| Vrni
v seznam
NATAŠA VELIKONJA
Poljub ogledala
(Ljubljana: Vizibilija 17. ŠKUC, Ljubljana 2007)
»Poljub ogledala« je četrta pesniška zbirka pesnice Nataše Velikonja,
sicer tudi dolgoletne lezbične aktivistke, esejistke in prevajalke
del s področja lezbične in gejevske teorije. Nataša Velikonja
sicer velja za prvo lezbično pesnico na Slovenskem: njen prvenec
»Abonma« iz leta 1994 je označen kot prva knjiga z izrecno lezbično
liriko. Na podoben način so bile tudi vse druge njene pesniške
zbirke – »Žeja« iz leta 1999 in »Plevel« iz leta 2004 – deležne
visoke kritiške in bralske pozornosti.
Tudi pričujoča pesniška zbirka, imenovana »Poljub ogledala«,
popelje bralca, bralko, tako kot poprejšnje knjige, v ljubezensko
liriko z lezbično tematiko – in tudi tokrat je lezbična tematika
obdana z aktualnimi družbenimi konteksti: družbeni konteksti pravzaprav
določajo status lezbičnosti in torej definirajo tudi pozicijo
glavne, prvoosebne poetske osebe. Vendar pa se ta glavna oseba
nikakor ne prepušča niti melanholiji niti družbeno zaželenemu,
dominantnemu pozicioniranju, temveč se mu vseskozi aktivno upira
in željno išče svojo avtonomijo – avtonomijo v zbirki zelo poudarjene
lezbične želje, avtonomijo lastne individualnosti in spet zelo
poudarjene intelektualnosti, avtonomijo svojega prostora. Sama
skuša definirati dogajanje okrog sebe, na družbeni kontekst hoče
sama odtisniti svoj pečat in ne obratno, skratka, noče dopustiti,
da bi družba nanjo odtisnila svoje dispozicije. V tem konstantnem
spopadu med njo in družbo lahko torej razbiramo ne le njena subjektivistična
stališča in drže, temveč tudi stanje družbene represije tako nad
lezbištvom kot intelektualnostjo.
Zbirka »Poljub ogledala« nadaljuje pesničin prepoznaven stil
pisanja: napisana je kot poezija v prozi, nekateri pravijo tudi
kot prozne miniaturke, in s prostimi, razvezanimi verzi. Zbirka
je razdeljena v osemnajst različno dolgih pesniških sklopov, v
katerih najdemo skorajda zaključene zgodbe ali, bolje rečeno,
utrinke dogodkov, ki skušajo skozi pesniški jezik in skozi nekakšen
neurejen časovni sistem povzeti najpomembnejše etape v življenju
dekleta, danes že odrasle osebe, »štiridesetletnice v usnjeni
jakni«, kot pesnica sama zapiše v prvi pesmi »mašina«. Čas dogajanja
se pne skozi zadnjih petindvajset let: od kaotičnega, hrepenečega
in bržkone izgubljenega najstništva in dijaških let v majhnem
mestu, konkretno, v Novi Gorici – kar opisuje v pesmih »šolski
ples«, »v kitovem želodcu« in »pravi način žalosti« - preko iščočih
študentskih let v Ljubljani – skozi pesmi »štiriinštirideseti
dan«, »beg« in »mislim nanjo, kako sva skupaj« - preko postopnega
oblikovanja in prevzema lezbične identitete na ljubljanski lezbični
sceni – v pesmih »lezbijke«, »poceni romani«, »tuje mesto« in
»zakaj pa niste fukale z mano« - in do postopne umestitve v intelektualne
delovne sfere ljubljanske alternativne scene. Vstop v slednjo,
pravzaprav vstop v odraslo – delovno - življenje prinese glavnemu
poetskemu liku, sedaj že lezbijki, ki se skuša preživljati kot
razkrita, ostra, svobodna intelektualka, trk z dejanskimi možnostmi
lezbičnega obstoja in preživetja v konservativnem prostoru, ki
ga vse bolj definirajo zmerni ali celo zaprti intelektualni horizonti,
socialna klavstrofobija, monokulturnost, politična represija,
ekonomske stiske in konformizem okolja. Nataša Velikonja vse to
prepričljivo, podrobno in sistematično, skorajda že metodično
upodobi v drugem delu pričujoče zbirke, v pesmih »rdeča pika na
mojem čelu«, »stanovanje«, »spet na začetku« in »tatovi teles«.
