LESBO 15/16
Id. 2002: KARNEVAL
Beograd - Parada ponosa, 2001, http://www.bbc.co.uk
Ženske, materinstvo in sodobni srbski nacionalizem*
Wendy Bracewell
Prevod: Tatjana Greif
* Članek je bil objavljen v "Women's Studies International
Forum", 1-1996. Wendy Bracewell je profesorica na "School
of Slavonic and East European Studies" na Univerzi v Londonu.
V zadnjih letih je nacionalizem - zlasti avtoritarni, državno
sponzoriran nacionalizem - postal dominantna politična ideologija
v bivši Jugoslaviji. V Srbiji je vzpon nacionalizma pripeljal
do javnega redefiniranja vloge ženske v družini, družbi in narodu.
Poudaril je vlogo ženske kot "matere naroda", čigar
natančnejši pomen je odvisen od spreminjajočih se uradnih prioritet.
Članek obravnava načine, s katerimi je srbski nacionalistični
projekt redefiniral vloge žensk, vplival na pravice žensk do individualne
samo-determinacije ter politične implikacije nacionalistične instrumentalizacije
žensk kot mater.
Socialistična Jugoslavija je vzdrževala uradno politiko enakosti
med spoloma, ki je bila izpeljana iz marksistične ideologije,
vere v razvoj in modernizacijo ter priznavanja ženskega prispevka
v II. svetovni vojni, ko je partizansko odporniško gibanje direktno
povezalo nacionalno osvoboditev in žensko emancipacijo. Po vojni
je slika emancipirane ženske delovala kot simbol jugoslovanske
modernosti in socializma, ideološka zaveza enakopravnosti žensk
je bila izražena v zakonodaji. Ženske so imele volilno pravico,
politične pravice, pravice do izobraževanja in zaposlitve. (Vendar
pa v praksi niso dosegle popolne enakosti, saj so bile še vedno
v veliki meri odgovorne za gospodinjske dolžnosti, plače so bile
v povprečju nižje od moških in le redko so dosegle najvišji nivo
ekonomskega ali političnega odločanja.) Ženska vloga v socialistični
Jugoslaviji je bila prispevati k izgradnji socializma skozi družino,
delo in politično aktivnost.
Vrni na vrh
Zavrnitev komunizma je v bivši Jugoslaviji, kakor tudi ostali
Vzhodni Evropi, pomenila diskreditacijo mnogih idealov (vključno
z enakostjo spolov). Reakcija je v številnih primerih prinesla
popolno nasprotje, obrat k "tradicionalnim vrednotam"
patriarhalne družbe, kjer je vloga ženske primarno v zasebni sferi
gospodinjstva in materinstva. Nacionalistična ideologija je okrepila
te težnje z uporabo matere kot simbola naroda ter poudarjanjem
odgo-vornosti žensk za biološko in kulturno reprodukcijo naroda.
Rezultat je bil koncept patriotskega ženstva - naloga ženske ni
več izgradnja socializma skozi delo, temveč regeneracija naroda
skozi vlogo matere. Čeprav je nacionalistična retorika redefinirala
žensko kot mater naroda, so natančne poteze pričakovanih vlog
v določenih pogojih kontingentne in jih lahko različno interpretiramo.
To ilustrirajo načini, s katerimi je uradni srbski nacionalizem
definiral vedenje o ženski odgovornosti do naroda.
V Srbiji se je vladajoča ideologija države po prihodu Slobodana
Miloševića na oblast leta 1987 iz jugoslovanskega socializma transformirala
v proti-titoistični (čeprav ne vedno tudi anti-komunistični) avtoritarni
nacionalizem. Ko je Milošević v zagonu prvih več-strankarskih
volitev leta 1990 preoblikoval srbsko sekcijo Komunistične partije
v Socialistično stranko Srbije, je ta ohranila "socialistično"
nalepko, hierarhični značaj, hkrati pa je sprejela odkrit nacionalistični
program. Predmet naše analize je ideologija "uradnega nacionalizma"
ali "državnega nacionalizma", ki jo je prevzel srbski
režim. Prednost nacionalnih interesov ocenjujemo kot najpomembnejši
faktor političnega življenja, ki izpeljuje legitimiteto vlade
(in vodje) iz obrambe nacionalnega programa. Številne opozicijske
stranke so v tekmi s Socialistično stranko Srbije dajale srbskim
interesom isti poudarek. Vendar je bil Milošević najuspešnejši
mobilizator nacionalizma kot politične sile med Srbi in Miloševićeva
stranka je tista, ki je (bila) na oblasti od uvedbe večstrankarskega
sistema v Srbiji. Te volitve so bile med drugim šokantne tudi
zaradi očitnega upada politične vključenosti in zastopanosti žensk.
Po prvih srbskih večstrankarskih volitvah leta 1990 je delež žensk
v srbskem parlamentu padel z okrog 20 % na 1.6 % (Vreme, 29.4.1991,
s. 29); od takrat je ostal nizek. Z redkimi izjemami, kot je majhna
Ženska stranka (ŽEST), je politična dejavnost splošno razumljena
kot moška domena z le malo kandidatkami, brez skrbi za enako zastopanost
in z le malo pozornosti volilkam. To stanje opravičuje označbo
sistema kot "moške demokracije", če si izposodimo izraz
beograjske sociologinje Sonje Licht (Einhorn, 1993: 148).
