LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
ŠOLA
Pismo proti homofobiji | O spolnosti
vem toliko, da nikoli ne bi bil le peder. |
Feljton - ŠOLA IN HOMOSEKSUALNOST
| Nevarna znanja
______
PISMO PROTI HOMOFOBIJI
Društvo za nenasilno komunikacijo
Pismo proti homofobiji, ki ga je Društvo za nenasilno komunikacijo
in trinajst podpisanih organizacij namenilo javnosti in Ministrstvu
za šolstvo, znanost in šport, je poskus civilne družbe spodbuditi
te institucije k detabuizaciji govorjenja o homoseksualnosti v
šolah. Z njim smo želeli opozoriti ljudi, tako v šolah, kot izven
njih, da začnejo razpravljati o različnih življenjskih stilih
in si o njih ustvarjati svoje mnenje in izkušnje.
Morda je prav zato iz šolskega sistema tako težko odpraviti diskriminacijske
prakse, ker smo se ravno v njem naučili, da moramo drugim dokazovati,
da vemo in poznamo edini pravi način gledanja na stvari okoli
sebe. Učni proces je še vedno preveč vezan na nekritično sprejemanje
razlag, informacij in vrednot tistih, ki vedo najbolje.
Veseli nas, da je kar nekaj medijev objavilo pismo proti homofobiji.
Nekateri so na svoj način spregovorili tudi o homoseksualnosti
in homofobiji. Ministrica za šolstvo, znanost in šport, dr. Lucija
čok je v televizijski izjavi komentirala dogodek in podprla proces
spreminjanja "prastrahu" pred homoseksualnostjo v smeri
zavedanja in spoštovanja različnosti v šolah.
Po objavi pisma smo na pogovor v društvo povabili Urad za mladino
MOL in Urad RS za mladino, ki pisma nista podpisala. Zdi se nam
prav, da svoja mnenja o vprašanjih diskriminacije šolam in drugim
javnostim posredujejo tudi oni. Dogovorili smo se, da bosta urada
napisala jasna in konkretna navodila šolam, kako prepoznati in
preprečevati diskriminacijo različnih življenjskih slogov.
In cilj je korak bližje...
Klavdija Aničić

Ilustracija: Boris Benko
Podpisane nevladne organizacije želimo javnost in Ministrstvo
za šolstvo, znanost in šport opozoriti na diskriminatoren odnos
šolske politike in prakse do vprašanja različnih spolnih usmeritev
in še posebej na popoln molk o vprašanjih, ki se tičejo lezbijk,
biseksualcev in gejev.
Društvo za nenasilno komunikacijo že več let po srednjih šolah
izvaja sklop delavnic o nasilju, diskriminacijah, komunikaciji
in reševanju konfliktov. Del programa je tudi dve šolski uri dolga
delavnica o homoseksualnosti Ena od teh šol je do letos bila tudi
Srednja šola tiska in papirja v Ljubljani. V letošnjem šolskem
letu so bili na omenjeni šoli ponovno zainteresirani za izvedbo
delavnic, vendar so tokrat izrazili željo, da v program ni več
vključena delavnica o homo-seksualnosti. V pismu, ki so ga poslali
društvu, so zapisali: “Zaradi pritožb nekaterih staršev, da šola
“navija” za homoseksualizem, Vas prosim, da letos podobnega obiska
ne vključite v program.” Ker društvo ni bilo pripravljeno narediti
takega kompromisa, šola delavnic ni sprejela.
Ko so na Društvu za nenasilno komunikacijo pripravljali program
preventivnega dela z mladimi, se jim je z namenom spodbujati strpnost
do vsakršne drugačnosti zdelo pomembno spregovoriti tudi o vprašanju
homoseksualnosti. Za vključevanje teme različnih spolnih usmeritev
so se odločili, ker v šolskem programu ni vsebin, ki bi, prvič,
sploh govorile o homoseksualnosti, drugič, destigmatizirale to
spolno prakso in na ta način poskrbele za večjo strpnost in tretjič,
istospolno usmerjenim mladostnikom in mladostnicam, ki sedijo
v šolskih klopeh, ponudile vsaj eno pozitivno izkušnjo, na katero
bi lahko navezali svoja morebitna občutja.
Zahteva Srednje šole tiska in papirja o umiku tematike homoseksualnosti
iz programa je izraz velike nestrpnosti in nekakšnega prastrahu,
da bo govorjenje o homoseksualnosti ‘produciralo’ nove homoseksualce.
