LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
TEMA3MESEČJA
______
Problemi tranzicije
Geji in lezbijke v vzhodni Evropi
Pomanjkanje politicne volje za uvedbo zascitne zakonodaje
Tatjana Greif
V državah bivšega vzhodnega bloka je pravni status in družbeni
položaj homoseksualnosti zelo raznolik; njegov razpon sega od
pregona istospolno usmerjenih oseb in groženj s smrtno kaznijo
do prvih korakov k zakonski zaščiti gejev in lezbijk.

Borghesia (posnetki so vzeti iz video kompilacij TAKO MLADI
in
TRIUMF ŽELJE; Forum)
Homoseksualnost se danes zakonsko sankcionira kot prekršek
ali kaznivo dejanje v Čečeniji, kjer so po šeriatskem pravu prepovedani
homoseksualni odnosi tako med moškimi kot med ženskami; za kršitelje
pa je predvidena smrtna kazen. V Armeniji in Republiki Srbski
so zakonsko prepovedani spolni stiki med moškimi, kršitve teh
zakonov pa se kaznujejo z večletno zaporno kaznijo. V Armeniji
je bilo npr. v letu 1996/97 enajst obsodb na tej podlagi. Zaradi
možnosti, da bi Bosna in Hercegovina postala članica Sveta Evrope,
ne da bi ukrepala glede preganjanja homoseksualcev v Republiki
Srbski (enklava na njenem ozemlju), je bila sprožena mednarodna
akcija ILGA-Europe, ki je ukrepala tudi v primeru Azerbajdžana,
ki je leta 2000 podoben zakon ukinil.
Deset držav na področju Vzhodne Evrope še vedno ohranja diskri-minatorno
sporazumno starost za homoseksualne stike, in sicer Albanija,
Belorusija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Madžarska, Litva, Moldavija,
Romunija in Jugoslavija. Kršitelji so v tem primeru kaznovani
z enim do osmih let zaporne kazni. V Romuniji so v ve-ljavi stroge
kazni za homoseksualne stike na 'javnih mestih' ali v primerih,
ko povzročajo 'javni škandal' (pri čemer je definicija 'javnega
mesta' in 'javnega škandala' zelo ohlapna). Kaznivo je tudi propagiranje
homoseksualnosti ali nagovarjanje k homoseksualnim dejanjem. Podobne
zakone, ki prepovedujejo homoseksualnost na 'škandalozni' ali
'perverzni' način, pozna tudi Bolgarija.
Pravica do svobode izražanja in združevanja je kratena skoraj
v vseh vzhodnoevropskih državah. Tovrstna diskriminacija je razvidna
kot oviranje delovanja organizacij za pravice gejev in lezbijk
s strani državnih in lokalnih oblasti, npr. preprečevanje uradne
registracije organizacij, prepoved in cenzura njihovih medijev,
prepoved javnega oglaševanja vsebin v zvezi s homoseksualnostjo
itd. V Romuniji zakon, ki prepoveduje 'propagando' homoseksualnosti,
posredno onemogoča izdajanje specializiranih časopisov in revij.
Leta 1998 so lokalne oblasti v kraju Chuguevo v Ukrajini prepovedale
prodajo tednika Simona v kioskih, z argumentom, da “so se lezbijke
in homoseksualci v mestu pojavili z namenom kvariti otroke”. Revija
litvanske organizacije Movement for Sexual Equality je bila leta
1994, z dekretom Komisije za etiko publikacij, umaknjena iz prodaje
kot “erotična in nasilna”. Beloruska Državna komisija za tisk
pa je leta 1998 odločila, da so mali oglasi z gejevsko ali lezbično
vsebino “nemoralni”. Glavni urednik bolgarske nacionalne televizije
je leta 1995 v imenu “nacionalnih interesov” prepovedal vse programe,
ki “propagirajo nasilje, homoseksu-alnost, prostitucijo, igre
na srečo in droge”, pri čemer ga je podprl tudi generalni tožilec.