Spremembe v percepciji vloge žensk lahko zasledimo od sredine
80. let, ob rasti srbskega nacionalizma znotraj jugoslovanskega
socialističnega sistema. Delno je bil nacionalizem stimuliran
- kot narodova ogroženost - v različnih sferah: od jugoslovanskega
fe-deralnega sistema, ki je razdelil srbsko prebivalstvo na več
republik, ki so začele delovati kot antagonistične nacionalne
države, še zlasti zaradi izgube Kosova (center srednjeveške kraljevine
Srbije) in Albancev. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je institucionalizirala
avtonomijo Kosova znotraj Srbije, podeljujoč albanski večini veliko
pravic. To so srbski nacionalisti doumeli kot škodovanje srbski
integriteti. Občutek ogroženosti srbskega naroda se je okrepil
z zaskrbljenostjo nad demografskimi trendi, ki so kazali visoko
nataliteto med kosovskimi Albanci. Razprava o teh trendih je dobila
obliko ponavljajočih se svaril o "izumirajoči Srbski naciji",
o Albancih, ki bodo "preplavili" Srbe in "genocidu"
kot obliki demografskega pritiska na Srbe na Kosovem (Macura,
1989).
Vrni na vrh
Visoko nataliteto kosovskih Albancev so srbski nacionalisti opisali
kot produkt namernega načrta pregona Srbov s Kosova. Takšne analize
so kazale albanske moške kot glavne igralce v tej zaroti z uporabo
moči proti srbskim rivalom ter z vzpodbujanjem neodgo-vornega
in nestabilnega naraščanja prebivalstva, da bi tako ustvar-ili
"etnično čisto" ozemlje na Kosovem (Peticija beograjskih
intelektualcev, 21.1.1986, v Magaš, 1992: 49-52; Kosovska kriza,
1989; Cerović, 1989: 332). Na drugi strani so bile albanske ženske
pogosteje prikazane kot žrtve, zaostale in neizobražene "zapornice
patriarhalne družine", v celoti pod kontrolo očetov in mož
(Intervju, 22.10.1988: 93-95). Visoka rodnost je bila prikazana
kot odklonska in nenaravna, dosežena na račun žensk, ki so izolirane
in podrejene, od katerih se zahteva, da do onemoglosti rojevajo
otroke, četudi - tako so trdili - so zaradi nacionalističnih motivov
prisiljene v poligamne poroke ali incest (Nin, 9.10.1988: 14).
Takšna nacionalistična retorika je albanske ženske označevala
kot "tovarne otrok" ali "demografske reaktorje".
Zaradi patriarhalne mentalitete albanskih nacionalistov, ki so
jih srbski kritiki (vsaj do padca socializma) označili kot "kontrarevolucionarne",
naj bi albanske ženske imele malo možnosti. "Pritisk tradicionalnih
institucij na današnjo žensko na Kosovu je ogromen, zato se težko
upre … Kosovska ženska ne rodi osem otrok, ker bi imela ustavne
pra-vice, temveč zato, ker v patriarhalnem okolju nima nobenih
pravic" (Cerović, 1989: 332).
Kasnejši zapisi so manj poudarjali obtožbe Albancev kot kontrarevolucionarjev;
a skladno z uradno reakcijo proti Titoizmu je bil ideal ženske
emancipacije še vedno uporabljen kot merilo kratkotrajnosti albanskega
nacionalizma. Milan Vojnović, član raziskovalnega Inštituta za
politiko in ekonomijo v Beogradu, piše: "Albanske družine
na Kosovu imajo povprečno po sedem otrok, mnogi pa 10-15. V takšnih
pogojih je emancipacija albanskih žensk nemogoča. Postale so "stroji
za reprodukcijo" (1993: 85). Takšni opisi vzpostavljajo implicitni
kontrast z moderno in emancipirano srbsko žensko, ki, kot poudarjajo,
je avtonomno bitje, izobražena, vpeta v delo izven družine in
ima alternative za materinstvo. V tem kontekstu je emancipacija
pozitivna vrednota v primerjavi z zaostalostjo, v katero so pregovorno
ujete albanske ženske. (Poudarek na tej vlogi srbskih žensk je
tudi v skladu s splošnim vzhodnjaškim diskurzom, ki vzpostavlja
kontrast med sekularnimi, demokratičnimi, racionalnimi, "zahodnimi"
Srbi ter primitivnimi, barbarskimi in deviantnimi, "vhodnimi"
Albanci.)
