Umeščen med nastope Lloyda Newsona in Nigela Charnocka, nekdanja ljubimca in soustanovitelja skupine DV8, je Ljubljano osvojil še en enfant terrible sodobnega plesa, Bill T. Jones. Na njegovo srečo ni bil tisto, kar smo pričakovali, saj nas je presenetil z mladostnostjo, svežino in dinamičnostjo. Spregovoril je brez sprenevedanja in cinizma, s svojo zrelo ekspresivnostjo pa v plesu ponudil gledalcem iskrena čustva. Črna barva, homoseksualnost in aids so njegova dela zaznamovali v preteklosti. Danes je preprosto drugačen. Če se je mogoče nekoč skrival za abstrakcijo, danes ponuja svoje nežne emocije na odprti dlani pred vami. Toliko koreografij je že za njim kot let, ki jih je preživel. Več kot štirideset. Za vsa priznanja, tudi mednarodna, ki jih je v tem času prejel, bi bila stran premalo. Vendar njegovo izrazito atletsko telo na
prvi pogled ni bilo ustvarjeno za balet. Dokler ni usmeril pogleda v misterij Marthe Graham. In ko je na njega vrgel oko še Arnie Zane, prav tako velikan sodobnega plesa, je bila njegova usoda zapečatena. Leta 1973 sta ustanovila American Dance Asylum, devet let kasneje pa formirala skupino Bill T. Jones / Arnie Zane Dance Company, ki to ime nosi še danes, čeprav je Zane leta 1988 umrl za aidsom. Po sedemnajstih letih vsiljeno tragično slovo ni omajalo Jonesove vere v poslanstvo prave umetnosti, tam nekje na meji. med religijo in magijo. Njegovi projekti so naleteli na različne, dostikrat prav škandalozne odmeve. V predstavi Last Supper at Tom's Cabin / The Promised Land se je spopadel s družbenimi, političnimi in duhovnimi problemi, ki jih pogojuje črna barva kože. Na najbolj ostra kritiška peresa pa je naletel s predstavo Still / Here, ki jo je multimedijsko obogatil z video posnetki za aidsom obolelih in bolnih, nastali pa so na številnih plesnih "delavnicah preživetja". Nvalnico lepoti življenja lahko zapojejo samo ljudje z roba smrti. Občudovana in spoštovana Arlene Croce, baletna kritičarka časopisa New Yorker, tega ni mogla razumeti. Telefoni in faxi so kot nori zabrneli po ameriških kulturniških koridorjih. Pričela se je še ena intelektualna vojna za in proti, podobna tisti obsceni debati o obscenosti fotografij, ki jih je posnel Robert Maplethorpe.

Zanimalo me je, kako se te nesporno, a ne namerno provokativne predstave Bill spominja danes: "Nekateri so se na predstavo Still / Here zelo burno odzvali. Neka ženska je v New Yorkerju napisala članek, v katerem je odklanjala, da bi to delo sploh videla. Ni hotela na predstavo, ker je čutila, da se bo tam razkrilo resnično življenje, ki po njenem mnenju ne more biti del umetnosti, saj naj bi avtor želel, da občinstvo občuti sočutje in sožalje z njim. Že vnaprej je odklonila, da bi si predstavo sploh ogledala. Problem seveda ni v tem, da predstave ni videla, ampak v tem, da ni bilo res, kar si je o bolnih ljudeh mislila. Veliko kritikov pa je delo acenjevalo z estetskimi komponentami in ideje predstave ni bojkotiralo. Razen že omenjene, ki je nekatere vzpodbudila, da si predstave niso ogledali. Bila je namreč zelo slavna kritičarka in o predstavi, ki je ni videla, je napisala kar dvanajst strani. Zato ker je v Ameriki klima, ki postaja vse bolj konservativna, se je zaradi tega dogodka dvignilo veliko prahu. Drugi kritiki, ki so predstavo ocenjevali na podlagi estetskih stališč, so imeli o njej zelo dobra in naklonjena mnenja. Tudi na televiziji so jo predstavili kot zelo uspešno delo. Je pa vzpodbudila zelo veliko diskusijo med kritiko in občinstvom. V Ameriki je namreč veliko različnih skupin, ki hočejo priti na plano s svojimi dejavnostmi, pa naj bodo to nadlegovane ali posiljene ženske, črnci, homoseksualci, emigranti... Mnogi pravijo, da to ni umetnost, ampak socialno delo. Ta znamenita kritičarka je torej naredila mejo, to je tisto, kar jaz mislim, da je umetnost, je rekla, vse ostalo pa je socialno delo. Tako je postala pomočnica tistim, ki so se čutili obvezne zavzeti svoje stališče o tem. Kot primer je uporabila evropske romantične skladatelje. Predvsem Schuberta, o katerem je rekla, da je bil preveč zaposlen s pisanjem glasbe, da bi se lahko pritoževal še nad umiranjem. Obdobje, v katerem živimo, je šibko, z zanjo napačnimi vrednotami, zato pa jih v svojih kritikah kar vse po vrsti zavrača."

