LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
KULTURA
Seks in kultura | Galerije na
prostem | Novice | Lezbijke
|
Recenzije plošč | Recenzije
knjig | Iz klozeta
______
SEKS IN KULTURA
Nataša Velikonja
Prisotnost IV., 1988, iz knjige “KRAŠOVEC METKA”
Založba EWO, Ljubljana 1994
Kar feministične študije počno s spolom, gejevske in lezbične
počnejo s seksualnostjo. Njihovo temeljno področje je analiza
razmerij med kulturo, reprezentacijo in (homo)seksualnostjo, torej
tega, kako kultura reprezentira in re-producira (homo)seksualnost.
Takšna zastavitev demistificira homoseksualnost kot biološko
dejstvo. Večna vprašanja o “izvorih homoseksualnosti”, ki jih
po brezdanjih breznih čisto po sizifovsko vlači vsaka nova ge-neracija
gejev in lezbijk ter njihovih prestrašenih staršev, bi bila odveč,
če bi v obči nazorski konsenz vstopil vsaj minimal poststrukturalnih
argumentacij: spol in seksualnost nista “lastnosti teles” ali
nekaj, kar “izvorno” izhaja iz človeškosti, temveč sta niz učinkov,
sproženih v telesih, obnašanju in družbenih odnosih. Elementi,
ki vzpostavljajo spolno ali seksualno identiteto, so reprezentacije
- drže, kretnje, obnašanje, oblačenje, performativne in predvsem
neseksualne prakse.
Tako imamo razstave Metke Krašovec in njene zrcalne podobe. Te
bi prav lahko postavili v linijo tiste likovne tradicije, ki uporablja
motiv ogledala kot lezbično kodo - zrcalo je namreč v mnogih zgodovinskih
in kulturnih kontekstih uporabljeno kot ena od zvijač, tako kot
turške kopeli ali eksotične rastline, s katerimi je mogoče izraziti
bližino dveh žensk. Britanska slikarka Sadie Lee še vedno rada
uporablja te motive in se z njimi zavestno vključuje v razprave
o “značaju lezbične erotike”. Ena močnejših teorij, izhajajoč
iz Freudove psihoanalize, namreč govori o narcistični osnovi same
homoseksualnosti - kot usmeritvi k “Istosti”. Lee preko svojih
zrcalnih podob parodira in sesuva tovrstne diktate o ekonomiji
Istosti, ohranja pa osnovno sporočilo motiva: zrcalno podobo kot
romantično metaforo popolne ljubezenske predanosti in blaženosti.
No, ampak motiv zrcala pri Metki Krašovec je tolmačen - denimo
s strani avtoritete slovenske likovne kritike, Andreja Medveda
- kot zgolj zrenje Narcisa.
Podobno je s Patti Smith. Entuziastična homo glasbena kritika
se je na dolgo in široko razpisala o komadu “Redondo Beach”. Bil
naj bi komad o lezbični ljubezni in le-tej pripadajoči sladkosti
samomora, čeprav je Smith to besedilo spisala po bizarnem popoldanskem
prepiru s sestro Lindo. Lezbijke so povsem kolonizirale “Horses”,
tako zaradi Mapplethorpove fotografije na ovitku, zaradi umetničine
androgine drže na njej, kot zaradi uvodne “Glorie”, kjer Smith
prepeva besedilo Vana Morrisona, kako na nekem partiju zaštrika
punco. In še in še okrog Patti
Smith, ki je sicer hetero.
Privzem reprezentacij je seveda krasno zlodelo, saj je sama (homo)seksualnost
proces, ki poteka na podlagi kulturnih identifikacij. Prebijanje
rutine kulturnih interpretacij, veljavnih kulturnih zgodb, je
tudi prebijanje meja epistemologij o seksualnosti.
Poiščimo se tam, kjer nas ni, kajti če ostanemo tam, kamor nas
polaga skopogleda umetnostna in kulturna avtarkija, se nam lahko
prav kmalu zgodi tisti lezbični štos o hetero seksu - “Ali je
to vse?”
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA | KLOZET
| MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