Temeljna pravica do svobode združevanja je neposredno kršena
v Romuniji, kjer je, denimo, gejevsko lezbična organizacija Accept
registrirana kot 'organizacija za človekove pra-vice'. V številnih
državah so imeli ali še vedno imajo gejevske in lezbične skupine
velike težave pri uradni registraciji, npr. v Belorusiji, Ukrajini,
Rusiji, na Madžarskem. Ukrajinska skupina Naš mir iz Luganska
je celo tožila Pravosodno ministrstvo, ker je oviralo njeno registracijo,
tako so se uradno registirali šele leta 1999, več kot leto dni
po ustanovitvi; to jim je z mednarodno pomočjo sicer uspelo, vendar
pod pogojem, da so iz naziva skupine odstranili oznako “gejevsko-lezbična”.
Tudi rusko Pravosodno mi-nistrstvo leta 1994 ni dovolilo registracije
skupini Triangle center iz Moskve, češ da so njihove dejavnosti
“v nasprotju z družbenimi moralnimi normami”. Ravno tako je madžarsko
vrhovno sodišče leta 1994 in ponovno 1996 zavrnilo registracijo
gejevske skupine Rainbow Union, na podlagi ugotovitve, “da predstavlja
nevarnost za razvoj mladih ljudi”. V začetku letošnjega leta pa
so beloruske oblasti prepovedale delovanje edinega gejevskega
kluba Oskar. Na Hrvaškem so leta 1996 sosedje s kamenjem napadli
prostore Info-Aids pisarne, uničili opremo in zažgali vrt, policija
pa na prijavo ni ukrepala.
Ena izmed hujših kršitev človekovih pravic je tudi medicinska
klasifikacija homoseksualnosti kot bolezni ter njeno 'zdravljenje',
kljub dejstvu, da je WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) leta
1991 homoseksualnost odstranila iz mednarodne klasifikacije bolezni.
Klasificiranje homoseksualnosti kot duševne bolezni ali hormonskih
motenj je dokaj pogost pojav tako v strokovni študijski literaturi,
kakor tudi v psihiatrični praksi, tudi v Sloveniji, na Hrvaškem,
v Jugoslaviji. V prvi polovici devetdesetih let so poznani primeri
hospitalizacije lezbijk in gejev v Rusiji, kjer so uporabljali
terapijo z elektrošoki ali zelo intenzivno kemoterapijo, tudi
s pomočjo halucinogenov. Predvsem iz Rusije poročajo o ekstremnih
primerih psihiatrične terapije mladih lezbijk, s pomočjo močnih
sredstev za bruhanje v kombinaciji s predvajanjem pornografskih
filmskih po-snetkov.
Ravno tako je homoseksualnost označena kot psihološka motnja,
ki uradno predstavlja oviro za služenje vojaškega roka na Hrvaškem,
v Jugoslaviji, v Bolgariji. Tudi v Sloveniji vojaški zdravniki
upoštevajo homoseksualnost kot bolezenski razlog za odlog ali
oprostitev služenja obveznega vojaškega roka.
Povezava med homoseksualnostjo in duševno boleznijo se zelo pogosto
odraža tudi v javnomnenjskih raziskavah. Tako je leta 1993 kar
43% anketiranih Čehov izrazilo mnenje, da je to bolezen, 90% anketiranih
študentov v Estoniji pa je leta 1989 menilo, da so homoseksualci
bolni.
