Odtok Maye Deren in avantgardni film

Intervju z Barbaro Hammer

Presenetljivo je, da ste se rodili v Hollywoodu v Kaliforniji, vaše filmsko delo pa je kar najbolj oddaljeno od kinematografije glavnega toka, saj vam pravijo pionirka queerovskega filma. Zakaj nekdo postane avantgardna in/ali eksperimentalna filmska ustvarjalka?

Da, imate popolnoma prav. Rodila sem se v glavnem mestu kapitalističnega filmskega ustvarjanja, a da bi se lahko sama izrazila, sem izbrala vrsto osebnega filma, tistega filma, ki raziskuje obliko in funkcijo ter je partikularen in enkraten za vsakega filmskega ustvarjalca ali ustvarjalko. Zakaj? Zato, ker sem kot lezbijka izbrala eksperimentalen življenjski slog in raba redundantne, predpisane filmske oblike, kakršna je bila holywoodska naracija, bi bila popolnoma nerealna za vzpenjajočo se lezbično umetnico. Rada delam mimo vzorcev in poiščem lasten način dela z vsakim novim projektom. Hollywood je filmarjem dobavljal scenarije tako rekoč po naročilu. Kakor kroje za obleko ali srajco. Četudi bi nastali preobrati ali nova tematika, je bil osnovni namen vedno isti: gledalcem povedati zgodbo, ki jih bo tako prevzela, da bodo pozabili, da so v kinu, izkoristiti njihova čustva in film zmontirati z nevidnimi šivi. Moj cilj je bil prebuditi gledalstvo, ne pa se norčevati iz njega s skrivanjem filma in prav tako ne skrivati sebe za zgodbo. Upam, da sem to jasno povedala?

Koliko filmov ste doslej posneli? Kje dobite ideje? In seveda – finančno podporo?

Zadnje čase jih nisem štela, a pred nekaj leti jih je bilo več kot osemdeset, dolžine od treh do osemdeset minut. Ideje so kratko malo iz mojega življenja, izkušenj, iz nečesa, kar me gane.

Junija pred dvema letoma sem bila v Stockholmu rezidentka programa IASPIS. Povsod okoli mene je bila voda, čudovit arhipelag. Ko sem se vračala iz svojega studia, sem vsak večer na televiziji gledala stalno uničujočo katastrofo razlitja nafte v morje. To me je globoko prizadelo; razžalostilo in razjezilo me je tolikšno uničevanje okolja. Čustveno ogorčenje me je napeljalo, da sem se odpravila na potovanja s trajektom ter snemala vodo, za katero sem si predstavljala, da se spreminja v odvratno oranžnorjavo nafto. Porodila se je ideja, da bi do takega izlitja lahko prišlo kjerkoli, in da smo za to odgovorni vsi. Končno sem dobila še rezidenco v Banff Centre for the Arts v Alberti v Kanadi, kjer sem lahko z velikansko tehnično podporo uresničila to delo. Končala sem ga prejšnji teden! Naslov je Sea Change, to je interaktivni video na petih zaslonih s pripadajočo zvočno inštalacijo. Kar se tiče financ, je zdaj že očitno, da so umetniške rezidence v veliko pomoč. Poleg tega sem dobila podporo za umetnike tako od mesta kot od države New York. Prizore, posnete v Ukrajini, na Japonskem in v Južni Afriki, pa so financirale njihove lokalne organizacije.

Torej ste filme snemali tudi zunaj Združenih držav. Ali ste čutili kakšne razlike?

Seveda sem zaznavala razlike. V posnetkih, ki nastanejo zunaj moje domovine, si ne dovolim eksperimentirati. V primerih, ko prepoznam razlike, snemam dokumentarne filme, tako da ljudje spregovorijo v svojem imenu. Nimam kaj eksperimentirati z življenji drugih, to lahko počnem samo s svojim.

Živite in delate v New Yorku, vsako poletje pa poučujete na The European Graduate School v švicarskem Saas-Feeju. Kako ste postali profesorica v Evropi in kakšni se vam zdijo tamkajšnji študenti in študentke?

Za EGS sem izvedela po naključju. Sama verjamem v način učenja, ki ga ponuja ta šola, saj gre za učenje, ki ga usmerjaš sam in izhajaš iz lastne motivacije. Osebi, ki mi je omenila to šolo, sem rekla, da sem na voljo, če bodo kdaj potrebovali še kakšnega profesorja. Kmalu zatem je John Waters moral odpovedati svoje poučevanje, ker je bil sredi snemanja filma. K sreči sem bila jaz prosta in sem lahko iz Dublina, kjer sem zaključevala retrospektivo, odšla v Saas-Fee. Rada imam študente in študentke in seminar. Imam proste roke, saj lahko poučujem predmete po svoji želji, kar navadno pomeni queerovski eksperimentalni film ali dokumentarni esej. Slušatelji niso le iz Evrope, ampak z vsega sveta. To poletje sem na svojih queerovskih študijah imela dva iranska in pet libanonskih študentov!

Kaj je po vašem mnenju tisto najpomembnejše, kar se morajo naučiti mladi študenti in študentke filma? Še posebej ženske ali lezbijke – kolikor je v filmskem študiju zanje kaj posebnega?

Seveda se morajo queerovski študenti in študentke učiti nekaj posebnega, in sicer točno to, da so sami POSEBNI. Imam ta privilegij, da jim pomagam graditi samozavest, če jim je primanjkuje, največkrat pa jih spodbujam pri osebni in edinstveni usmeritvi, ki si jo sami izberejo. Nimam se kaj opirati na lastne predpostavke o tem, kaj naj bi počeli ljudje – moški ali ženske, heteroseksualni, queerovski ali nedoločeni – pač pa jim moram dati smisel in jih podpreti pri raziskovanju in zahtevnem delu.

