LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
KULTURA
Seks in kultura | Galerije
na prostem | Novice |
Lezbijke |
Recenzije plošč | Recenzije
knjig | Iz klozeta
______
LEZBIJKE
Mavis Bayton
Lezbištvo je bilo izredno pomembno in se je večinoma prekrivalo
s feminizmom. Leta 1990 je bila v Nothinghamu ženska scena dejansko
sinonim za lezbično sceno, prav tako je bilo v poznih sedemdesetih
in zgodnjih osemdesetih središče alternativne scene v Oxfordu
lezbično. Lezbijke so bile pomemben del ženskih bendov, deloma
tudi zaradi ženskega gibanja v letu 1960, tako da je že leta 1970
veliko lezbijk ustvarjalo glasbo z drugimi ženskami raje kot z
moškimi. Z naraščanjem separatistične politike v sedemdesetih
letih je postalo jasno, da lezbištvo ni samo indivi-dualna seksualna
preferenca, temveč politična obveza.
Eisensteinova povzema argument:
Lezbištvo je osebno pozornost in energijo osredotočilo raje na
ženske kot na moške. Ženska, ki si je vzela ali dobila potrditev
drugih žensk, ni bila več tarča moške odobritve. Če je bilo “osebno
politično”, potem je imela izbira, odločiti se za žensko v nekem
osebnem odnosu, velik političen pomen (Eisenstein 1984: 48).
Veliko feministk je - v terminih lastne identitete, če ne
nujno seksualnosti - postalo lezbijk, in lezbištvo se je, podobno
kot feminizem, spolitiziralo. Alison Rayner iz Jam Today: “Postati
lezbijka in se zaplesti v gejevsko gibanje… Kar nekaj političnega
prepričanja gejevskega gibanja se je skladalo z določenimi vidiki
feminizma. In tega se skoraj nismo zavedali. Sama sem začela zahajati
na ženske sceno. Obiskala sem eno ali dve konferenci. Tja sem
šla preprosto zato,… ker je izgledalo družabno. Postopoma sem
se popolnoma vživela… Sodelovala sem v kolektivu. Pomagala sem
pri organizaciji ženskega pohoda in skrbela za družabne večere…
in imele smo The Stepney Sisters, ki so nam igrale… Potem sem
šla v glasbo in s svojo energijo zapolnila žensko gibanje.”
Na izključno ženskih dogodkih, denimo na gejevski paradi, so
lezbijke dobesedno zahtevale ženske bende in živo glasbo. Manjkale
so jim namreč glasbene vzornice, saj veliko lezbičnih glasbenic
še vedno ni bilo razkritih.
Za britanske lezbijke, ki v ženski alternativni glasbeni industriji
še zdaleč niso bile tako pomembne in razširjene kot ameriške,
velja, da so od leta 1970 razvile koherentno subkulturo z lastnimi
normami, vrednotami in institucijami. To je predstavljalo radikalnejšo
alternativo dominantni kulturi kot druge formacije, ki so jih
raziskovali subkulturniki. Vedno več žensk je ustvarjalo glasbo,
ki je vse bolj izražala njihove subkulturne perspektive. Lezbijke
so v ženskih bendih dobile priložnost, da prekinejo heteroseksualni
diskurz v rocku in popu tako pri pisanju kot igranju ljubezenskih
pesmi, ki so se naslavljale na ženske. Še več, lezbijke so se
osvobodile nuje po dokazovanju lastne ženskosti in potrjevanju
hete-roseksualnih pričakovanj - vloge žene ali punce in podobno.
'VANESA' (Fabulous Jam Tarts): “Mislim, da je med glasbenicami
veliko lezbijk. Biti moraš močna, ko ustvarjaš, ni ti potreben
fant, ki ti pove, kaj smeš in kaj ne, kaj zmoreš in kaj ne… a
veš, da obstajajo ženske, ki jim moški določajo, kaj lahko pijejo?!”
Po letu 1980 je bil London pomembno jedro talentiranih, izkušenih,
profesionalnih ženskih glasbenic, pogosto jazzovsko orientiranih,
ki so bile članice ženskih skupin: Jam Today, The Guest Stars,
The Sisterhood of Spit, Lydia D'U'Stebyn's Swing Orchestra in
Hi-Jinx. Te skupine so v bistvu predstavljale predhodnico prihajajočim
rodovom ženskih glasbenic.
Apolitično leto 1990 je bil čas, ko je gejevstvo postalo modni
hit, način življenja in sinonim za komercialno izkoriščanje. Istega
leta je trojno razkritje ameriških lezbičnih umetnic - k.d. lang,
Janis Ian in Melisse Etheridge - lezbijkam ponudilo nekaj popularnih
vzor-čnih modelov. In čeprav Debbie iz Echobelly in biseksualna
Skin iz Skunk Anansie visoko kotirajo (obe znotraj mešanih, heteroseksualnih
bendov), si morajo britanske glasbenice šele utreti pot do komercialnega
uspeha. Ali, kakor ugotavlja Gillova (leta 1995), nekatere lezbijke
ostajajo tudi v mainstreamu še vedno v klozetu, ker je preprosto
preveč tvegano, da bi se razkrile. Kljub vsemu pa igra v bendih
ogromno lezbijk. Yolande (basistka Marcell Detroit) mi je leta
1996 zaupala, da je petdeset odstotkov glasbenic, s katerimi se
je srečala, lezbijk. Obdobje od leta 1970 do 1990 ponuja obilje
lezbičnih bendov (denimo Well-Oiled Sisters in Atomic Candy),
vendar ostaja njihov uspeh omejen na lezbično skupnost.
DEBBIE SMITH (Echobelly): “Mogoče je šlo za čisti purizem ali
za strah pred izbruhom v glavni areni ali za glasbeni tisk, ki
te je preprosto zaobšel, kakor se je to zgodilo z 'The Brendas'.
V svoji šestletni karieri so v Melody Makerju dobile mogoče dve,
tri opazke. Novinarji na terenu so - ali so vsaj bili - v glavnem
moški in ti prav gotovo ne bodo zašli na ženski dan na Hackney
Empire ali na dobrodelno prireditev za Aids, kjer nastopa večina
lezbičnih bendov, ki jih poznam.”
Lezbična javna persona je bila politična redkost. Nekatere lezbijke,
s katerimi sem se pogovarjala v letih 1995-1996, so čutile, da
je v njihovi glasbeni ustvarjalnosti njihova seksualnost nepomembna.
(prevod iz knjige “Frock Rock: Women Performing Popular Music”
Mavis Bayton; Oxford New York, 1998)
Prevod in priredba: Varja Velikonja
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA | KLOZET
| MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