Policijsko nasilje nad homoseksualci ostaja zelo pereč in razširjen
problem skozi cela devetdeseta leta. V Romuniji, Albaniji, Bolgariji,
Rusiji, Belorusiji, Latviji, na Poljskem in Hrvaškem, v Jugoslaviji
itd. so zabeleženi hudi primeri nasilja nad geji in lezbijkami,
v obliki policijskih racij v lokalih in drugih zbirališčih, z
nasiljem in fizičnim mučenjem v priporu ter zaporu, kakor tudi
s policijskimi 'črnimi listami' in izsiljevanjem. V Romuniji so
leta 1996 aretirali dva 17-letnika, R.Vasiliu in G. Presnac, ter
ju sadistično pretepali več ur. Leta 1996 je bila M. Centiner
zaradi lezbištva obsojena na 3 leta zaporne kazni in bila žrtev
silovitega izživljanja zaporniških delavcev (kasneje je dobila
azil v ZR Nemčiji). Leta 1998 je bil A. Petrič žrtev policijskega
nasilja na Hrvaškem. Izjemno homofobična je ruska policija, ki
je leta 1997 priprla več kot štirideset obiskovalcev moskovskega
gejevskega kluba Chance, jih več ur mučila in končno prisilila,
da so podpisali lažne izjave o uživanju drog. Beloruski gejevski
aktivist E. Tarletski je bil leta 1999 do nezavesti pretepen pred
predsedniško palačo, pri čemer varnostniki v neposredni bližini
niso ukrepali. Istega leta je policija v albanskem mestu Elbasan
vdrla na privatno zabavo in tamkajšnje geje gole pretepala in
silila v spolne odnose pred očmi policistov. Bolgarska policija
je leta 1997 izvajala množične aretacije na gejevski plaži blizu
Varne ter po barih v glavnem mestu Sofija. V poročilu srbskih
aktivistov za leto 1998 je navedeno, da tamkajšnja policija razpolaga
z ilegalnimi seznami homoseksualcev, ki jih izsiljujejo in jim
prisluškujejo. Leta 1999 so iz Azerbajdžana poročali o konstantnem
policijskem izsiljevanju istospolno usmerjenih moških. Slovenija
po naših podatkih ne pozna tako drastičnih primerov, čeprav nikakor
ni izjema; v letih 1998-2000 so policisti brez razloga večkrat
'obiskali' kluba Monokel in Tiffany v Ljubljani, enkrat celo v
specialni opremi (v neprebojnih jopičih, čeladah, s puškami),
protizakonito legitimirali aktiviste, obiskovalce nadlegovali
z močnimi žarometi, večkrat ukazali nemudoma izprazniti in zapreti
klub, itd.
Skrajno diskriminatorna so stališča skoraj vseh večjih cerkva
v državah vzhodne Evrope, ki odkrito nasprotujejo temeljnim človekovim
pravicam gejev, lezbijk in biseksualcev. Homo-seksualnost so v
zadnjih letih pogosto prekleli, ekskomunicirali ali stigmatizirali
evangeličansko luteranska cerkev v Latviji, rimsko katoliška cerkev
na Poljskem in v Sloveniji, ortodoksna cerkev v Srbiji, Romuniji
in Gruziji. V Belorusiji so homoseksualci leta 1999 na mednarodni
konferenci beloruske ortodoksne cerkve in teološkega oddelka European
Humanitarian University bili označeni kot “pervertiranci in kriminalci,
ki si zaslužijo smrt na električnem stolu”. Naj omenimo še slovenskega
nadškofa F. Rodeta, ki je — med drugim — leta 1999 javno svaril
pred “sprevrženo seksualnostjo”.
Razen legalizirane diskriminacije je velik problem istospolno
usmerjene populacije njena družbena nevidnost. V številnih državah
vzhodne Evrope sploh ne obstaja javna in razpoznavna homoseksualna
skupnost (Armenija, Azerbaijan, Bosna in Hercegovina, Gruzija,
Bivša jugoslovanska republika Makedonija, Moldavija, Črna gora,
velik del Ukrajine itd.). Neobstoj organiziranega gejevsko lezbičnega
gibanja ali javno organiziranih združenj je odraz visoke stopnje
represije in stigmatizacije istospolno usmerjenih ljudi, ki je
posledica diskriminatorne zakonodaje in nezaščitenosti spolnih
manjšin. To so temeljni razlogi izolacije, ponotranjene homofobije
ter sprejema vsiljenih heteroseksualnih norm, vključno s poroko,
pri gejih in lezbijkah. Odnos postsocialističnih, tranzicijskih
vzhodno evropskih družb do homoseksualnosti je tradicionalno negativen,
z visoko stopnjo predsodkov in stigmatizacije, odklonilnim javnim
mnenjem in zelo majhno mero strpnosti. Zaradi teh razlogov geji
in lezbijke ter ostale ne-heteroseksualne kategorije prebivalstva
ostajajo prestrašena družbena manjšina, ki je prisiljena še naprej
skrivati svojo identiteto in podaljševati svojo nevidnost. V balkanskih
državah zlasti povojni diskurz izloča vse vrste seksualnosti,
ki ne vodijo v reprodukcijo. Geji in lezbijke tako niso primer
zgolj 'proti naravne', temveč tudi 'proti-nacionalne', 'protidržavne'
nevarnosti. Bivši hrvaški pred-sednik F. Tuđman je v devetdesetih
letih dejal, da je “homoseksualnost mogoče prepoznati in dovoliti
le kot ne-vidno”. Lezbijka je v sodobni Hrvaški obravnavana kot
'bolnica' in kot 'uničevalka' države in njenih moralnih vrednot.