V svojem novejšem dokumentarnem filmu Odtok Maye Deren (Maya Deren's Sink) ste prikazali izjemen, a tudi skrivnosten portret avantgardne filmarke. Na kakšen način vam je blizu njeno delo?

Če boste prebrali mojo knjigo HAMMER! Making Movies Out of Sex and Life (feministpress.org ali amazon.com), boste vedeli! Ko sem videla film Mreža popoldneva (Meshes of the Afternoon), ki ga je Deren posnela leta 1943, sem vedela, da moram snemati filme. Bila sem slušateljica filmske zgodovine in v celem semestru sem videla samo filme moških. Iznenada je bil na platnu »drugačen« film. Videla sem film ženske – ali pa sem se s tistimi podobami in z načinom snemanja/montaže vsaj počutila tako povezano, kot se ves čas predavanj nisem z nobenimi drugimi, čeprav mi je bil všeč in mi je še vedno všeč Mož s kamero (Chelovek s kino-apparatom, Sovjetska zveza, 1928) Dzige Vertova. Če je bila Maya Deren EDINA režiserka v vsem štirimesečju prikazane filmske zgodovine, potem bi jaz sama zagotovo morala snemati filme in pripomoči k temu, da se zapolni praznina, ki sem jo čutila/dojemala (in, tako sem tudi storila!).

Zakaj je delo Maye Deren tako pomembno za avantgardno, žensko ali queerovsko filmsko ustvarjalnost?

Maya Deren je mati ameriškega avantgardnega filma. Njeno filmsko delo izvira iz njenega življenja in vidimo lahko osebno rabo podob, kakršne nismo videli še nikoli poprej v zgodovini filma. Oglejte si njene filme in sami si boste odgovorili na to vprašanje. Pomislite, da je ta intelektualka in plesalka postala filmarka; dala nam je peščico kratkih filmov, ki jih je vse sama financirala in režirala, začela pa je sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja – pomislite in si oglejte te stvaritve izjemne posvečenosti in predane realizacije, stvaritve z zelo nizkim finančnim vložkom – in lahko boste odgovorili na to vprašanje. Filmi Maye Deren so presežni in niso omejeni s spolno določenimi opisi. Njeni filmi nagovarjajo vsakogar.

Vendar sem sama slišala za Mayo Deren šele, ko sta me začeli zanimati feministična in lezbična umetnost. Ali je širše prepoznana v Združenih državah, hočem reči, kot pomembna »ameriška« umetnica, ne samo v določenih krogih, denimo ženskih, lezbičnih ali queerovskih?

Seveda. Večina umetnic in umetnikov, ki jih poznam, je seznanjenih z njenim imenom in mnogi tudi z njenim delom. Filmska umetnost mora biti razumljena kot lepa umetnost, kakršna je. Nihče od nas ne bi smel biti kategoriziran kakor v kletki. Ponosna sem na to, kar sem, vendar moje delo ne govori le o lezbičnih reprezentacijah. Upam, da boste imeli priložnost obiskati mojo retrospektivo v londonski galeriji Tate Modern, med 3. in 26. februarjem 2012, kjer boste lahko videli širok razpon moje ustvarjalnosti.

Kaj je bilo tako zanimivega na odtoku Maye Deren, da ste ga izbrali za osrednji filmski predmet?

Vsakdanji arhiv, ki vključuje predmete, denimo, pohištvo, knjige, fotografije itn., je fascinantno in premalo raziskano področje življenja. Če ste oboževalka Maye Deren, kot sem sama, boste hoteli videti ter se dotakniti in se seznaniti z vsem v zvezi z njo. O njenih filmih je bilo veliko napisanega, še celo druga filmska biografija, nihče pa si ni zares ogledal značilnosti življenja te umetnice. Jaz sem bila radovedna in to me je motiviralo za film.

Zdi se, kot da bi ves čas snemali. Ali imate kdaj (daljša) obdobja, ko ne morete ustvarjali ali snemati filmov?

Ne, nikoli nisem poznala tega, čemur se navadno reče »pisateljska blokada«, če ste imeli to v mislih. Prav v tem trenutku sem zelo srečna, ker sem končala inštalacijo in me čaka obveznost, da jo predstavim muzejem in galerijam. Nočem začeti ničesar novega, dokler ne predstavim tega zadnjega dela in se pripravim za veliko retrospektivo. Ena od velikih stvari, ki bi jih rada naredila, je, da bi zbrala svoje 8mm in Super 8mm filme iz poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in jih presnela na sodoben format, denimo, DigiBeta ali BlueRay. Mislim, da si je pomembno ogledati zgodnje umetnine ustvarjalk in ustvarjalcev ter videti, kje in kako so začeli in s čim so se ukvarjali. Poleg tega bi te filme rada ponovno javno predvajala. Nekateri so bili prikazani le v ženskih kavarnah leta 1970!

Kaj še počnete v tem trenutku? In kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Pripravljam predavanje z dvd-projekcijo za umetniški sejem FIAC Art Fair v Parizu. Potekalo bo v avditoriju Gran Palais, pridružila pa se mi bosta Elizabeth Lebovici (kritičarka in profesorica) in Stuart Comer (filmski kurator pri The Tate Modern). Navzoča bo tudi moja galerija KOW-Berlin, katere predstavniki so pripomogli k vključitvi mojega dela na ta veličasten dogodek.

Suzana Tratnik

ps: Barbara Hammer je rojena leta 1939. Leta 1995 smo na festivalu gledali njen film Nitrate Kisses in njene lezbične videe, leta 1998 pa film Ženski klozet (The Female Closet).