 |
Lesbo: politična,
kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.
Zadnja številka.
|
 |
 |
Bibliografija
literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku
zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem
dograjevanju.
|
|
|
 |
Teresa de Lauretis: FILM IN VIDNO (1998)
Esej Terese de Lauretis »Film in vidno« je pri zbirki ŠKUC-VIZIBILIJA
izšel leta 1998. Prevedla ga je Nataša Velikonja. Besedilo analizira
reprezentacije lezbijk v filmu »She Must Be Seeing Things« (1987)
režiserke Sheile McLaughlin. Avtorica raziskuje načine in pogoje
lezbične vidnosti ter pogleda na lezbijke, ovire in možnosti gledanja
ter vidnosti. Ukvarja se z vprašanji subjektivnega pogleda in
socialne vidnosti, reprezentiranja in gledalstva. Posebno pozornost
namenja težavnosti definiranja avtonomne oblike ženske seksualnosti
in želje znotraj platonske kulturne tradicije, temelječe na seksualni
(in)diferenci. Oblikovati skuša načine konceptualiziranja, teoretiziranja
in diskurziviranja izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti
in želje v odnosu do filmske reprezentacije.
Vrni na vrh
Recenzije:
Sabina Đogić, oddaja »Kosilo nekega molja«, Radio Študent,
maj 1999:
Knjižica je esej avtorice Terese de Lauretis, ki je izšel pri
založbi ŠKUC, v zbirki Vizibilija. V prevodu Nataše Velikonja
je del knjige »Kako izgledam? Queer (homoseksualni) film in video«
iz leta 1991.
Vprašanje, katerega skuša avtorica - s stališča gledalke - v svojem
eseju razdelati, je, »videti ali ne videti, biti viden (in kako)
ali ne biti viden (sploh?)«. Njena najpomembnejša referenca je
film Sheile McLaughlin, 'She must be seeing things' (Zgleda, da
videva stvari), iz leta 1987.
Gre za teoretski esej s področja feministične, lezbične in filmske
teorije, za katerega morda ni tako pomembno poznavanje filma,
kot temeljnih psihoanalitičnih konceptov. Avtorica že na začetku
opozori, da ne bo podala tekstualne interpretacije filma, temveč
da bo film postavila za osnovo, iz katere bo sprožila »vprašanje
lezbične reprezentacije in gledalstva«. Skozi koncept pogleda
in fantazije se ob referencah na Laplancheja in Pontalisa vrača
k Freudu in njegovemu spisu »Otrok je tepen«, v katerem je mogoče
razumeti tako subjektivizacijo v fantaziji kot sam pomen fantazije.
Analogija med subjektom fantazije in subjektom filmskega gledalstva
je očitna: kot ima fantazija kot okvir želje pri otroku pomen
za subjektivizacijo, tako ima film kot okvir fantazije pomen za
gledalca kot subjekta (v tem primeru gre za lezbični subjekt).
Film te po mnenju Lauretisove zato napoti v »lezbično subjektno
pozicijo«.
Avtorica ostro loči med heteroseksualno zastavljeno reprezentacijo
lezbištva in tisto, ki to ni, ter opozori na težavnost pri definiranju
avtonomne oblike ženske seksualnosti in želje v instituciji heteroseksualnosti,
kjer, kot pravi McLaughlinova, heteroseksualnost »opredeljuje
in na nek način ustvarja našo lastno seksualnost«. Film, ki je
že v sami strukturi videnja drugačen, je tisti, ki »redefinira
pogoje pogleda kot tudi načine reprezentiranja«, za kar avtorica
trdi, da je sam projekt lezbičnega performansa, gledališča in
filma.
Kritika Lauretisove, ki sledi, je kritika njenega zaključka eseja,
in sicer: subjektna pozicija, v katero te napoti film, ni nujno
lezbična subjektna pozicija, kjer gre vselej za identifikacijo
z mestom (lezbijke), ki se je ustvarilo znotraj »heteroseksualne«
kulture (katero skozi knjigo obsoja). Lezbična je, v kolikor sta
v filmu zastopnici subjektne pozicije dve ženski, kar pa verjetno
ni pogoj. Sam subjekt, kot pravi Dušan Rutar v Freudovih Duhovih
III, ni substanca (telo), temveč polje vednosti. Film od gledalca
zahteva premestitev oziroma zahteva, po besedah Lauretisove, »da
mi sami vidimo sebe gledajoče ter da vidimo svoj pogled«, ne pa
da se prepoznamo kot lezbični subjekt.
Prepoznavanje kot lezbični subjekt je upravičeno, v kolikor prepoznaš
podvojenost subjekta, ko gre za butch-femme vlogi, ki se v filmu
in v sami lezbični poziciji izmenjujeta, in ki je tudi pogoj lezbištva.
To pa že pelje k samemu razcepu subjekta, ki pa ni konstitutiven
le za lezbijke, temveč za sleherno človeško bitje, ki je kastrirano.
Tako te na koncu sam koncept lezbičnega subjekta vedno pripelje
do tega, da je beseda lezbičen popolnoma odveč, tako v knjigi
kakor v teoriji.