Istočasno se je pojavil občutek, da bi emancipacija lahko šla
predaleč in da Srbkinje zanemarjajo dolžnost do naroda. Od zgodnjih
80. let se je srbski narod v demografski tekmi videl kot prikrajšan
v primerjavi z Albanci (in Muslimani na splošno) zaradi nizke
stopnje rodnosti. Čustven termin "bela smrt" ali "bela
kuga" je bil široko uporabljan kot opis nizke stopnje rodnosti
(skupne večini razvitih evropskih narodov). Statistike, ki kažejo
tendenco parov, da imajo le enega otroka, in projekcije, ki kažejo,
da bo v skladu s trenutnimi trendi Srbija kmalu beležila več smrti
kot rojstev, so prispevale k strahu, da srbskemu narodu grozi
izumrtje. Politiki in intelektualci so to uporabljali za podpihovanje
nacionalistične zavesti. Do konca 80. let je bila predlagana zakonodaja
za stimulacijo srbske natalitete, Socialistična stranka Srbije
pa je podprla poziv k ustanovitvi republiškega sveta za populacijsko
politiko (Upozorenje, 1992: 16-19; Politika, 7.10.1992: 11).
Vrni na vrh
Kdo je bil krivec za demografsko krizo Srbov? Prvotno so vzrok
videli v jugoslovanskem socializmu, ki naj bi, hote ali nehote,
slabil družino in s tem narod ter motil "naravno" spolno
ureditev. Maja Gojković, podpredsednica desničarske nacionalistične
Srbske radikalne stranke, je - nenavadno - obtožila srbske moške,
ki so si dovolili biti jalovi: "Ženske so na splošno uspele
ohraniti feminilnost [v komunizmu], toda pomemben del moške populacije
je trpel zaradi resnih poškodb v predelu hrbtenice in srca. To
je eden od vzrokov za "belo kugo". Ženska pri odločitvi
za ustvarjenje novega življenja potrebuje inspiracijo. Od ženske
ne morete zahtevati, naj rodi otroka moškemu, ki je ob vsaki grožnji
vnaprej kapituliral. Da bi zvišali rodnost, moramo zbuditi in
razviti duh moške časti in herojstva. Moškim moramo pomagati biti
to, za kar sta jih predvidela narava in tradicija" (Duga,
16.8.1992: 52).
(To lahko razumemo kot bistro priredbo muslimanske zbadljivke,
da je nizka stopnja rodnosti posledica tega, da srbski moški "nimajo
jajc").Veliko pogosteje so krivdo naložili naravnost srbskim
ženskam, ker so zaradi komunizma verjele, da bi lahko bile enake
moškim. Ne glede na to, ali so zavestno delovale v prid srbskim
sovražnikom, so bile odgovorne za posledice "bele kuge",
sebično so se izogibale odgovornosti za reprodukcijo naroda. Milan
Vojnović je opisal ženske ambicije izven doma kot del moralnega
padca, spodbujenega z egoističnim materializmom: "Noben čudež
ni, da [srbske] ženske po pravilu ne želijo rojevati otrok, odkar
v naglici zadovoljevanja modnih in narcističnih ambicij zanemarjajo
materinstvo" (Vojnović, 1993, 1993: 29). Čeprav Vojnović
graja tradicionalni položaj albanskih žensk in jih označi kot
"stroje za reprodukcijo" ter v nasprotju z moderno srbsko
žensko, pa v isti sapi obsoja individualizem srbskih žensk kot
enega od razlogov za "belo kugo" in grožnjo srbskemu
obstoju. V kontekstu takšnega nacionalizma so ženske v prvi vrsti
ovrednotene zaradi reproduktivnega potenciala, kar je veliko ožja
družbena vloga od tiste, ki je bila predvidena v socialistični
ideologiji.
Vrni na vrh
Predlagana zdravila za srbsko demografsko (ali naravno) krizo
so bila odvisna od diagnoze. Začetni odgovor na visoko albansko
in nizko srbsko rodnost je bil v zasnovanju zakonodaje, v resoluciji
jugoslovanske skupščine o populacijski politiki in načrtovanju
družine (1989), ki naj bi si "prizadevala za zmerno in uravnovešeno
rodnost, temeljno presegajoč obstoječe regionalne, demografske,
socialne in ekonomske iracionalnosti" (Kosovo: Past and present
/s.a./:376-379). To je pomenilo populacijsko politiko, ki je osnovana
na nacionalnih kriterijih, ne na individualnih pravicah. Zakonodaja,
predlagana v Srbiji, naj bi stimulirala višjo rodnost Srbov (z
obdavčitvijo srbskih parov brez otrok), pri Albancih pa jo kaznovala
(z odvzemom ugodnosti albanskim družinam z več kot tremi otroki).
Glede srbske populacije je bila tendenca osredotočena k zvišanju
rodnosti. Intelektualci in politiki so začeli kampanjo s pozivi
k narodnemu uporu, ki je bil razumljen zelo dobesedno, kot "preporod":
srbska rodnost se mora zvišati, da bi narod obstal.
Večina razprav se je usmerila na pravico do splava. Leta 1974
je jugoslovansko ustavno sodišče ugotovilo, da je "človekova
pravica, da svobodno odloča o rojstvu otrok", splav je smel
biti omejen le iz medicinskih razlogov. (Izvajalo se je veliko
število splavov delno tudi zaradi nedostopnosti ali nezanesljivosti
drugih oblik kontracepcije.) Vendar je bila od leta 1989 ta pravica
pod vprašajem zaradi eksplicitno nacionalnih interesov. (Celo
nekateri voditelji Srbske pravoslavne cerkve so problem razumeli
kot enega srbskih nacionalnih interesov in šele sekundarno kot
moralno vprašanje. Primer je zahteva škofa Tuzle in Zvornika Vasilija
Kačevende po zakonski prepovedi splava - zaradi sledečih razlogov:
a) masovnega "izumiranja" srbskega naroda; b) biblične
zapovedi "ne ubijaj"; c) božje zapovedi "razmnožuj
se" (Politika, 12.4.1993: 8; Vreme, 22.4.1993: 22-23).
