To le bilo lansko poletje, tudi z Berto Bojetu. Tudi letos bo poletje vendar brez Berte.
GUSTI GORAN L.
P.S.: Kako preroške znajo biti besede, ki jih v svojih številnih dramskih tekstih izrečejo igralci, med drugim potrjujejo tudi sledeče misli iz ene od vlog Berte Bojetu: "Najbolj pomenljivo je bilo najbrž že to, da smo se naučili, da bolezen ni nekaj, kar nas ne zadeva. Zase že lahko rečem, da je to delovalo name kot popolna demistifikacija. Nič več nisem tako preplašena in prestrašena, kot sem bila."
Berta Bojetu: Filio ni
doma
(odlomek iz romana, ki ga
je izdala Založba Wieser, Celovec - Salzburg, 1990)
Zgodilo se je tisto jutro, ko si zaspal. Nihče vas ni budil Klic dežurnega je zadostoval, da ste vstajali Tisto jutro si klic presanjal. Po spolzkih skalah si plezal v hrib. Dvigoval si se in visoko gori ti je spodrsnilo. Kotalil si se pa ozki kotanji in nenadoma te je nekaj močno udarilo v bok. Ko te je udarilo drugič, si odprl oči. Pri postelji je stal dežurni in dvigal palico, da bi te še udaril. Še ves mehak si planil na kolena in se z vso močjoo zaletel fantu v trebuh. Skočil si nazaj in se z glavo ponovno zaril vanj. Padal je proti podu in se lovil za kaj, kar bi ga ustavilo. Treščil je po tleh, in ko se je dvigoval, si videl, da se mu je v kratkih laseh kazala kri. Bil je večji, zato te je brez težav zvlekel v izbico pod stopnicami. V nadstropje je klical na pomoč. Pritekla sta dva fanta in te prijela za ramena. Stiskala sta te in te prisilila, da si pokleknil. Dežurni je sedel na zaboju in si odpiral gumbe na hlačah. Nasmihal se je in si, v pasu potegnjen nazaj, iz hlač vlekel mehak in zmečkan ud. Ko mu je ležal v roki, je rekel:
"Drgnil ga boš, dokler ne špricne."
Segel je po tvoji roki in jo nesel med svoje noge. Nisi dobro vedel, kaj hoče od tebe, zato si pustil, da ti je pokazal.
Opravil si. Moker in lepljiv od nečesa, kar mu je res špricnilo iz telesa, si se obrnil v njihove obraze in se dvignil s tal.
Na pragu ti je eden podstavil nogo. Z vsem telesom si padel med dečke, ki so hodili sem in tja po veži in se delali, kakor da se nič ne dogaja. Stopali so čezte ali pa se te tesno ob zidu izogibali. Zaslišal si dežurnega:
"Vsako jutro, pred zajtrkom, se dobiva tukaj. Nezamujaj!"
Nikoli več nisi zaspal.
Neko noč si se pritihotapil do vrat izbe pod stopnicami. Nekdo je po njej premetaval dežurnega. Zjutraj ti je iz žepa padla kreda. Sklonjen k njegovemu mednožju, si slišal, da se ti je skotalila nekam stran. Prišel si jo iskat. Slišal si poke udarcev in znani piskajoči glas dežurnega, zato si narahlo odškrnil vrata in videl, kako se nag in ves v solzah preriva z močnejšim, mladim moškim. Bil je ves rdeče marogast in popraskan. Naga sta se obračala pred teboj. Zastal si za trenutek in videl, da se pretepata. Lovila sta si spolovila in ju vlekla k ustom. Iskala sta si mesnata mesta in se udarjala, da je pokalo. Več je udarjal starejši in s tem dosegal trenutke, ko si je jemal, kar je želel. Zameglilo se ti je in obrnil si se od vrat. Nenadoma je dežurni jeknil. Zadnje, kar si videl, je bilo, da je starejši mlajšega s hrbtom zvil podse in mu v naglici nekaj iskal med ritnicama.
Dolgo si si od daleč ogledoval svoje mednožje in se spraševal kaj nosiš.
Težko si živel med fanti, čeprav si z onimi v šoli dobro shajal. Navadili so se, da veliko znaš. Toda vsega ti zares niso nikoli odpustili. Težko so prenašali tvoje spretnosti v hlevu, v delavnici in z mrežami ob morju. Povsod si opravil prvi. Bil si jim napoti v njihovi lenobi in nezavzetosti, skvaril si jim utečen red in igro, kjer nihče nikogar ne prehiteva. Bili so taki, da drugače niso mogli in ne znali. Bili so drugačni. Strmel si in zastal nad njihovimi življenji. Med seboj so igrali umazane igre, igrali tudi s starejšimi, kar zate ni imelo pomena. Nisi imel časa za to. Druge reči so te zanimale; drugače si mislil in živel. Druge reči, vedno kaj. In spal si, veliko spal, vedno kadar si smel.