LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
LLOBBY - notranji
Deset let je dovolj | Protestiram!
| Novice |
"Tudi Chubbyju v spomin"
| O-PLODITEV
______
DESET LET JE DOVOLJ
Nikolai Jeffs
Ilustracija: Boris Benko
Ob prvi okrogli obletnici neodvisnosti Slovenije so njeni temelji
- človekove pravice in demokracija - videti le kot gradbeniški
oder, po katerem so se vladajoča elita in njeni svečeniki dokopali
do oblasti. In ko je bila nič drugega kot samo fasada nared, je
vsem ostalim spodnesla lestev.

Paradigmatičen je že nateg istospolno usmerjenih žensk in
moških. 1990. leta so vse politične stranke v Sloveniji podpisale
izjavo “Pravica do drugačnosti”. Ta je predstavljala prvi korak
h koncu diskriminacije in polnemu državljanstvu homoseksualne
populacije. Toda 1991. leta, ko naj bi se ustavi dodala tudi zagotovitev
enakosti ne glede na spolno usmerjenost, so bile nedavne zaveze
hitro pozabljene. Zakaj pa ne? Medtem je bil pravi cilj uresničen,
“pravica do drugačnosti” pa že odvečno sredstvo tistim, ki so
bolj enaki od drugih.
Zgodovinski spomin, vsaj njegov uradni del, ostaja tudi na ostalih
področjih predmet praktične instrumentalizacije. Ko je bil še
disident, naj bi Franci Zavrl dejal nekaj podobnega, kot češ,
kaj, ko bi mačke vedele, kakšne sanje sanjajo miši. Deset let
je dovolj. Dovolj dolgo, da so se zveri in ostali plenilci dokopali
tudi do tega znanja. Predlog zakona o javnem zborovanju ni samo
izjemno restriktiven, ampak tudi podkrepljen z izkušnjami iz preteklosti.
Znotraj njegovih parametrov zbiranje pred Roško in podobne epizode
iz pred-zgodovine neodvisnosti ne bile več mogoče. Konec je, skratka,
politike ne samo kot protesta, temveč tudi kot solidarnosti do
preganjanih, družabnosti s preostalimi svobodomislečimi, krepitve
vere, da noben družbeno-ekonomski in političen red ni neminoven.
Hvala bogu, si oddahne današnji parlament, tudi njegov sekularni
del.
Lakaji, čakajoči v preddverjih oblasti, prav tako veselo rišejo
meje, do katerih drobnica sme, dokler je ne popadejo volkovi.
Ne samo po sodiščih mrcvarjeni no-vinarji, temveč včasih tudi
kakšen njih pretepeni kolega, nam danes dajejo vedeti, da bomo
jutri raje na dolgo in široko cincali, predno se bomo svobodno
izražali, razpisali. Rubež Matjaža Pikala in tožba proti Dušanu
Rutarju in Youth Handicapped Depriviledged - med drugim tudi zato,
ker “skušajo z anarhističnih izhodišč rušiti sistem inva-lidskega
varstva v Sloveniji” - je del iste vaje v slogu.
Enako na Metelkovi mestu, ki je samo metonomija Slovenije
v celoti. Po desetih letih končno “prideš ven” in se napotiš v
Monokel ali Tiffany. Tam te pa čaka policija. Brez objema, kaj
šele poljuba, kot se ob tovrstnih prilikah šika, temveč v kompletni
bojni opremi. Točno veš, koliko je ura: čas, da se iz lezbičnih
in gej klubov z eno pičlo in posušeno kranjsko klobaso v roki
zatečeš spet nazaj v domačijsko varnost klozeta.
Končni namen vseh teh in podobnih instrumentov stigmatizacije
in ustrahovanja - popisovanje ter možnosti pregona in nasilja
- je jasen. Uvedba samocenzure in samokontrole med prebivalstvom.
Vsak naj bo sam svoje pokore in kesa gospodar, čuvaj svoje lastne,
proračuna neobremenjujoče ječe.