Omejevanje splava so mnogi nacionalisti videli kot najbolj učinkovit
način vzpodbujanja (ali prisile) žensk, da izvršijo dolžnost regeneracije
naroda. Demograf dr. Stojan Adašević je jasno pokazal na principe,
ki stojijo izza takšnih restrikcij: "Za preživetje naroda
mora vsaka ženska roditi vsaj tri otroke… Tiste skupine, ki poveličujejo
svobodno in načrtovano starševstvo in neizpodbitno pravico ženske
do splava, ne bi smele pozabiti, da v vladavini zakonov države
nihče, ne ženska ne moški, ni lastnik svojega telesa. V zameno
mora ženska roditi, moški pa mora iti v vojno, če ga država vpokliče"
(Vreme, 19. 4. 1993: 55).
Bilo je več uradnih poskusov omejevanja splava, vendar so doslej
sprejeti ukrepi vezani le na omejevanje v smislu zaračunavanja
stroškov posega, ki jih morajo pokriti ženske (To je zmanjšalo
število splavov na beograjski kliniki za štirikrat, na 20-30 posegov
dnevno, od prejšnjih 100-120; Vreme, 13.9.1993: 9). Nacionali-stične
stranke so v nacionalnem interesu napovedale načrte za nadaljnje
spremembe zakona o splavu, aktivisti so pozvali k propagandnim
programom, ki bi razložili problem ogroženosti srbskega preživetja
zaradi nizke rodnosti.
Beograd - Parada ponosa, 2001, http://www.bbc.co.uk
Vrni na vrh
Kot kaže razprava o splavu, so bile ženske glavni poudarek kampanje
za srbski nacionalni preporod. One so bile odgovorne za "belo
kugo", one jo morajo opravičiti z obratom v materinstvo (ne
morem se upreti skušnjavi, da ne bi rekla - postati "stroji
za reprodukcijo"). Če hočejo biti prave Srbkinje, morajo
vzeti dolžnost žene in matere bolj resno. Skupina mladih žensk
z nacionalistične desnice je pritegnila veliko medijsko pozornost
z ustanovitvijo skupine Samo Srpkinja Srbina Spasava - parafraze
historičnega srbskega slogana Samo sloga Srbina spašava - ki je
promovirala idejo, da obramba naroda od žensk terja, da izvršujejo
dolžnosti v privatni sferi. Isidora Bjelica, ena od ustanoviteljic
skupine, je izja-vila, da je eden najpomembnejših vidikov nacionalne
identitete srbske ženske, da "kot srbska ženska ustvarja
majhne Srbe" ter da bi "srbska ženska morala prispevati
talente in inteligenco, kjer je to najbolj potrebno - in v sedanjem
trenutku to pomeni služiti Srbu, ki je pripravljen žrtvovati življenje
v obrambi pravoslavne vere in srbstva" (Pogledi, 7.9.1992).
Kljub veliki medijski pozornosti stališč "nove desnice"
niso jemali preveč resno, čeprav so razglašala široko razširjeno
mnenje, da je bila nuklearna družina, moralni temelj družbe, v
socializmu ogrožena - večinoma zaradi ločevanja ženske od "naravne"
vloge; posledica je ogroženost samega naroda, rešitev pa je v
povratku v tradicionalne patriarhalne vrednote materinstva, žrtvovanju
in podreditvi. Milan Vojnović vidi redefinicijo ženskih vlog kot
nekaj, kar vključuje moralno revolucijo. Srbske matere se "morajo
vrniti k morali svojih mater… Tradicionalni okras naših žena je
brezmejno žrtvovanje za družino, obstanek" (Vojnović, 1993:
29). Žrtvovanje ženske v interesu otrok in družine je tisto, kar
daje smisel življenju. To ženske omejuje in jim nalaga neznansko
breme odgovornosti: z rojevanjem otrok in vojakov bodo lahko rešile
Srbe. Če ženske to zavrnejo, so v najboljšem primeru nesrečnice,
v najslabšem pa izdajalke.
Nizka rodnost ni bila edini faktor, ki je prispeval k percepcijam
demografske krize pri Srbih. Strah, da bo srbski narod izumrl,
se je okrepili z izbruhom vojne leta 1991 in se še povečal skozi
spomin na masovne izgube srbskega prebivalstva v I. in II. svetovni
vonji. Zdaj je mnogo Srbov verjelo, da jih ne ogroža le genocid
na Kosovu, temveč tudi na Hrvaškem, kjer so bili - po mnenju akademika
Vasilija Krestića - soočeni z "biološkim izumrtjem"
(Nin, 12.7.1991: 24) ter v Bosni in Hercegovini, kjer je Radovan
Karadžič, predsednik t.i. Republike Srbske, verjel, da "bodo
v primeru spopada vsi Srbi likvidirani" (Nin, 17.7.1992:
7). Do leta 1993 se je zbor srbskih akademikov in drugih uglednih
ljudi strinjal, da je v trenutnih pogojih najbolj pomemben cilj
Srbov kot celote "biološko preživetje na-roda" (Nin,
16.4.1993: 12).
