Počasi sem drsel po gladki površini, se z dlanmi sprehajal po ozkih vdolbinah stene in medtem požiral mlačno vodo, ki mi
je drsela po telesu. Oči sem imel zaprte in mislil nate, ki si mi ukradel dušo in srce. Videl sem te že velikokrat, vendar pa nikoli spoznal. Kljub temu pa si me že neštetokrat vzel. Vzel si moje telo z vsakim gibom, z vsakim pogledom, z vsako kretnjo.

Kaj bo šele, ko se me boš prvič dotaknil?

Slike preteklega konca tedna so se mi tako podile po glavi, vendar pa je podoba zbledela. Bila je že vsa obrabljena, vendar pa je čustvo ostalo nespremenjeno. Hrepenenje ne zamre.

Ko sem tako stal pod slapom dobrih kapljic, sem se spraševal, kakšen je tvoj poljub, kakšen dotik, ki ga ukrade droben trenutek? Vendar pa odgovorov ni bilo in vedel sem, da jih niti ne potrebujem, saj me od tebe ločujejo le drobni trenutki. Ponovno sem se namreč odpravljal tja, saj je napočil še en konec tedna. Še sedem dni je moralo umreti, da je moja ljubezen ponovno oživela.

Voda je postajala vedno bolj hladna, tako da sem bil prisiljen stopiti iz kabine na hladen zrak, kjer sem si z brisačo obrisal telo in v ogledalu ujel svoj pogled.

Ali tako ti vidiš mene?

Ob lastnem vprašanju sem se zdrznil in odhitel proti kuhinji, kjer sem si natočil kozarec pijače, ki sem jo med urejevanjem počasi srkal. Hotel sem biti popoln, brez pomanjkljivosti. Popoln zate. Na koncu sem samo še postavil prazen kozarec v lijak in odhitel. Ključ v ključavnici se je obrnil, konji so zarohneli in se porazgubili v zvoku glasbe. Odhitel sem proti tebi, ljubi, proti tvojemu pogledu, proti ukradenemu dotiku golih rok.

Ne spomnim se več poti, ne spomnim se več redarjev in ne spomnim se več ljudi na plesišču, ko sem te zagledal. Stal si in opazoval ljudi okoli sebe ter srkal pijačo. Moj pogled je božal tvojo postavo, drsel po nežnih potezah tvojega obraza in se končno srečal s tvojim pogledom. Telo je vzvalovilo po ritmu glasbe, ki so jo spremljale močne luči in moja duša je odšla k tebi, pogled pa je sledil vsakemu najmanjšemu premiku tvojega oboževanega telesa. Bližal si se mi, me od blizu pogledal in se usedel na klop blizu mene. Jaz pa sem le plesal dalje. Nisem se upal pogledati proti tebi, nisem se te upal ogovoriti. Le živel sem v tvoji prisotnosti in molil, da se to nikoli ne spremeni. Vendar pa si čez nekaj časa vstal in odšel. V trenutku sem bil sam, dušo si namreč odnesel s sabo. Ostalo je le moje telo, brez mene. Oči so pričele švigati po tujih obrazih, po tujih objemih in po tuji sreči, vendar pa niso našle ničesar domačega. Niso našle tebe.

S tresočimi koraki sem premeril prostor in te ponovno ugledal. Bil si sam z menoj v bližini, kamor sem postavil še svoje telo, ki si mu ponovno pobegnil. Vedno sem bil počaščen s tvojo bližino, vedno zadovoljen z menoj, ko sem te videl ob tebi. Vendar pa je telo hotelo tebe, hotelo je tisto, kar je moja duša že dobila. Kljub vsemu trudu pa ti mojega telesa nisi hotel, ali pa si se samo igral z njim. Bil sem ti namreč odveč, saj si le bežal in bežal. Tako sem proti jutru ostal sam, naslonjen na polico na hodniku, in gledal v strop in bil sam s telesom brez duše, ki si mi jo zapeljal. Telo je bilo prazno in pogled zamegljen in izgubljen nekje v temi. Še vedno sem te ljubil, še vedno pogrešal tvojo bližino, ki sem jo sčasoma le pričel zaznavati. Nato sem na tleh zagledal tvojo senco, s kotičkom oči ujel tvoj pogled in mili obraz. Šel si mimo mene v hladno noč in mi vrnil mojo zaljubljeno dušo, naj trpi še en teden brez tebe.

Tekel sem za teboj ven na mraz, tekel za teboj na oster veter v temo, vendar brez učinka. Kljub trudu sem ostal sam in zaljubljen.

Duša se je ponovno vrnila v moje telo in pripovedovala zgodbo ljubezni, tako da je moje telo še bolj gorelo po tvoji bližini. Bila je vsa tvoja, vendar pa ti nisi hotel biti moj. Brez tebe sedaj sedim v samotni noči in mislim nate. Spomin na tvojo zunanjost z vsakim trenutkom bledi, vendar pa ga ne morem ovekovečiti. Pisalo drsi po grobem papirju in riše poteze človeka, ki naj bi bil ti, vendar to nikoli ni. Papir namreč nikoli ne pričara tvoje prisotnosti, nikoli ne zariše pravih potez, ki naj bi bile ti.

Dnevi švigajo dalje in umirajo v teku dnevnih dogodkov. Še en teden se bliža zatonu, še ena nedelja večeru. Te bom ponovno videl? Boš ponovno krut do mojega telesa, ali pa si ga boš ponovno le ogledal in ga vzel brez dotika? Hočem namreč samo eno besedo, le en globok pogled v moje oko in tvoj bom. Le en trenutek mi nakloni in tvoj bom za večno...

Brane K.