12. februarja 2008 se je – kot že tolikokrat poprej – dogodil v eni izmed ameriških šol tragični, morilski eksces. Oxnard je mestece v južni Kaliforniji z okoli 200 000 prebivalci in prebivalkami, ki ga ljudje, razen strastni ljubitelji in ljubiteljice Cher, verjetno ne poznajo. Do leta 2008. Dogodek je namreč sprožil pravi medijski plaz, ki je segel tudi do zakotnih evropskih dolin. HBO-jev – večkrat nagrajeni dokumentarni film – Valentine Road prikazuje okoliščine in posledice umora najstnika Lawrenca »Larryja« Kinga.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Larry, 15-letni učenec E. O. Green Junior High School, ni ustrezal spolnim in seksualnim – pa tudi rasnim in gotovo še kakšnim – normam okolja, v katerem je živel. Dan pred umorom si je – kot veleva tradicija – izbral svojega »valentina«, sošolca Brandona McInerneyja. Svojo naklonjenost mu je razodel pred gručo njegovih fantovskih prijateljev in užalil fantovsko čast. Kršitev seksualne norme, torej.

Za nameček pa je Larry rad nosil oblačila, ki jih nekateri označujejo kot »ženska«. Visoke pete, oblekice in ličila. Kršitev spolne norme, torej.

Brandonova čast je bila omadeževana s trans/gejevsko ljubeznijo. Naslednji dan se je maščeval – z dvema streloma v Larryjevo glavo.

Toliko na kratko. A dokumentarni film – kar je njegova odlika – izstopa predvsem zaradi širokopoteznosti prikaza tega dogodka. Nanizane so številne izjave njegovih sošolcev in sošolk, prijateljev in prijateljic, učiteljic, policije, tožilke, branilke in branilca Brandona, Brandonove družine … in prav zato odpira številna in zelo zapletena vprašanja. Kako soditi 14-letnemu fantu? Kot odraslemu ali kot otroku? Kako in koliko naj se upošteva njegovo problematično družinsko ozadje, prepojeno z drogami? Vse to so vprašanja, okoli katerih se je vrtel sodni postopek in prevladujoče medijsko poročanje. Kako so se znotraj tega umeščali posamezni akterji in akterke, ni težko ugotoviti: tožilka, ki je zahtevala, da Brandonu sodijo kot odraslemu, odvetnika Brandona, ki sta njegov primer prevzela pro bono in ga »naravnost obožujeta«, pa za milejšo, terapevtsko obravnavo v sistemu mladinskih sodišč. Kako se je postopek – po več kot treh letih – končal, boste videli v filmu.

»Verjamem v nebesa in v pekel. In prepričana sem, da Larry zares ni vedel, kakšne posledice bo imelo njegovo obnašanje. Brandona razumem, ker lahko vidim tudi sebe v takšni situaciji. Ne vem, če bi uporabila pištolo – brca v rit bi zadostovala.« To je odziv neke starejše učiteljice na šoli, kamor je hodil Larry. Valjenje krivde na Larryja – dobrohotno (?!) »razumevanje« ultimativne poteze, ki jo je potegnil Brandon.

Ko je v Oxnardu bil organiziran lgbt-shod v spomin in podporo umrlemu Larryju, se je taista učiteljica spraševala: »Kdo je orkestriral ta dogodek? Kdo ga je orkestriral?«

Bistveno manj, če sploh, pa se ji je zdelo problematično, denimo, da je Brandon odkrito simpatiziral z nacistično ideologijo. Kot je povedalo Brandonovo dekle, »Bela rasa je v manjšini. Bela-bela, bela-bela – tako kot sem jaz.«

A Larry je imel na šoli tudi podporo. Utemeljena je bila najprej formalno: šola je bila zavezana k udejanjanju načela nediskriminacije. Po drugi strani pa je Larry lahko našel varno zavetje tudi pri učiteljici, ki mu je poklonila svetlečo obleko svoje 13-letne hčerke. Ni trajalo dolgo, da je učiteljica izgubila službo …

Valentine Road je dokumentarni film, ki izrisuje »dokončno rešitev« v glavah normativnega, deklarativno odprtega »zahodnega« sveta in razkriva okrutne obraze sovraštva.