Vrni na vrh
Takšne percepcije so okrepile prepričanje, da je bolj kot kdajkoli
nujno, da srbske ženske izvršujejo dolžnost matere naroda. Vojna
pa je spremenila tudi značaj te naloge. S prvimi novicami o oboroženih
spopadih na slovenski meji leta 1991, so pozvali ženske, naj nadomestijo
vojne izgube: "za vsakega ubitega srbskega vojaka v Sloveniji
morajo srbske matere roditi 100 vojakov" (Rada Trajković,
članica predsedstva Pristojbine, organizacije kosovskih Srbov,
Priština, junij 1991; Vreme, 6.1.1992: 56). To je skrajni primer,
toda ista vodilna misel je odmevala v mnogih komentarjih tako
nacionalistične opozicije kot režimskih govorcev, da je namreč
nemogoče začeti vojno z vojsko vojakov, ki so edinci; če se ne
bo rodilo nič otrok, ne bo nikogar ki bi se boril in umrl, Srbija
pa ne bo več narod vojakov. Ženske so prevzele odgovornost ne
le za rojevanje otrok, temveč bojevnikov. (Žalostna ironija je,
da je ženska lahko kaznovana zaradi splava, ker bi s tem oškodovala
narod, ki bi ga poslal v smrt, v bitko. In vendar je bila to posledica
povezovanja slabih strani splava in potrebe po vojakih.)
V kontekstu vojne je nacionalistično materinstvo postalo več
kot zgolj stvar produkcije otrok. Od žensk se je pričakovalo ne
le žrtvovanje lastnih interesov v prid družine, temveč tudi pripravljenost
žrtvovati lastne otroke za nacionalne potrebe. Medtem ko se od
moškega pričakuje, da se bo boril in umrl za narod, je ženski
heroizem in patriotizem kaže v pripravljenosti žrtvovati sinove
za isti cilj. Podoba, ki se je večkrat pojavila, je bila podoba
matere Jugovićev (majka Jugovića), epske junakinje, čigar devet
sinov je umrlo v borbi s Turki na Kosovem, ki jih ni objokovala,
a ji je počilo srce, ko je prepoznala roko najmlajšega sina, ki
ji jo je v naročje spustil krokar z bojnega polja. Nekateri deli
srbskega tiska so uporabljali to primerjavo za čaščenje mater-heroin
iz sodobnega konflikta, kot je mati Djordja Božovića-Giška, bivšega
člana beograjskega podzemlja in poveljnika paravojaške srbske
garde, ki je bil ubit v boju na Hrvaškem. ("Pogumna mati,
tako kot mati Jugovićev, ki se zaveda sinove žrtve za ideale svobode,
pravice in resnice … še enkrat potrjuje stoletno resnico o srbskih
materah, ki so stoično prenesle smrt otrok, verujoč v pravično
borbo svojih sinov" - Srpska reč, 14.10.1991: 77). Kot je
ironično povedal filmski režiser Dušan Makavejev: več ko bo v
materino naročje padlo rok in nog otrok, večja in bolj veličastna
bo srbska in črnogorska mati (Makavejev, 1992: 113). Celo prizadevanja
nagraditi in vzpodbujati materinstvo, ki ni v celoti povezano
z imperativom vojne, ima temni podton žrtvovanja. Na slovesnosti
v Prištini na Vidovdan, 28. junija 1993 (datum poraza Srbov leta
1389 na Kosovu in državni praznik), so dostojanstveniki Srbske
pravoslavne cerkve podelili srbskim materam z več kot štirimi
otroki medalje, imenovane po materi Jugovićev - materi, ki je
rodila devet sinov, da bi jih videla umreti v bitki (Politika,
29.6.1993: 10).
Uradne prioritete so večinoma določile pomen patriotskemu materinstvu.
Pojavili so se tudi poskusi žensk, nasprotnic režima, ki so retoriko
materinstva uporabile proti državnemu nacionalizmu. Mirovniška
gibanja, ki so se leta 1991 razpršila po Jugoslaviji, so dober
zgled uporabe nacionalističnega diskurza pri artikuliranju interesov
žensk proti državi. Prve sovražnosti v Sloveniji so bile pospremljene
z demonstracijami staršev, ki so pozivali k miru in vrnitvi obveznikov
v JLA z bojišč. 2. julija 1992 je skupina mater in očetov naskočila
srbsko skupščino: "Nismo rodili sinov, da bi umrli za Miloševića";
"Vrnite nam naše otroke!" Podobne demonstracije so bile
organizirane po vsej Jugoslaviji. Iz poročil je bilo očitno, da
so demonstracije pripravili starši, tudi očetje vojaških obveznikov,
vendar so se naslovi večinoma usmerili na vlogo mater. Slogani
in zahteve so bili v veliki meri znotraj jezika materinstva: "Matere
vojakov, združite se!", "Matere Srbije zahtevale takojšnjo
vrnitev naših otrok", "Ne dovolimo ženskam spet igrati
vloge matere Jugovićev, ki po bojišču išče svoje otroke"
(Danas, 9.7.1991: 34; Borba, 2.7.1991: 29). Prav zaradi načina,
v katerem so ženske predvsem matere, simbol naroda in njegove
bodočnosti, so bile sposobne izkoristiti ta privilegiran status
v protestih proti vojni, česar moški (celo očetje) niso mogli.
