Vrni v seznam
Recenzije

RICHARD GOLDSTEIN
Homo konzerve
(Ljubljana: ŠKUC-Vizibilija, 2005; prevedla Nataša Velikonja)
Delo s provokativnim naslovom »Homo konzerve« je esejistično
delo, katere avtor je ameriški novinar Richard Goldstein. Original
je izšel leta 2002, v ZDA je naletel na burne odzive. Goldstein
je avtor, ki svojim s pronicljivim peresom razgalja homofobijo
v sodobni ameriški družbi, zaradi česar je naletel na nemalo
težav.
Esejistično delo »Homo konzerve« govori o identitetno in politično
raznoliki queer skupnosti v ZDA (queer je generični izraz za
množico seksualnih in spolnih identitet, ki ne pristajajo na
zahodne, belske, hetero normative). Ta raznolikost queer identitet
je tarča napadov s strani konzervativnih, desničarskih državnih
politik, ki gredo z roko v roki z represijo krščanske cerkve.
Goldstein pravi, da Busheva politika ustvarja klimo javnega
in medijskega ignoriranja vprašanj gejev in lezbijk ter queer
skupnosti, zaradi česar je gejevski in lezbični aktivizem izgubil
svoj mobilizacijski potencial, moč in vpliv. Gre za umetno ustvarjanje
notranjih konfliktov, katerega cilj je oslabitev emancipatornih
gibanj. Pri tem je bistveno vlogo odigrala gejevska desnica.
Ta konflikt je avtor ilustriral s primeri iz polja gejevske
desnice, z vplivnimi javnimi osebnostmi, publicisti in teoretiki,
ki preko množičnih medijev plansko in sistematično širijo homofobijo.
To počnejo tako, da javno smešijo, diskreditirajo geje in lezbijke,
trans-osebe in druge queer identitete ter emancipatorna gibanja,
ki se nočejo integrirati, asimilirati in ukloniti diktaturi heteroseksualnosti.
To so tisti javni ali skriti/zaklozetirani homoseksualci, ki
si prizadevajo za nasilno asimilacijo manjšin in popolno podreditev
v večinski kalup, denimo, Camille Paglia, Norah Vincent ali Andrew
Sullivan, akademsko izobraženi ljudje, ki svoja dela objavljajo
v prestižnih založbah in visoko-nakladnih časnikih, kot npr.
New York Times, Los Angeles Times in celo v nekaterih levičarskih
časopisih, npr. Village Voice.
Ne le pisci, tudi zaklozetirani politiki in druge javne osebnosti,
ljudje in šov biznisa, mode, reklamne industrije, s kapitalsko
in družbeno dominantnih pozicij, širijo nestrpnost do nekonvencionalnih,
nekonformističnih spolnih in seksualnih identitet, do svobode,
individualizma, do človekovih pravic manjšin.
Goldstein opozarja, da z legalizacijo homoseksualnih porok
bitka za emancipacijo gejev in lezbijk in drugih manjšin še
daleč ni dobljena. Gej desnica je poskus notranjega razdora,
zlasti v kontekstu gejevskega in lezbičnega aktivizma, in poskus
odvračanja pozornosti od resničnih družbenih problemov.
S prevodom »Homo konzerv« je v slovenskem prostoru dostopno
eno najradikalnejših in najzanimivejših del v svetovnem merilu.
Naslovnica: Carlos Aires, »Happily ever
after« (dobitnik belgijske
nagrade za najboljšega mladega umetnika na področju likovne umetnosti,
2005).
VRNI NA VRH Lezbomanija (Radio Študent) – 17. december 2005 ob 17.00 – Recenzija
Komad: CDYU 278 / CD1 / 6: Videosex: Ana (03:17)
Podlaga: CD 5338 / 02: Le Tigre: Dyke March 2001 - Reid's Aphro
Dykey Mix (05:53)
Richard Goldstein: HOMO KONZERVE (Vizibilija, 2005)
Naslednjo sredo, 21. decembra, ŠKUC-eva knjižna zbirka Lambda
praznuje petnajstletnico delovanja in petdeseto knjižno objavo.
Danes v Lezbomaniji recenziramo zadnjo izdajo njej sorodne in
nekoliko mlajše zbirke Vizibilija, ki se od leta 1998 posveča
sociolološkim, zgodovinskim in tudi manj teoretskim prispevkom
k večji vidnosti gejev, lezbijk – in vseh ostalih, ki nas heteroseksualna
norma utesnjuje.
Esejistično delo Homo konzerve ameriškega novinarja Richarda
Goldsteina govori prav o razpršeni, raznoliki ter identitetno
in politično pestri queerovski skupnosti v ZDA, ki zagovarja
lastno radikalno različnosti od belih in heteroseksističnih idealov.