Pesniška oseba v »Poljubu ogledala« je urbana, moderna, svobodomiselna,
družabna in samotna obenem, živi tipično mestno življenje, uporablja
mesto, gre v kino, gre na sceno, hodi po ulicah, hodi v kavarne
in lokale, pije, kadi, drka, seksa, se zaljublja, posluša glasbo,
bere, se pogovarja, druži, reflektira samo sebe tako v svojih
zasebnih kot javnih momentih. Prav preko te refleksije se srečujemo
tudi z zasebnim in javnim življenjem vsakovrstnih scen ali obdobij.
Tu naj poudarim dokumentarno vrednost, ki jo prinaša pesniška
zbirka: skoznjo lahko spoznamo značilno mestno odraščanje, nato
pa tudi različne scene, lezbično, gejevsko, alternativno, skozi
določena obdobja, skozi njihov zasebni in javni utrip. Prav zaradi
določene časovne in prostorske kontekstualnosti bi lahko zbirki
»Poljub ogledala« rekli tudi neke vrste pesniški roman. Zgodba
je avtorsko zaključena in koherentna. Lahko bi rekli – predvsem
zaradi drugega dela - da je njena podstat politični komentar na
različna dogajanja, vendar pa ta komentar prihaja iz zelo precizno
zastavljene pozicije poetskega subjekta: skozi zbirko nam govori
lezbična intelektualka.
Drugi, prav tako pomemben vidik zbirke »Poljub ogledala« je poudarek
na neulovljivosti oblikovanja seksualne in socialne identitete
glavne junakinje: lezbična seksualna in socialna identiteta se
glavni osebi oblikujeta v kontrastu in odboju z okoljem in konteksti,
v katerih se nahaja. Drugi dani identitetni modeli, ki se ji ponujajo
– heteroseksualno nuklearno življenje, družinska normalizacija,
vklop v sistem rednih služb in bivanj ipd. - ji enostavno niso
všeč, zdijo se ji avtomatizirani in monotoni. Pa vendar avtorica
venomer reflektira tudi samo lezbično seksualno in socialno identiteto,
in sicer skozi različne momente: skozi lezbištvo kot erotiko,
kot stil življenja, kot intelektualno pozicijo in nenazadnje kot
poetsko možnost – venomer preizprašuje tudi samo lezbištvo, ali
ni morebiti tudi le-to postalo le nov, drug, vse bolj normativni
seksualni, socialni, intelektualni in literarni kalup. Zbirka
se zato izteče v zaključnih treh pesmih – »svoboda«, »samota«
in »poljub ogledala« - ki predstavljajo začasen azil glavne poetske
osebe: naključnost in prostost, ki ju nudi mestna dinamika, želja
po ljudeh, ljubimkah, ki bi zmogle utelesitev prav teh elementov
urbanosti.
Na koncu še beseda o naslovnici, ki pravzaprav upodablja poanto
zbirke »Poljub ogledala«: sliko z naslovom »Narcissi I« (olje
na platnu iz leta 1993) je prispevala britanska slikarka Sadie
Lee. Slika upodablja dve goli mladenki, obrnjeni drugo k drugi,
ki se nahajata znotraj ogledala/v ogledalu. Treba je povedati,
da so bile zrcalne podobe žensk predvsem v viktorijanski Angliji,
v poznem 19. stoletju, eden od načinov, s katerim so umetniki
in umetnice lahko upodabljali takrat prepovedano lezbično motiviko.
Zrcalna podoba je torej zgodovinsko močno obeležen lezbični motiv,
izvirajoč iz obdobja radikalne družbene prepovedi homoseksualnosti.
Dandanes, dobrih sto let kasneje, je družbena represija nad homoseksualnostjo
subtilnejša: lezbištvo lahko, tako kot prvo, mlajšo, v prihodnost
gledajočo mladenko na sliki, obeležujejo odprti horizonti (možnost
seksualne in socialne svobode), hkrati pa tudi mračne perspektive
(zaprte družbene možnosti, homofobija), tako kot drugo, starejšo
mladenko na sliki, z zaprtimi očmi. Zbirka »Poljub ogledala« je
ubeseditev obeh – odprtih, emancipatornih možnosti, pa tudi mračnih
družbenih perspektiv - realne zanke, v katero je dandanes ujeto
lezbištvo.
Uredniška spremna beseda
Zbirka ŠKUC-Vizibilija
Ljubljana, 13. 5. 2008
VRNI NA VRH
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN
VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
Richard
Goldstein: HOMO KONZERVE
Nataša Sukič: DESPERADOSTI IN NOMADI
Sarah Schulman: ZAKAJ
NISEM REVOLUCIONARKA?
Elizabeth Lapovsky Kennedy, Madeline D. Davis: USNJENI
ŠKORNJI, ZLATI ČEVELJCI
Tatjana Greif: ARHEOLOGIJA IN SPOL
Nataša Velikonja: POLJUB OGLEDALA
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva
ŠKUC. |