Analiza javnih medijev na Hrvaškem je pokazala, da se lezbična
kultura nahaja v kontekstu škandalov in brutalnega humorja. Po
drugi strani pa družbena nevidnost lezbištva in lezbičnih življenjskih
slogov ovira oziroma onemogoča dokumentiranje primerov kršitev
človekovih pravic lezbijk, saj skritost preprečuje lezbijkam,
da bi si poiskale pomoč, pravni nasvet ali strokovno podporo.
Strah pred odklonilno reakcijo družbe je široko razširjen in
vztrajen, zaradi česar so lezbijke prisiljene skrivati svojo seksualno
identiteto ali celo sprejeti heteroseksualni življenjski stil.
Kot kaže primer 26-letne A. Schevchenko iz Ukrajine, ki je leta
1998 umorila tri sovaščane, potem ko je več let trpela njihov
posmeh in žalitve na račun lezbištva, so posledice tovrstnih praks
nemalokrat tragične.
Kljub upanje vzbujajočim dokazom o razvoju v smeri proti-diskriminatorne
zakonodaje v nekaterih državah t. i. ex-vzhodnega bloka, je raven
kršitev človekovih in civilnih pravic gejev in lezbijk ter stopnja
neenakopravnosti in neenakosti še vedno zaskrbljujoče visoka.
Čeprav so mnoge države v zadnjih letih dekriminalizirale homoseksualnost,
je bila to predvsem posledica pritiska mednarodne skupnosti in
prizadevanj institucij in organizacij za zaščito človekovih pravic.
Edina vzhodno evropska država, ki zakonsko na nek način ureja
istospolna partnerstva, je Madžarska. Češki parlament je konec
leta 1999 zavrnil predlog zakona o istospolnih partnerstvih. Latvija
je pripravila besedilo zakona, ki je trenutno v parlamentarni
proceduri. Slovenija ima že od konca leta 1998 pripravljeno besedilo
predloga zakona o registraciji istospolnih skupnosti, ki pa se
odtlej ni premaknilo z matičnega ministrstva.
Lezbijke, geji in biseksualci so torej še naprej tarče številnih
oblik diskriminacije. Tudi v državah, ki so delno že začele odpravljati
diskriminatorno zakonodajo, ki zadeva istospolno usmerjene, še
vedno obstajajo problemi v vsakodnevni praksi. Zakonodaja sicer
ne more zagotoviti dejanske enakosti, lahko pa bistveno pripomore
k sankcioniranju negativnega vedenja in na ta način ščiti občutljive
družbene manjšine. Za to je potrebna politična volja. Pomanjkanje
politične volje pri pristojnih državnih organih in strokovnih
službah za sprožitev postopkov in zakonodajnih sprememb, ki bi
zagotovile enakopravnost gejev in lezbijk, je vse prepogosto posledica
sramotno slabega poznavanja mednarodnih standardov in konvencij
o temeljnih človekovih pravicah. Ob vsem tem je nujna tudi institucija
pritiska nevladnih organizacij in civilne družbe.
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja |
LLOBBY - zunanji | ŠOLA
| KULTURA |KLOZET
| LITERATURA | RUBRIKA
|
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|