Goldstein trdi, da je v času Bushevega konzervativizma queerovska
skupnost izgubila medijsko prisotnost in s tem tudi mobilizacijsko
moč, počasi pa izgublja tudi boj z notranjim sovražnikom, ki
je najmočnejši – boj z gejevsko desnico. Za tiste, ki se jim
izraz gejevska desnica zdi notranje protisloven in absurden,
ker verjamejo, da te homoseksualnost nemudoma postavi v družbeno
obrobje in s tem v politično levico, naj dodam, da tovrstno posploševanje
spregleda ekonomsko varne gejevske in lezbične povzpetnike –
gejevska desnica obstaja, le da je v ZDA zaradi, ironično rečeno,
naprednejšega liberalizma precej glasnejša in bolj artikulirana
kot pri nas. Morda se zbirka esejev Richarda Goldsteina tudi
zato bere kot neprijetna in na trenutke kar strašljiva napoved
gejevskega in lezbičnega spolnega konformizma, ki nas čaka, če
bo levica molče spremljala pojav in uveljavljanje asimilacijske
politike t. i. homo konzerv.
Gejevske in lezbične publiciste, založnike in popularne ikone,
ki širijo nestrpnost do vseh spolno nekonformističnih stilov
znotraj queerovske skupnosti, Richard Goldstein poimenuje the
attack queers, prevajalka Nataša Velikonja pa je izraz zgovorno
prevedla kot homo konzerve. Politika homo konzerv temelji na
liberalni predpostavki, da se vsi rodimo enaki in imamo potemtakem
enako pravico do ekonomskega uspeha in družbenega priznanja –
seveda pojmovanega z merili politično konzervativne moralne večine.
Goldstein analizira homofoben diskurz v ZDA najbolj uveljavljenih
lezbičnih in gejevskih avtorjev in avtoric – Camille Paglia,
Norah Vincent in Andrewa Sullivana, ki se kaže prav v njihovi
prezirljivi diskreditaciji vseh queerovskih identitet, ki ne
ustrezajo stereotipnim strejt predstavam o moškosti moških in
ženskosti žensk. Omenjeni avtorji na straneh največjih ameriških
časopisov – New York Timesa, Los Angeles Timesa in celo levičarskega
Village Voicea – smešijo in s sadističnim užitkom mrcvarijo identitete
vseh tistih malih queerovskih skupnosti, ki so za logiko binarnih
nasprotij nedoumljive in protislovne, pri čemer so bili v času
Goldsteinovega pisanja – pred štirimi leti – aktualna tarča posmeha
transsekusalci in skupinice kot so, denimo, veganski leder pedri.
Homo konzerve v ZDA posebno pozornost namenjajo tudi individualizmu,
za katerega je politično povezovanje queerov seveda škodljivo,
nepotrebno in zastarelo, saj dobro preskrbljeni in uveljavljeni
geji in lezbijke verjamejo, da je bilo z legalizacijo istospolne
poroke in pravnim kaznovanjem zločinov iz sovraštva v večini
ameriških zveznih držav storjeno vse potrebno za dokončno emancipacijo
in svobodo lezbijk in gejev. Ob tem seveda pozabljajo na vse
tiste queere, ki so revni, kar je v ZDA več kot očitno povezano
tudi z rasnim razlikovanjem in policijskim nadlegovanjem.
Esejistična zbirka Homo konzerve Richarda Goldsteina je specifična
in njenih ugotovitev ni mogoče enostavno prilepiti na slovenske
razmere. Zato ob branju esejev pogrešam spremno besedo, ki bi
v tukajšnjem prostoru zasledovala gejevske in lezbične izjave
ter medijske reprezentacije, ki se na diktaturo kapitala v vse
bolj demokratični Sloveniji odzivajo s povzpetniškim spolnim
konformizmom. Nadzor nad homofobnim sovražnim govorom v slovenskih
medijih spremljata Mirovni inštitut in Lezbomanija. Omenjena
pa se le redko dotakneta homofobije znotraj slovenske gejevske
in lezbične skupnosti, ob čemer bi z veseljem in olajšanjem lahko
zaključili, da pri nas homo konzerv enostavno ni. V času, ko
je v Sloveniji celoten političen diskurz pomaknjen v desno, v
manjkajoči spremni besedi ali morebitni priložnostni debati ne
bi bilo odveč postaviti podobno neprijetnih vprašanj kot jih
postavlja Goldstein: na primer, kakšna so politična stališča
gejev in lezbijk; kaj je v naših razmerah za levico sprejemljiv
in povezovalen političen konsenz; in nenazadnje kako sami gledamo
na soborce, ki namesto normalnosti zagovarjajo in stremijo k
radikalni drugačnosti.
Richard Goldstein Homo konzerve zaključi s pozivom na spopad
z desnico. Pozivu se seveda pridružujemo – z željo, da bo prevod
njegove pronicljive kritike pri založbi Vizibilija osvežil zavest
o zgodovinskih in sedanjih queerovskih bojih ter pripomogel k
ozaveščanju – ne samo radovednih heteroseksualcev, ampak tudi
k ozaveščanju tistih gejev in lezbijk, ki o levičarskih bojih
vedo bolj malo.
Tea Hvala
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN
VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
Richard Goldstein: HOMO KONZERVE
Nataša Sukič:
DESPERADOSTI IN NOMADI
Sarah Schulman:
ZAKAJ NISEM REVOLUCIONARKA?
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva
ŠKUC. |