Srbske ženske so lahko terjale moralno avtoriteto, zagovarjale
so mir prav zato, ker so bile ženske in matere.
Vrni na vrh
Čeprav so ti protesti učinkovito uporabili jezik materinstva
in nacionalistične simbolike, niso bili posebej učinkoviti pri
preprečevanju izbruha vojne niti pri reševanju sinov iz vojašnic.
Že od začetka so bili dojemljivi za manipulacijo v uradne namene.
Tarče njihove jeze (zvezna armija, voditelji republik) so iz njih
naredile uporabno propagandno orodje za lastne vlade, ki so proteste
izkoristile za opravičevanje formiranja republiških vojsk ali
propagando separatističnih nacionalnih ciljev (Milić, 1993: 119).
Niso se preveč razlikovale od drugih skupin mater in vdov (najprej
srbskih, nato hrvaških), ki so se zbrale, da bi preprečile konvoje
pomoči za obkoljeni bosanski mesti Srebrenico in Mostar. Tudi
te ženske, gnane z globokimi čustvi, so uporabile vlogo žalujočih
mater za opravičevanje protestov ter tako delovale - zavedno ali
ne - v interesu nacionalističnih voditeljev.
Ženskam je bilo izjemno težko razširiti problem izven okvirja
ozkih nacionalnih interesov. To so poskušale, kot kaže značilno
pismo, ki pojasnjuje motive za demonstracije leta 1991: "Mati
je mati, ne glede na to, ali je Srbkinja, Albanka, Slovenka, Muslimanka
ali Hrvatica" (Borba, 15.7.1991: 21). To so bili tudi argumenti
, ki so jih razvile proti-vojne skupine, kot so Žene u crnom,
ki so trdile, da "ženska solidarnost ne priznava nacionalnih,
verskih ali državnih meja, tudi ko jih režim namerno ščuva in
deli" (Žene u crnom - protiv rata /1991/). Takšni poskusi
izgradnje solidarnosti med ženskami ne glede na nacionalne vezi
so mirovna gibanja izpostavili kritikam, bile so izdajalke in
petokolonašice (e. g. Pogledi, 1.10.1993: 11-13). V vsakem primeru
je bilo zelo težko ločiti jezik materinstva od retorike nacionalizma.
Matere niso bile samo matere, temveč srbske matere, hrvaške matere,
slovenske matere itd. Ta trend je bil jasno razviden v medsebojnih
sumničenjih in nezaupanju med skupinami staršev, ki so se srečali
v Ljubljani v prvih dneh vojne ter v sloganih, kot je: "Naj
vsaka republika skrbi za svoje otroke". Težko pa je bilo
uporabiti nacionalistični govor materinstva v namene, ki bi tekli
nasprotno od ciljev nacionalističnih voditeljev in vlad. Ko so
srbske ženske poskušale poudariti vlogo kot srbske matere, odgovorne
za bodočnost naroda in otrok, da bi legitimirale pozive k miru
in pogajanjem namesto konfliktov, so jih obtožili pomehkuženja
sinov (jorgandžije) in soočili s kontra-podobo herojske matere,
ki se v dobro naroda prostovoljno odreče sinovom (Nin, 4.10.1991:
14).
Vrni na vrh
Prenovljeno srbsko nacionalistično poudarjanje materinstva in
rodnosti se ni razlikovalo precej od jugoslovanskega socializma.
Tako državni socializem kot avtoritarni nacionalizem pristopata
k reprodukciji in materinstvu s kolektivne perspektive, čeprav
je bila v prvem primeru ustrezna kolektivnost delavski razred.
V socia-lizmu je načrtovanje družine (v praksi običajno splav)
in socialne varščine v teoriji omogočalo ženskam enako vlogo oz.
širši domet izbire. Njihovo osvobajanje od nekaterih dolžnosti
materinstva je pomenilo, da so za povračilo od njih pričakovali
prispevek k izgradnji socializma v obliki dela izven doma. Nacionalistični
napad na splav in ponovni poudarek na materinstvu lahko razumemo
tudi kot del napada na socialistične vrednote (vključno z enakostjo
spolov), ki pa ga še vedno ženejo kolektivistične težnje - ženske
naj najprej delujejo v prid kolektiva in šele nato po lastnih
potrebah in željah. V obeh sistemih (to velja tako za moške kot
ženske) je izpolnitev predvidena ne skozi sledenje posameznikovih
želja, temveč skozi nesebično služenje višjemu idealu - socializmu
ali narodu.
Eno najpomembnejših opažanj o nacionalistični razpravi o materinstvu
v Srbiji govori o tem, da so ženske sicer v centru razprave, a
njihove potrebe in želje niso osrednjega pomena. Ta vprašanja
direktno vplivajo na ženske: zdravje, kontrolo nad telesi, čustveno
počutje, ekonomske pogoje. Javna razprava je jasno pokazala, da
morajo biti ti interesi podrejeni kolektivnim interesom naroda.
