Violette - René de Ceccatty
Scenarij za film Violette je soustvarjal francoski pisatelj in prevajalec René de Ceccatty: rojen 1952 v Tuniziji, avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, letos pa je v zvirki Lambda izšel njegov roman Nevidni gost. Prijazno je odgovoril na nekaj vprašanj.
Kako to, da ste se odločili napisati knjigo o Violette Leduc (1907–1972) in kakšno mesto pravzaprav zavzema v francoski literaturi ?
Meni osebno je odkritje njenega dela nekje okoli leta 1973 temeljito spremenilo življenje. Njene knjige so me pravzaprav odvrnile od filozofije, ki sem se ji hotel poklicno posvetiti – študiral sem namreč za profesorja filozofije. V mojih očeh je postala vzor odkritosti, stilistične drznosti, vizionarske globine in svobode, ki jo lahko nudi literatura. Iz svoje zelo posebne usode je naredila univerzalen primer. Povsem se je predala služenju resnici in literaturi, kar je sila redko. Na novo jo odkrivamo šele v zadnjih letih in še to zahvaljujoč ameriškim študijam spolov. Potem ko je doživela bežen uspeh med 1964 in 1973, se jo je pozabilo. Ko sem delal za založbo Gallimard, sem prepričal direktorja, da smo jo znova izdali in to v zbirki modernih klasikov, ob bok tistim, ki so cenili njen talent: Simone de Beauvoir, Sartre, Cocteau, Marcel Jouhandeau, Nathalie Sarraute in Jean Genet. Tokrat pa jo znova obujamo s filmom.
Kako je sploh prišlo do tega, da ste svojo knjigo o Leduc približali filmu ?
Srečal sem režiserja Martina Provosta, ki je pripravljal svoj film Séraphine, o naivni slikarki Séraphine de Senlis. Ker pa sem poznal zelo lep spis Violette Leduc o tej slikarki, sem mu to omenil – tega tek-sta ni poznal, pa tudi avtorice ne. Potem je prebral mojo knjigo o njej in zatem še njene knjige, ki so ga navdušile. Poprosil me je, da bi z njim in z njegovim libanonskim prijateljem Marcom Abdelnourom napisal scenarij za film o Violette Leduc. Seveda sem bil takoj za to.
To je vaš prvi filmski scenarij, ste ga napisali sami ?
Pisali smo ga v troje. Jaz sem napisal prvo verzijo, nato jo je po svoje preoblikoval Martin, zlasti jo je uravnotežil s svojimi željami. Še posebej je hotel dati več prostora Simone de Beauvoir. Ves čas se je posvetoval z mano, pa tudi z Marcom. Toda po naše bi film trajal štiri ure. Morali smo ga uskladiti tudi z zahtevami producenta in s finančnimi možnostmi.
Ali ste prisostvovali tudi snemanjem, montaži … ?
Ne. Pri tehnični izvedbi me ni bilo zraven. Morda sem prišel enkrat na neko kratko snemanje, to je bilo pa tudi vse. Sem pa kasneje film velikokrat predstavljal, saj je ideja pravzaprav izhajala iz mojega dela. Mislim, da je Martin naredil čudovit film. Ima zelo pretanjen pogled na nenavadne ljudi, ki nosijo nekakšno presežno energijo. Lahko gre za povsem navadne ljudi ali za genije. V njih išče skrivnost, ki jih je naredila posebne, tako v njihovi silovitosti, strasteh, ustvarjalnosti, kot v njihovih težavah v ljubezni in v komuniciranju z drugimi. Režiserjeva senzibilnost je v filmu očitna, v njegovem prikazovanju odnosov, junakinjine osamljenosti, navezanosti na Simone de Beauvoir, razmerja z Jacquesom Guérinom, homoseksualcem, ki je financiral njene knjige. Odnosi z Jeanom Genetom so bili v resnici dosti bolj napeti, kot so v filmu. Toda sam nisem filmar in končni izdelek mi je zelo blizu. Režiserjeva občutljivost mi je bila znana že prej, sicer sploh ne bi pristopil k projektu.
Roman Thérèse in Isabelle je pripoved
o strastni zvezi dveh najstnic v dekliškem internatu, ki se osredotoča na medčloveške odnose, predvsem pa na podroben opis občutij telesne ljubezni. V tej necenzurirani obliki je izšel šele leta
2000.
( odlomek iz romana )
Kaj bova počeli nocoj? Isabelle ve. Jutri se bom v tej učilnici, pred tem katedrom spominjala tega, kar bova nocoj počeli. Zapišem mali b. Že zdajle se bom spomnila vsega tistega, kar sva počeli sinoči. Vsega, kar sva počeli, še preden sošolka vzame v roke krpo, še preden zbriše mali b. Podrobnosti se ne spomnim. Ničesar nisva počeli. Ni res, krivična sem. Poljubila me je, prišla je. Da, prišla je. Kakšen svet … Prišla je nadme. Vržem se k Isabellinim nogam. Komaj se spominjam, kaj sva počeli, in razmišljam samo o tem. Kaj bova počeli nocoj? Neka druga sošolka zbriše trikotnik, mali a, mali b, mali c.
Ob štirih je pritisnila vročina. Neukrotljiva dekleta so se pognala po hodnikih z mlečnimi štručkami v ustih.
Po prstih bom vstopila v študijsko sobo, z roko jo bom udarila po rami, presenetila jo bom, jo zabila s svojim vprašanjem: kaj bova počeli nocoj?!
Prišla sem do vrat, a nisem vstopila. Dekleta so se učila, brala. Skozi steklena vrata sem slišala brenčanje njihovih naporov. Čakala sem na primeren trenutek, da vstopim, se pretvarjam, kako sem brezskrbna. V nadzorovani študijski sobi Isabelle nisem opazila. Hotela sem vstopiti kot napadalec. Vstopila sem kot obdolženec.
»Tišje,« je reklo neko dekle, ne da bi dvignilo glavo.
Vse je bilo še bolj strogo kot v cerkvi. Isabelle se je učila pri prvi mizi zraven podija. Sedla sem na svoje mesto, odprla knjigo, da bi ji bila podobna, prežala sem nanjo, štela ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem. Ne morem je ogovoriti, ne morem je zmotiti. Neka sošolka je brez obotavljanja pristopila k Isabellini mizi, ji pokazala nek čistopis. Pogovarjali sta se, razpravljali. Isabelle je živela dalje, kot je živela, preden me je potegnila v svojo celico. Isabelle me je vedno znova razočarala, Isabelle me je prevzemala, Isabelle me je stradala.
Ne morem brati. V vsakem meandru geografije zazeva vprašanje. S čim naj preženem čas? S profilom se zasuka proti meni, razstavi se, ne ve, da jo vpijam, nato se obrne proti meni, nikoli ne bo vedela, kaj mi je dala. Govori, daleč je, uči se, razpravlja: v njeni glavi poskakuje žrebec. V ničemer ji nisem podobna. K njej bom šla, postavila se bom med sošolko in njo. Zazeha – kako je človeška –, iz zvitih las si potegne lasnico, si jo spet pripne z enako kretnjo kot takrat v stranišču. Ve, kaj bo počela prihodnjo noč, a se s tem ne obremenjuje.