Marjeta, bilten Legebitrina Oznanila, april 2001:
Na to knjigo sem naletela čisto po naključju in ravno na pogledu
naključnega bralca temelji tale poskus recenzije. Namreč, pričujoča
knjiga je za naključnega bralca pravi preizkus potrpežljivosti
in vztrajnosti.
Na prvi pogled pa temu ni tako – knjiga ima le 95 strani in besedilo
je »zapakirano« v formo žepne dimenzije. Enostavno za nosit in
za vzet v roke, pri branju pa se zadeva zaplete. Celotna zadeva
je esej, objavljen v knjigi »How do I look? Queer Film and Video«,
vendar to bralec zve šele na zadnji strani. Knjiga tudi nima nobenega
uvoda, ki bi pojasnjeval pomen tega eseja in obrazložil, zakaj
je bil izbran ravno ta esej iz celotne knjige, omenjene zgoraj.
Torej naključni bralec enostavno »pade« v tekst, ne da bi točno
vedel, zakaj gre. Na 6. strani bralec izve, o čem točno bo tekla
beseda, pisateljica namreč obelodani: »Skušala se bom prebiti
skozi te tri stavke in oblikovati načine konceptualiziranja, teoretiziranja
ali »diskurziviranja« izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti
in želje v odnosu do filmske reprezentacije.«
Pisateljica si za izhodišče vzame film »She Must be seeing Things«
(Zgleda, da videva stvari) iz leta 1987. Nakar sledi podrobnejši
opis razmerja med protagonistkama tega filma, kar pa žal ni dovolj
nekomu, ki tega filma ni videl oziroma sploh še ni slišal zanj.
To pa se lahko naključnemu bralcu, ki ni cinemafil, kaj hitro
zgodi. Odnos med obema likoma je analiziran s pomočjo psihoanalize
in nenehnega navezovanja na druge filme, kot npr. Rebecca (1940),
Desperately seeking Susan (1985), All About Eve (1950) in celo
Mädchen in Uniform iz leta 1931. Kar pa zoper za naključnega bralca
predstavlja problem, če ni podkovan v psihoanalizi in ni, kot
že rečeno, velik ljubitelj filmskih klasik. Nato teče psihoanalitična
razprava o avtoerotizmu, fantaziji, želji, objektu, kastraciji.
Vse to se prelije v razpravo o tem, kako heteroseksualnost določa
naš pogled na svet, »neizbežno oblikuje naše koncepcije o seksualnosti«,
ne glede, kakšna je naša spolna usmerjenost. Ta razprava se nadaljuje
z razpravo o maškaradi, transvestizmu in lezbični camp estetiki,
ki je podkrepljena z nanašanjem na feministične eseje avtoric
Sue-Ellen Case, Mary Ann Doane in Patricie White.
In v čem je problem, da potrebujemo toliko razprav? Problem je
v tem, da naj bi heteroseksualnost (heteroseksističnost) dojemala
željo med dvema ženskama kot neseksualno. Se pravi, seks je možen
le z moškimi ali med moškimi – lezbijke v bistvu ne obstajajo.
In večina omenjenih razprav o tem razpravlja in večina omenjenih
filmov to le potrjuje – izjema je seveda film, o katerem teče
beseda, čeprav ga je ravno lezbično občinstvo med predvajanjem
v VB in ZDA dobesedno raztrgalo. Pisateljice to ne moti, trdi
namreč: »…naj spet poudarim pomen njegovega (filmovega) resnega
spopada z vprašanjem lezbične želje in poskusa obdelave zahtevnosti
njenega reprezentiranja, napram zaporam reprezentacij, diskurzov
in teorij, …, ki jo zanikajo.«
Vse lepo in prav, ampak zakaj tega pisateljica ni mogla povedati
na, recimo, 2. strani? Naključni bralec po vsej verjetnosti nima
dovolj podlage (filmske, teoretične in psihoanalitske), da bi
zdržal do 95. strani. Zato se pojavlja vprašanje, komu je ta knjiga
namenjena. Komu torej? Dejstvo je, da to ni knjiga, ki bi jo človek
vzel s seboj na plažo. Kam torej?
Odgovora na to nikakor ne morem najti, je pa to (še) ena izmed
knjig, ki se ukvarja z reprezentacijo lezbijk in njihovega stalnega
zanikanja – kar nedvomno je problem. In ta je tu obdelan z vidika
filma, za katerega je malokdo sploh slišal. In krog se zaključi.
Res, z vidika nekoga, ki ne obvlada celotnega diskurza o lezbijkah
in lezbištvu, tale knjiga lahko predstavlja problem. Morda bi
vse skupaj bilo bolj jasno, če bi knjiga imela uvod, ki ga žal
nima. A navsezadnje bi tudi pisateljica sama lahko celoten esej
naredila bolj dostopen naključnim »uporabnikom« in s tem bolj
berljiv.
Vrni na vrh
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
|
 |
 |
|
Knjižna zbirka VIZIBILIJA pri založbi ŠKUC je ustanovljena leta
1998. Sodi med najpomembnejše projekte lezbične sekcije ŠKUC-LL.
Več o založbi.
NAZAJ NA NOVICE
|
 |
|