Ampak posamezniki in posameznice ne postanejo ali niso homoseksualni
zato, ker so obveščeni o tej problematiki. Sprašujemo se, kakšno
predstavo o življenju ponudi šola, če se izogiba domnevno neprijetnim
in ‘drugačnim’ temam. Naj molčimo o starih ljudeh, ker so drugačni
od mladih, pa o črncih, brezdomcih, žrtvah nasilja, povzročiteljih
nasilja, hendikepiranih, imigrantih in vseh podobnih ‘sumljivih’
posameznikih in posameznicah?
Reforma šolskega sistema v določeni meri podpira tak zamejen
pogled. Leta 1980 je bil v slovenski šolski sistem uveden predmet
zdravstvene vzgoje. V za ta predmet napi-sanem učbeniku je bila
homoseksualnost obravnavana v okviru poglavja ‘Nenavadno spolno
vedenje’ skupaj z ekshibicionizmom, fetišizmom, promiskuiteto,
prostitucijo, incestom in posilstvom. Zavod za šolstvo je takrat
priporočal, naj o homoseksualnosti v prvem letniku sploh ne govorijo,
pač pa naj učiteljice in učitelji temo prenesejo v drugi letnik
in o njej govorijo v okviru poglavja o socialno patoloških pojavih,
skupaj s krajo, narkomanijo in alkoholizmom. Še leta 1985 v učbeniku
piše: “Če opazujemo osebnost homoseksualcev, ne odkrijemo nič
posebnega in nobenih dokazov ni, da so huje osebnostno moteni
ali iztirjeni. Kljub temu mislimo, da je homoseksualnost posledica
napačne vzgoje.” Ta dikcija je konec osemdesetih spremenjena,
homoseksualnost pa se kljub temu še v začetku 90-ih obravnava
v poglavju Nenavadno spolno vedenje, ki je definirano kot “spolni
stiki z osebami in živimi bitji, s katerimi večina ljudi v kaki
družbi in kulturi nima spolnih odnosov - to je z otroki, istospolnimi
partnerji ali živalmi.” Homoseksualnost je bila še na začetku
90-ih postavljena ob bok pedofiliji in sodomiji.
Nič čudnega torej ni, da mladi, ki pri sebi občutijo istospolno
usmerjenost, o času odraščanja govorijo kot o času strahu, izoliranosti,
osamljenosti, o sebi pa pogosto razmišljajo kot o nenormalnih,
čudnih in bolnih. Potrditve za ta občutja dobivajo v družbi, v
medijih, v družini in tudi v šoli. Tam namreč dobijo sporočilo:
o homoseksualnosti se ne moremo odkrito, sproščeno in odgovorno
pogovarjati, ker je nekaj negativnega, lahko pa izrečemo kopico
stereotipov, žaljivk in “šal”.
Tudi zato je pomembno, da povemo, da so delavnice o homoseksualnosti
s strani učenk in učencev vedno dobro sprejete. Mladi z zanimanjem
odkrivajo svoje stereotipne in predsodkov polne predstave o homoseksualnosti,
izmenjujejo svoja mnenja ter z zanimanjem prisluhnejo osebni zgodbi
izvajalca delavnice.
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport sprašujemo, kako bodo
poskrbeli, da šole ne bodo cenzurirale določenih tem in tako neposredno
sodelovale pri ohra-njanju in spodbujanju diskriminatornih praks.
Javnosti pa namenjamo naše sporočilo, da sta pasivna toleranca
in osebna drža “jaz nimam proti tej stvari nič” veliko premalo.
Če je nekaj ogorčenim staršem uspelo, da so dosegli prepoved pogovora
o homoseksualnosti, lahko uspe tudi pobuda staršev in drugih,
ki mislimo, da je v šolah nujno spodbujati kulturo spoštovanja
različnosti.
Društvo za nenasilno komunikacijo
Pravno informacijski center
Ženska svetovalnica
SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja
ŠKUC-LL
Revija Lesbo
Združenje proti spolnemu zlorabljanju
MISSS
Društvo Center za pomoč mladim
Mirovni inštitut
Zavod za mednarodno prostovoljno delo Voluntariat
ŠKUC-Magnus
Legebitra
Slovenska filantropija - Združenje za promocijo prostovoljstva
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA | KLOZET
| MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|