Aleš Zobec

Simptomi norme v odraščanju in filmu

Dobro. Živimo v 21. stoletju. Gejev in lezbijk v tem delu sveta (a ta del sveta ni ves svet!) ne obglavljajo ali kamenjajo. Represivni aparati prav tako že nekaj desetletij niso poklicani, da bi vstopali v intimne svetove posameznikov in posameznic, ki so geji in lezbijke. Verjetno bi tisti in tiste, ki vidijo 21. stoletje kot stoletje lgbt-preboja v enakost in enakopravnost, lahko našteli še homoporoke, homoposvojitve in tri pike. Ni tako slabo, torej (za tiste, ki menijo, da so homoporoke in homoposvojitve nekaj pozitivnega in znak napredka). Dobro.

Pa vendar – če pustim ob strani izostanek brutalne, tj. očitne družbeno-fizične represije – se ne morem otresti občutka, da analiza ideoloških družbenih aparatov, ki delujejo z ideologijo, torej diskurzivno, pokaže, da svet, v katerem živimo tukaj in zdaj, ni zares pravljičen. Za geje in lezbijke. Pa za priseljence in priseljenke. Pa za slepe. Pa za tiste, ki jih dodobra določa ruralno okolje. In tri pike.

Skratka, svet za nekatere ni pravljica – še posebej ne za odraščajočo mladino, ki išče v svetu, ki jo obkroža, svoje mesto z odgovori na eksistencialna, torej identitetna vprašanja. Odraščanje je namreč tesno povezano prav z eksistencialnimi, identitetnimi temami. V katero smer se bodo odvili odgovori na ta vprašanja, pa je odvisno tudi od – rezistence na diskriminatorne družbene norme.

Položaj neheteroseksualnega najstnika oziroma neheteroseksualne najstnice v heteronormativnem svetu, kjer je raznolikost človeške seksualnosti zvedena na edino legitimno heteroseksualnost z vsemi svojimi pritiklinami, je vsekakor težaven. Kot je težaven položaj priseljencev in priseljenk. Pa slepih med videčimi. In drugih, ki ne ustrezajo družbeno postav­ljenim kriterijem zdravega telesa – in tri pike. Vse skupine, vsako s svojimi specifikami, torej postavlja v težaven položaj odklon od družbene norme, ki se vsakič znova kaže kot smiselna, celo kot naravna. Zanje je lastna eksistenca pogojena z močjo njihove rezistence.

A od kod črpati moč za rezistenco, imunost, odpor, čvrstost, ki je
potrebna ob spopadu z nemogočo (in diskriminirajočo) družbeno normo? Odgovorov je vsekakor več. Morda v ozkem družinskem okolju. A to je pogosto dušeče in nerazumevajoče. Morda v šoli. A šola na dimenzijo različnosti oziroma vzgajanje, temelječe na normi različnosti včasih tudi pozablja (pa ne bi smela!). Morda med prijatelji. Če bodo razumeli. Morda … Kaj pa v mladinskih lgbt-filmih? Vsekakor.

Filmska umetnost – pa tudi literarna umetnost, likovna in še kakšna – ima nam­reč poleg vseh drugih momentov tudi eskapističen moment. Filmi in literatura odpirajo vrata pobega v domišljene in izmišljene svetove, ki pa s svojo narativno in estetsko močjo vstopajo v realne svetove gledalk in gledalcev. Hočem reči: idejo za odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav smo, lahko gledalci in gledalke dobimo – v filmu. Kaj pa če … nisem edini, nisem edina v disonanci s svetom, ki me obdaja – še več, kaj če nas sploh ni tako malo?

Neverjeten užitek v umetnosti nastopi prav v trenutku, ko gledalka ali gledalec ugotovi, da njegova oziroma njena vprašanja niso samo njegova oziroma njena. Da tudi odgovori, ki jih morda sluti, a jih zaradi nelagodja ne more sprejeti, niso bili domišljeni prvič v človeški zgodovini: sem gej, sem lezbijka, sem tisto, kar naj ne bi bil oziroma bila.

V fiktivnem svetu se torej ne kujejo le odgovori na vprašanje, kdo sem, temveč tudi, kdo bi lahko bil, mi je v pogovoru dejal Roman Kuhar, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Eskapističnemu momentu, momentu pobega iz realnega sveta, se tako lahko pridruži še transformativni moment. Umetnost je torej lahko znanilka sprememb v intimni (pa tudi družbeni) realnosti.

Te moči umetnosti se očitno zavedajo tudi režiserji in režiserke filmske umet­nosti. Mladinski lgbt-film je žanr, ki v celotni lgbt-filmski produkciji ni zanemarljiv, določa pa ga fokus na proces odraščanja. Kolikor se torej sledovi družbenih norm kažejo na družbenih izobčencih in izobčenkah v obliki (identitetne) krize, je simptom heteronorme tudi produkcija mladinskih lgbt-filmov in potreba po njih. Kar je razumljivo: (filmska) umetnost ni povsem samonikla, temveč nastaja v vsakokratnem družbenem prostoru, od katerega se po definiciji odmika (če pogojno odštejemo dokumentarni žanr). Paradoksalno pa prav preko odmika v svet izmišljij posega nazaj v družbeni prostor in ga potencialno spreminja.

Izbor filmov za letošnji, že 30. festival lgbt-filma, tako streže potrebi odraš­čajočih posameznikov in posameznic po umišljenih svetovih. Vsak film gotovo na svoj način, nekateri na bolj poučevalen, drugi na malo manj. Poleg tega letošnji filmi ne pokrivajo le identitetnih vprašanj odraščajoče lgbt-mladine, temveč tudi tiste, ki stojijo na preseku drugih identitetnih pozicij. Geji in lezbijke so lahko tudi slepi. Geji in lezbijke so lahko tudi priseljenci in priseljenke. In tri pike.

