LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
KULTURA
Kaj sem se naučil, ko sem šel iz
kina? | ZAMI GIRLS | NOVICE
|
Knjige - recenzije | CD
- recenzije | Komercializacija in izguba identitete
______
Komercializacija in izguba identitete
Brane Mozetič
Gejevska in lezbična kultura? Zelo neprijeten pojem ali vseeno
potreben. Morda bi ga veljalo primerjati z drugimi kulturami.
Kot lahko govorimo o svetovni kulturi, vedno tudi govorimo o nacionalnih
kulturah, recimo o slovenski, ki jih ne določa samo jezik, pač
pa še kaj drugega, nekaj posebnega, kar eno loči od druge. Torej
bi lahko govorili tudi o G&L kulturi ali še dosledneje o GLBT
kulturi — pa spet tako o svetovni kot tudi o nacionalnih. Verjetno
je kultura eden od elementov, ki vzpostavlja, določa, oblikuje
identiteto, morda človeštva, določenega naroda ali določenega
segmenta družbe. GLBT kultura naj bi torej bila pomembna za GLBT
identiteto. Če povlečemo vzporednice, nam bo takoj jasno, da je
kultura zelo pomembna v času, ko se določena identiteta šele vzpostavlja,
ko se skuša ohranjati, ker je ogrožena itd. Zlasti bo to veljalo
za njene “resnejše” dele, kot so recimo umetniška področja. Literatura,
film, slikarstvo ipd. kot tvorci ali branilci identitete. GLBT
skupnost je še kako potrebovala to kulturo, ki jo je šele vzpostavljala,
združevala, osmišljala. Z urejanjem drugih potreb GLBT skupnosti,
z vmeščanjem v pravni red države, v vsakdanji svet, se zdi, kot
da je potreba po posebni kulturi padla ali celo izostala. Seveda,
če bi poslušali glas ljud-stva, bi se to gotovo odločilo, da kulture
sploh ne rabi in da naj se tako imenovani kulturni denar raje
kako drugače porabi. Pa vendar, zakaj družba, države porabijo
toliko denarja prav za kulturo? Zakaj je ne prepustijo tržnim
zakonitostim in se bo pač ohranilo, kar je ljudem všeč oziroma
mislijo da rabijo? Morda tudi zato, ker želijo, da se posebna,
recimo nacionalna identiteta ohrani, da se ne izgubi med drugimi,
da se nadgrajuje in preoblikuje v času. Država ima torej interes
ohranjati in vzdrževati nacio-nalno kulturo. Ali ima interes to
početi tudi z GLBT kulturo? Tu smo seveda lahko skeptični. Ker
se država (ne samo naša, seveda) otepa “normalizacije” položaja
GLBT oseb, se bo gotovo tudi otepala podpiranja tovrstne kulture.
Pojavljajo se sicer izjeme, v minimalni meri, ki pravzaprav edine
še omogočajo ohranjanje GLBT kulture. Kdo pa naj bi potem bolje
skrbel za to kulturo? Kaka GLBT država v državi, s svojimi ministrstvi
vred gotovo ne. Morda GLBT skupnost sama? Mislim, da je tako tudi
bilo. GLBT kultura se je pred razcvetom tihotapila skozi špranje
hetero sistema. Aktivizem in kasneje tudi GLBT nadstavba pa sta
jo začela načrtneje podpirati in predstavljati — bila jima je
pač eden od elementov, ki bo skonstruiral skupnost, jo združil,
da bo močna tako za oblikovalca družbenih sprememb kot tudi za
dobrega kupca in porabnika tovrstne ponudbe. Tako so aktivistične
skupine po svetu organizirale ali podpirale filmske festivale,
razstave, založbe, pevske zbore in kar je še takega. Z vklapljanjem
GLBT vprašanj v celotno družbo je sčasoma začela upadati potreba
po aktivizmu pa tudi po specifični kulturi, za kar se je morala
ta vedno bolj prilagajati trgu ali zabavnejšemu delu GLBT nadstavbe.
Na Zahodu se sicer najdejo primeri, kot so posebne fondacije,
ki še ohranjajo in vzpodbujajo GLBT kulturo, ali pa so se posamezniki
umestili v družbena telesa odločanja in financiranja, tako da
kak zalogaj prileti tudi na to področje. Pa vendar so se stvari
bistveno spremenile. Včasih bi celo rekli, da zlasti na Zahodu
GLBT nadstavba ne pozna več kulturne komponente in da vse, kar
se zgodi takega, da bi lahko uvrstili v predalček GLBT kulture,
podpira družbena oziroma nacionalna nadstavba. Samo poglejte seznam
sponzorjev kakega večjega G&L filmskega festivala: na njem
boste stežka našli lokale, bare itd. ki služijo na gejih in lezbijkah.
Ali pa vsakoletni evropski kulturni festival — mimogrede, lani
se je odvijal v Varšavi. Že po programu sodeč boste ugotovili,
da gre za nekako komercialno limonado, ki prej poneumlja kot utrjuje
GLBT identiteto. Morda pa je na delu tudi razmišljanje na kratke
proge, namreč, da ne potrebujemo identitete, pač pa le potrošniško
moč.
In kako je v Sloveniji? Ker se stvari niso dogajale počasi, skozi
desetletja, smo tudi identiteto vzpostavljali bliskovito ter zato
verjetno tudi površno. In v trenutku smo se že našli v polju potrošništva.
Aktivizem ni nikoli postal tako zelo močan, da bi omogočal ohranitev
elementov, ki jih je zastavil. Zabavnejši del infrastrukture se
še do danes ni sprivatiziral, kaj šele da bi postal tako finančno
močan, da bi vzpodbujal tudi kulturo. Posamezniki “s trdno identiteto”
se niso umestili v družbene kroge odločanja, da bi lahko kaj koristili
tej kulturi. In tako nam ne preostane nič drugega, kot da se obračamo
na celotno družbo, vijemo roke in kričimo, kako zelo smo potrebni
— toda komu vendar? Imamo svoje pleme, s plemenskimi obredi, plesi
in vojnami, nimamo pa razvite kulture in civilizacije.
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja
|
LLOBBY - zunanji | ŠOLA
| KULTURA |KLOZET
| LITERATURA | RUBRIKA
|
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|