In da ne bo pomote, za katero prebivalstvo gre. Policija na grobe
iregularnosti v odnosu do migrantov ter domačinov, ki niso apriorno
sovražno razpoloženi do tujcev vseh vrst, na katere jo opozarja
Urad za Intervencije, odgovarja, naj se UZI “ne skriva pod krinko,
da se slovenski narod svoje policije boji." Potem pa kleno
doda: "Policija je v službi skupnosti in to je dokazala v
najtežjih časih osamosvajanja...«
Ob takšnih črno-belih oziroma etničnih podtonih je razumljivo,
da si nedemokratična javnost ne želi biti izven zakona, da si
želi zaščite pravne države. Nič čudnega torej, da se v raziskavah
javnega mnenja, večina izjasni kot tako ali drugače rasistično
usmerjena.
Prav tako ni nenavadno, da dandanes o človekovih pravicah glasujemo
na referendumih. Končno smo lahko odkriti: “judenzeichen” samske
ženske, lezbijke, hendikepirane...bo le-to samo polepšalo in ji
zato gotovo dalo več možnosti, da končno neha težiti in si poišče
svojega pravega Martina Krpana, Petra Klepca ali Kralja Matjaža.
Ti jo bodo gotovo znali potešiti. O nalogah čistokrvnih slovenskih
mladenk smo se na pamet učili že v šoli: “…naj sinov zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!”
Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je pred referendumom
sicer svaril pred fašistoidnimi idejami. Toda kaj, ko izid v resnici
ni bil pomemben, saj smo tako ali tako že pristali na igro, ki
jo kot legitimno vidi tako ena kot tudi druga parlamentarna stran.
Njihov nadaljnji obstoj pa je še kako odvisen od vnovičnega preštevanja
naših glasov.
Drobnici je to ne samo dovoljeno, ampak ji je tudi dano, da kar
se da spontano izpolnjuje te in druge zapovedi za tekoči delovni
dan ali pa volilno nedeljo. V desetih letih neodvisnosti so se
vsebine res morda spremenile, toda strukture ostajajo iste. Zato
je povsem samoumevno, da je bila JNA nekoč svetinja, danes pa
sta to Slovenska vojska in NATO. O tem je treba razsvetljevati
tudi že v vrtcih.
Nič nas ne sme presenetiti. Enoglasje ostaja najboljše sredstvo
konsenza. Ne samo, kar se NATA tiče, temveč tudi EU. Dejstvo,
da parlament morda s svojimi vizijami o vstopih v te institucije
ni najbolj reprezentativen odsev javnega mnenja, pa lahko odpišemo
kot drobno tranzicijsko anomalijo, ne pa kot temeljni manko političnega
ustroja tako socializma in kapitalizma samih po sebi.
Seveda, nihče ne zahteva izrecno, da vsakič, ko smo pionirke,
mladinke, delovno ljudstvo, upokojenke in borke postrojene v kakšno
novo Potemkinovo vas, spet poslušamo “zgodbe o uspehu”, navdušeno
ploskamo ter vzklikamo. Toda, o usodi celotnega sveta se ne moreta
pogovarjati samo dva - Bush in Putin - če si ostali drznejo pridati
svoje.
In prav je tako. Plebs mora vedeti, kje so njegove meje.
Kot “tovariši-gospodje” dobro vedo: vsaka kritika je kritikanstvo,
je tudi že izjemno nevarna in protidržavna subverzija reda s strani
notranjega sovražnika ter mračnih tujih sil. Te se samo sprenevedajo,
da jih moti beda, v resnici pa so ljubosumni na blišč naših dosežkov.
Pač, dokler ni drobnica “hišno strenirana”, naj se pred kislim
dežjem Busheve administracije zateče pod njen raketni ščit. Če
ne gre tako, pa so sankcije že vsem znane. Ni treba samo s pendreki,
saj je prav Putin dokončno z zemljo zravnal tisto malo Čečenijo,
ki je imela samo iste ambicije kot pred desetimi leti Slovenija
sama.
Ne le lokalno, temveč tudi globalno: vsebine so res drugačne,
toda strukture ostajajo iste. Hudič je samo v tem, da se vsakih
nekaj let nekje najde nekaj ljudi, ki človekove pravice ter demokracijo,
skromno željo po kreativnosti, samorealizaciji in miru vzamejo
ne samo skrajno resno, temveč tudi kot še nedokon-čane projekte.
Niso samo narodi tisti, natančneje njihovi veljaki, ki “hrepene
dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.”
Še sreča, da so ti - preostali - tako skrajšljivih jezikov
in lomljivih kosti.
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY - notranji
| Tema trimesečja
| LLOBBY - zunanji |
ŠOLA | KULTURA
| KLOZET |
MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|