30. festival lgbt-filma prinaša (vsaj) tri kratke filme, ki odpirajo tematiko odraščanja. Sandrine postavi v središče nas­lovno junakinjo v trenutku, ko se mora odločiti, ali bo sledila brutalni heteronormi ali pa bo sledila – sebi. Temačno sanjarjenje ji zbistri misli – fikcija torej upogne realnost. Film Mrak se osredišči okoli dekleta, ki le težko ustreza prevladujočim spolnim normam. Zabava, na katero gre, ponovno svojevrstna fikcija, ne upogne le njene realnosti, temveč tudi zavest njenega očeta. Nizozemski kratki film Ujet ter večkrat nagrajeni celovečerni nizozemski film Fantje preigravata iste viže: popisujeta klasično pot sprejemanja seksualne identitete. Od prvih pogledov in namigov, mučnih izmikanj … do poljuba. Pa regresije (ki se lahko sprevrže tudi v agresijo do skušnjavca – v tovrstnih filmih se namreč pogosto pojavi identitetno izoblikovan gej, ki nastopa v vlogi skušnjavca in hkrati vsaj v očeh publike tudi ideala) – ta je pač posledica pritiska vrstniške skupine in neznosnosti lastne identitetne pozicije. Do končne pomiritve: s sabo, s skušnjavcem – idealom, z družino … če mladinskemu lgbt-filmu pripnemo še žanrsko oznako »feel good«. Za moj okus je nekoliko manj dramatičen (morda pa bolj senzualen?) lezbični mladinski film Poletje, ki pritegne s svojo hladno poetičnostjo. Nekega poletja namreč v zatohlo nizozemsko-šentflorjansko vasico pride pohujšanje (ponovno, skušnjavka, ideal identitetne izoblikovanosti – lezbijka, ki služi kot model): Lena, ki razburka Annin vsakdan. Tudi Anna bo morala preseči okvire okolja, ki so postavili okvire njeni želji (in razumevanju okoljevarstvenih problematik, česar se film ravno tako dotakne). Če lahko Anna, zakaj ne bi tudi gledalka, gledalec?

Nekoliko nenavaden in zaradi seksualizirane ruralnosti tudi duhovit pa je ravno tako večkrat nagrajeni filipinski film Zadnji Anitin čačača (po projekciji bo pogovor z ustvarjalkama filma). Film odlikuje izjemna igra deklice Teri Malvar, Anite, in njene prijateljice Carmen (Len-Len Frial) in prijatelja Goyinga (Solomon Mark De Guzman). Prav tako bode v oči tenkočutnost prikaza prebujajoče se lezbične seksualnosti protagonistke, ki prevzame vlogo trubadurke. Gre torej za pripoved, ki seksualno željo pripiše otroku (vprašanje: kako bi dojemali film, ki bi seksualno željo do moškega pripisal majhnemu dečku?) – Anita pa se kot odrasla ženska te želje in njenih realizacij ob koncu filma spominja z naklonjenim nasmeškom.

Za moj okus pa sta poslastica letošnjega programa lgbt-festivala – ravno tako večkrat nagrajena, kakopak – francoski film Eastern Boys (ki bi ga težko označil kot mladinskega) ter brazilski Danes bi se vrnil sam (gotovo mladinski). Filma namreč naslavljata odraščanje oseb, ki se nahajajo v presečišču več osebnih okoliščin. Pri francoskem filmu je to poleg spolne usmerjenosti še status revnega priseljenca (čemur se priključujejo še očitne jezikovne ovire), v brazilskem filmu pa spremljamo osamosvajanje slepega Leonarda. Crenshaw, kot jo povzema Kuhar, je izkušnjo intersekcijske diskriminacije ilustrirala s prometom in prometno nesrečo v križišču: »Včasih prometno nesrečo povzroči avtomobil, ki prihaja z leve, včasih tisti, ki prihaja z desne – včasih pa več avtomobilov z več smeri.« Letošnji festival tako (ponovno) postavlja na platno robne zgodbe z roba: zgodbe priseljenih, revnih, slepih …, ki so hkrati tudi istospolno usmerjeni oziroma usmerjene. Kako paradoksalno, prav njih skupnost, ki se bori za vidnost, ne vidi ali jih izloča. Slepota junaka postavlja zrcalo slepoti tem, ki se imenujejo vključujoča skupnost.

Poseben status pa ima gotovo še letoš­nji – kakopak ravno tako večkrat nagrajeni – otvoritveni venezuelsko-španski film Modro in ne toliko rožnato, ki se resda ne fokusira na odraščanje lgbt-posamez­nika oziroma posameznice, temveč med drugim na (heteroseksualnega) najstnika Armanda, za katerega prevzame (začas­no) skrb njegov biološki oče Diego, gej. V latino drami se nekako prepleta Armandovo občutenje izključenosti iz očetovega življenja, simptom tega občutenja pa je morda Armandovo zapiranje očeta v prozorni klozet: Armando vidi slike, a ničesar ne reče … do pomirljivega konca.

Film pogosto zadovoljuje človekovo potrebo po umišljenih svetovih. A potreba po umišljenih svetovih, ki ponujajo alternative pričakovanim odgovorom na identitetna vprašanja, ni le potreba odraš­čajočih. »Še posebej pri stigmatizirani identiteti,« je povedal Kuhar, »so ‘injekcije’ podob, ki posameznika ali posameznico krepijo, izredno pomembne.« lgbt-film tako ne naslavlja le odraščajoče populacije, temveč ponuja fikcijo, ob kateri si lahko oddahnemo vsi.