Arlene Croce je ugotovila, da Jonesovi nastopajoči nimajo nobenih možnosti. Samo bolni so lahko. Z njimi naj bi prekoračii mejo med realnostjo in teatrom ter ustoličil "victim art". Jones ji ugovarja in pravi, da so se gledalci dobro zavedali, da gledajo ples in ne mogoče dokumentarec: "Predstava Still / Here me je izčrpala. Uspela je v vseh pogledih. Bilo je res lepo delo. Ljudi je napeljalo k razmišljanju in občutenju. Ko pa je bila končana, sem se spraševal, kaj bom počel sedaj. Ali bom naredil Still / Here 2? Ne, v Still / Here sem namučil nekaj survajverjev, da pa bi lahko sam preživel z gotovostjo in strahom, sem se moral nasloniti na realizem in biti pripravljen no spremembe. Živeti moraš v tem trenutku in ceniti majhne stvari. Ko je bilo delo končano, sem si rekel Bill, še vedno si živ, nisi mrtev, kaj torej lahko narediš zdaj. Naredi tisto, kar želiš. Ljubim ples, ljubim gib, ljubim glasbo. To je tisto, kar počnem z vsem srcem. Vse drugo bi bilo laž. Vesel sem, da sem živ in se vsakemu gibu lahko predam s polno intenziteto. Ta je tudi del plesnih enot predstavljenih v Ljubljani."

Billov sedanji ljubimec Bjorn Amelan, sicer vodja projektov v skupini, ni bil navdušen nad pogrevanjem nečesa, kar je bilo. Omenil je le, da se mu zdijo vse stvari, ki jih je Bill poudaril, pomembne za tiste, ki se soočajo z boleznijo, in dodal: "Pomembne pa so tudi za vse tiste, katerih bolezen ni del življenja. Soočanje s smrtjo tistih, ki so trenutno bolni, ni nič drugega, kot soočanje vseh nas, ki bomo tudi enkrat umrli. To je naša skupna usoda."

Bjorn bi raje govoril o plesu, ki smo ga tisti večer šele pričakovali, a si presenečenja nisem hotel vzeti. Billa sem povprašal o Evripidovih Bakhantkah, ki jih ima v mislih kot nov projekt. Ves se je razživel: "Ja, res je, gledališko glasbeno verzijo Bakhantk pripravljam, naslovil pa sem jo Odpravili smo se zgodaj in vidljivost je bila slaba. Pripoveduje o potovanju moje generacije, o potovanju do konca 20. stoletja, ki se mu z vso duhovno utrujenostjo približujemo. Kdor pozna zgodbo Bakhantk, ta ve, da je njihov bog zelo atraktiven, mlad lepotec. Kaznuje ljudi, ki vanj ne verjamejo in si tako ne zaslužijo, kar jim je dal. Mogoče je preveč krut. Z vodo in ognjem pobija nedolžne ljudi. Mogoče je to bog, ki je v HIV virusu, ker ubija ljudi, ki si želijo živeti. Evripidov bog je absolutno lep in zapeljiv in je nad našimi moralnimi sodbami. To je bog zemlje in vode, vina in krvi, mleka in sperme, Krut je in lep hkrati. To je resnica življenja. To je tisto, zaradi česar mislim, da mora biti umetnost hkrati lepa in strašna."

Bill T. Jones bo radosti in tragediji ponudil roko in ju popeljal skupaj po isti poti. Praznik bo spremenil v pogreb in pogreb v praznik. Do takrat pa bo odgovarjal še za umetniško podobo operne hiše v Lyonu, kjer je letos postal hišni koreograf. Z njegovo novo koreografijo bo obogaten tudi venezuelski plesalec Jose Navas, ki je lansko leto gostoval na našem Exodosu. Proste večere bo preživijal v dvoje in medtem, ko bo Bjorn pripravijal večerjo, bo brskal po knjigah Roberta Calassa in poslušal Mozarta. Ko bosta prižgala sveče, pa bodo toplino njunega doma napolnili glasovi Dinah Washington ali Sarah Vaughan. Od nekdanjega minimalistično zastavljenega plesa, ki je pod vplivom tragičnih doživetij in življenjskih izkušenj postajal vse bolj militanten, saj je izraženo senzualnost vse pogosteje spreminjal v divji bes, se je zdaj znova znašel na umirjenem začetku, hkrati pa tudi na vrhu ustvarjalnih moči.

Se je res umiril? "Samo v umetniškem smislu," se zasmeje Bill T. Jones.

GUSTI LEBEN