pred
nasiljem se prične tisti trenutek, ko ženske na dnu hodnika zaslišijo
zven korakov. So to koraki njihove čuvajke, njenega moža ali trdi
vojaški koraki?
Ključ za preživetje je odsotnost, odsotnost iz lastnega telesa,
lastne realnosti in zapiranje v varno komoro, ki pa ne pomeni
živeti, temveč životariti. Smrt ima v taborišču drug pomen. Ubijati
je vojakom vsakdanje opravilo, težje si je izmisliti, kako bi
človeka najbolj ponižali. Begunsko taborišče pri Zagrebu, v katerem
pristane S. po izmenjavi vojnih ujetnikov s taboriščnicami, je
isti svet, ugotavlja S. Ponavlja se zgodba prisilne človeške bližine,
zanemarjenosti, umazanije in večnega čakanja na odhod, v katerem
beguncem preostane le še golo životarjenje.
S. se prijavi za odhod na Švedsko, kajti to je dežela, ki je najdlje
od poznanega sveta.
Mar je možno, da je hkrati s svetom taborišč obstajal tudi drugi
svet, svet, kjer letijo letala in kjer je besedica "izvolite"
del vsakdana, se sprašuje S. na poti na Švedsko.
Svet, ki ga zapušča, želi pozabiti, izbrisati. Vojna pa ne divja
več okoli nje, pač pa v njej. S. je noseča. Otroka ne želi obdržati,
nanj gleda kot na tumor, ki se je polastil njenega telesa. S.
je utrujena od življenja, utrujena od sebe. V svoji izkušnji posilstva
je sama, nihče, niti tisti, ki so ji pripravljeni pomagati, ne
vedo, kakšna je izkušnja razlastitve telesa.
Soočanje z drugim svetom, s svetom, po katerem je hrepenela v
taborišču, je travmatično. Estetsko zloženi sendviči na letališču,
čista in urejena pisarna socialne službe z lončnicami na Švedskem.
Vse to je v izrazitem nasprotju z umazanimi pisarnami v domačem
mestu, nasiljem in ponižanjem v taboriščih, vojnih, begunskih,
tranzitnih, v času vojne. Mar boljšega nismo poznali?
Estetika sveta, v katerem se znajde, je v grobem nasprotju s tistim,
ki ga je poznala od prej. Otrok, ki ga rodi v novi deželi in ki
ga želi dati v posvojitev, jo spominja na ponižanje, razlastitev
telesa, na komoro, v katero se je zaprla pred strahotami taborišča.
Spominja jo na bolečino, ki ni fizična, saj se je pred fizično
bolečino moč umakniti, če se v tem izuriš. S. pa zaznava, obstaja
posebna vrsta bolečine, pred katero ni moč ubežati, le tu in tam
predahniti.
Svet, po katerem hrepeni, in svet, ki ga je zapustila, se ji zdita
nezdružljiva. Otroka pa zaznava kot povezavo med obema. Sprva
išče izhod v pozabi, načrtnem brisanju spomina in otrok ji je
pri tem v napoto. Po nekaj dneh v porodnišnici se odloči, da bo
otroka obdržala, kajti pozaba ne pomeni življenja, pač pa životarjenje.
Ne sme pozabiti na svojo preteklost.
Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve jim ga ne smejo
dopustiti.
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