To je posebej razvidno v zahtevah, da morajo srbske ženske roditi
ne več otrok, ampak več vojakov. Seveda to izhaja tudi iz spodbujanja
rodnosti - ob hkratnem zanemarjanju pogojev staršev za vzgojo
otrok (cena plenic in drugih osnovnih pripomočkov, dostopnost
otroškega varstva, zaposlovanje, socialna stabilnost, mir) in
prisilnih strategij za dosego teh ciljev (omejevanje ali prepoved
splava). Čeprav nacionalni imperativ "biološkega preživetja"
zahteva povečanje rodnosti, se mnogim srbskim ženskam zdi nemogoče
vzgajati otroke v pogojih brezposelnosti, hiper-inflacije, sankcij
in vojne. Poudarek k vrnitvi žensk domov in zakonodaja za stimulacijo
materinstva brez upoštevanja želja žensk ali njihovega mnenja
pomeni omejevanje pravice žensk do samo-determinacije in polnega
državljanstva, kot se pod vplivom nacionalističnih ideologij dogaja
tudi drugod v Vzhodni Evropi (Einhorn, 1993: 256-260).
Vrni na vrh
Legitimno je raziskovati, ali je cilj povečevanja srbskega prebivalstva
pravzaprav glavni cilj nacionalističnih politik, zaposlenih z
žensko in materinstvom. Ni nujno, da bo prepoved splava imela
zaželen učinek, porast rodnosti (seveda pa vsaj še 17 let ne bo
zagotovila več vojakov). Podobni napori so tudi drugje (predvsem
v Romuniji) imeli le delni uspeh, saj so se ženske pri nadzorovanje
plodnosti zatekle v druge metode, vključno z ilegalnim splavom.
Poudarjanje le rodnosti in pomanjkanje resnega političnega upoštevanja
drugih načinov spodbujanja večjih družin postavljajo vprašanje,
ali je vladna populacijska politika primarno res usmerjena v zagotavljanje
narodovega "biološkega preživetja" (zlasti zato, ker
so deli vlade aktivno udeleženi pri zviševanju stopnje smrtnosti
s podporo srbskega udejstvovanja v vojni v bivši Jugoslaviji).
Očitno je, da te politike služijo tudi različnim političnim ciljem.
Z redefiniranjem pravice naroda nad "njegovimi" ženskami
lahko nacionalistični politiki ustvarjajo politično sedanjost
iz številnih globoko emocionalnih vprašanj: obstanka naroda, varnosti,
pove-zane s tradicionalnimi vrednotami, svetostjo materinstva,
morda celo strahu pred emancipirano žensko. Istočasno lahko z
minimalnim naporom demonstrirajo proti-komunistične, nacionalistične
karte. Pošiljanje žensk domov, kjer naj bi se predale materinstvu,
zadeva tudi ekonomske potrebe, dopušča trgu prelivanje presež-nega
dela, državi pa zmanjševanje dragih prispevkov socialnega zavarovanja
(Einhorn, 1993: 117, 129-134). Čeprav so ženske predmet teh politik
in so te politike vitalnega pomena zanje, pogosto izgleda, da
je njihov primarni pomen drugje: da je nacionalistična debata
o vlogi žensk in mater pretežno moški ritual, ki ga izvaja politična
sfera za druge moške. Morda to pomaga razložiti, zakaj so smernice
državnega nacionalizma v zvezi z ženskami tako nekonsistentne
in protislovne, saj slavijo emancipiranost srbskih žensk v nasprotju
z albanskimi sestrami, ob istočasnih zahtevah, naj se srbske ženske
vrnejo k patriarhalnim vrednotam: zahtevajo, naj imajo ženske
več otrok za narod, naj te otroke žrtvujejo kot vojake ali naj
se, za nacionalno stvar v Bosni, matere same pridružijo bojnim
vrstam (Independent, 4.2.1994). Edina stalnica je, da nacionalni
interesi instrumentalizirajo ženske, da so ti vedno znova redefinirani
v skladu s spreminajočimi se prioritetami. Ženske služijo kot
mala sprememba v ustroju sodobnega srbskega državnega nacio-nalizma,
so primarno simboli, le redko pa avtonomne državljanke.
