Režiser, ki je povrnil aids v film
V času krize in recesije HIV in hepatitis nista več osrednji temi. Moj film, v nasprotju z zadnjimi dokumentarci, ki se tematike lotevajo od zunaj, ponuja vrnitev k razmisleku, ki ga ima nekdo od znotraj, s čimer se navezujem na številne avtorje iz osemdesetih in devetdesetih let, ki so izhajali iz svojega pozitivnega statusa.
Po svoje sem privilegiran. Nisem odvisen od šefov, ni mi treba skrivati svoje okuženosti in imam dostop do zdravil. Živ sem zaradi bojev, v katerih sicer nisem sodeloval, in ki so se bili z različnimi interesi, vladami, raziskovalci in s farmacevtsko industrijo.
Med snemanjem sem se ovedel nekega zelo motečega fenomena, namreč številnih gibanj, ki zanikajo, da bi HIV povzročal aids, nekatera celo trdijo, da virus HIV sploh ne obstaja. S pomočjo interneta, koncertov in celo dokumentarcev zelo nasilno širijo te svoje ideje. Brezsramno manipulirajo s podatki in sprevračajo ugotovitve znanstvenikov, raziskovalcev in analitikov.
Pogovarjal sem se s številnimi bolniki, zdravniki in raziskovalci, izmenjeval informacije z njimi, a se nazadnje odločil, da vsega tega materiala ne bom vključil v film. Deloma iz spoštovanja do njih, pa tudi zato, ker se zavedam, kako težko bi strnil njihove misli, ne da bi jih hkrati popačil.
Joaquim Pinto je znani in cenjeni portugalski režiser, ki se je s svojim filmskim avtoportretom, na skupinski sliki z aidsom in hepatitisom, približal senzibilnosti kultnega dokumentarca o aidsu Silverlake Life: The View from Here iz leta 1993.
Avtofikcijski roman, ki se spusti
v globino okuženosti. Veristični opisi erotičnih zvez, do skrajnosti prignanega »potovanja na konec seksa«, predvsem pa nezaščitenih spolnih odnosov so povzročili pravo medijsko vojno in zavračanje
avtorja.