Vrni na vrh
Uporaba idealizirane podobe materinstva kot instrumenta nacionalističnih
politik ni enkratna poteza Srbije. Podobne vzorce je zaslediti
tudi na drugih področjih in obdobjih. Vse nacionalne ideologije
- bodisi v kontekstu strahu za demografsko in ekonomsko blagostanje
narodov v Evropi 19. stoletja (Offen, 1984), upora proti kolonialnemu
režimu 19. in zgodnjega 20. stoletja v Bengaliji in Egiptu (Baron,
1993; Sen, 1993), socialnih in militarističnih politik fašistične
Italije in nacistične Nemčije (Caldwell, 1986; Koonz, 1984; Mosse,
1984) ali postkomunističnih reform v sodobnih vzhodnoevropskih
državah (Funk & Mueller, 1993) - so povezale idejo materinstva
z narodovo regeneracijo in uporabile to povezavo za legitimiranje
posega države v "privatno" sfero seksualnosti in reprodukcije
ter postavile avtoriteto oblasti nad posameznika. Takšne primerjave
omogočajo vpogled v značaj avtoritarnega nacionalizma, ki se opira
na simboliko doma in materinstva, ter uteleša skupinsko identiteto
in vzpostavlja njeno moč skozi nadzor nad ženskami. Joan Wallach
je takole označila avtoritarni režim: "Urgentna pravila so
legitimizirala dominacijo, moč, centralno oblast in vladajoče
sile kot moške… in to kodo uzakonile v zakonih (s prepovedjo politične
udeležbe žensk, prepovedjo splava, prepovedjo zaposlovanja žensk,
postavljanjem pravil oblačenja za ženske), ki določajo mesto žensk"
(Scott, 1988: 47).
Pogosto se poudarja, da se nacionalna identiteta definira skozi
referenco do tujega "drugega" izven naroda, s čemer
se odvrača pozornost od razlik znotraj meja naroda in vzpodbuja
občutek skupnosti. Homogenost pa je mogoče doseči tudi z izločanjem
"drugih" znotraj nacionalne kolektivnosti. Dejansko
so srbski nacionalisti homoseksualce in nasprotnike režima razglasili
za "slabe Srbe" ali "nekvalitetne Srbe", njih
pa kot "dobre Srbe", ter zahtevali pravico do obrambe
narodne avtentičnosti po svoji podobi (e.g. Duga, 16.8.1992: 73;
Duga, 27.4.1993: 21). Kjer je politika večinoma moška domena,
lahko tudi ženske služijo ko priročni "drugi", nad katerimi
lahko nacionalistični politiki nekaznovano izvajajo moč, vabijo
ves preostanek naroda v novo ureditev spolnih vlog, v novo nacionalistično
doktrino ločenih sfer in proces obrambe svojih zahtev. V Srbiji,
pa tudi drugod, je avtoritarni nacionalizem postavil vlado ter
zahteval podporo skozi spolne metafore in politike, ki ženske
ogrožajo kot avtonomne posameznice. Moč "ženske" kot
simbola duši glasove individualnih žensk, če izražajo težnje,
ki so v konfliktu z dominantno nacionalistično ideologijo.
Vrni na vrh
Viri:
Baron, Berth (1993). The construction of national honour in Egypt.
Gender & History 5(2), 244-255.
Caldwell, Lesley (1986). Reproducers of the nation: Women and
the family in fascist policy. V: David Forgacs (ur.), Rethinking
Italian fascism: Capitalism, populism and culture (110-141). London:
Lawrence & Wishart.
Cerović, Vuksan (1989). Kosovo: kontrarevolucija koja teče. Beograd.
Einhorn, Barbara (1993). Cinderella goes to market: Citizenship,
gender and women's movement in East Central Europe. London: Verso.
Funk, Nanette & Magda Mueller (ur.) (1993). Gender politics
and post-communism. Reflections from Eastern Europe and the former
Soviet Union. London: Routledge.
Koonz, Claudia (1984). Mothers in the fatherland. New York: St.Martin's
Press.
Kosovo: Past and present (s.a.). Beograd.
Kosovska kriza: uzorci i putevi izlaska (1989). Priština.
Macura, Miloš (ur.) (1989). Problemi politike obnavljanja stanovništva
u Srbiji. Demografski zbornik 1.
Makavejev, Dušan (1992). Smrtoljublje. V: Ivan Čolović & Aljoša
Mimica (ur.), Druga Srbija (110-114). Beograd: Plato.
Milić, Andjelka (1993). Women and nationalism in the former Yugoslavia.
V: Funk, Nanette & Magda Mueller (ur.), Gender politics and
post-communism. Reflections from Eastern Europe and the former
Soviet Union (109-122). London: Routledge.
Mosse, George (1984). Nationalism and sexuality. New York: Fertig.
Offen, Karen (1984). Depopulation, nationalism and feminism in
fin-de-siecle France. American Historical Review 89, 648-676.
"Petition of Belgrade intellectuals" 21. January 1986.
Magaš banka (1992). The destruction of Yugoslavia (49-52). London:
Verso.
Scott, Joan Wallach (1988). Gender: A useful category of historical
analysis. V: Joan Wallach Scott (ur.), Gender and the politics
of history (28-50). New York: Columbia University Press.
Sen, Samita (1993). Motherhood and mothercraft: Gender and nationalism
in Bengal. Gender & History 5(2), 231-243.
Upozorenje (1992). Epoha 52, 16-19.
Vojnović, Milan (1993). Preporod srpskog naroda. Beograd: Mimico.
Žene u crnom - protiv rata /1991/. Fotokopiran letak.
Vrni v seznam kazala - LESBO 15/16
LLOBBY - notranji | Carnival
= defense | LLOBBY - zunanji
| JUGOSLAVIJA | TEMA3MESEČJA
- Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET
- Marlene Diestrich | SCENA | MEDIJSKE
REALNOSTI | PORNOVIZIJA | EVA (strip)
| SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
