Kako čudno nenavaden in izrazito neizrazit je narod slovenski. Kot da bi bili za vedno radi dolgočasni, nevedni, zapostavljeni in osamljeni. Tako nam še ni uspelo v orbito lansirati niti ene same filmske zvezde. Kaj v svetovno, niti v lastno ne. Že res, da bi tako majhna nacionalna kinematografija za katero se včasih vprašamo, ali sploh obstaja - lahko imela le okrnjen filmski sistem, a je v narodu slovenskem nekaj, kar bi jo sklatilo, še preden bi jo rodilo. Saj, radi se pohvalimo z internacionalno starleto Ito Rino, poznamo pa jo le iz križank. In radi se pohvalimo, da je bila Mira Sardoč povabljena v Hollywood in da je Fassbinder za svojo Mario Braun najprej izbral Mileno Zupančič. Na srečo sta se obe raje odločili za teatru zapisano življenje. Tako ju ni bilo potrebno sesuvati, odpadlo je vihanje nosov nad njunimi igralskimi bravurami. Ne, filmski igralec ne more biti vsak, najprej mora biti velik igralec. Imamo jih, vendar jim tega ne bomo nikoli priznali. Slovenski film res ni bil nikoli Hollywood, a to ga še ne opravičuje, da ne bi na svoj ekran naselil zvezde, ki bi bila lepa kot je božanski Brad Pitt. Ali nadarjena kot je fantomski Ewan McGregor. Ali pa oboje, kar s psihološkim niansiranjem in elementi performansa zna in zmore združevati Ralph Fieness. Pa kaj, filmske igralce res ne gre ceniti. Nekoč davno je celo sam mojster Hitchcock izjavil, da je najboljši filmski igralec tisti človek, ki ni sposoben ničesar narediti zelo dobro. Ampak mi filmskih sploh nikoli nismo imeli, na filmu so vedno gostovali le gledališki igralci in to za njih v nobenem primeru ne bi moglo in smelo veljati. Na gledaliških deskah je potrebno nujno vživetje v igrani lik, vsako distanciranje od njega bi bila čista šmira. Ponosni smo na nekatere velikane teatra, a da bi se jim dame klanjale in gospodje odkrivali, kot se je to dogajalo nekoč, ko se je po promenadi sprehajal veliki Anton Cerar - Danilo, tega jim pač nikoli več ne bomo privoščili. Tudi plačevali jih ne bomo nikoli več tako dobro, da bi se s taksiji vozili v Dramo, kot si je to dovoljevala Mihaela Šaričeva, čeprav je stanovala na Gradišču. Tudi oboževali ne bomo nikoli več nikogar tako zelo, kot smo Marijo Nablocko, ko je cela Ljubljana klečala pred njo. Nikoli več ne bomo nikogar tako zelo ovenčali s slavo kot smo Marijo Vero, katere soigralci na deskah velikih evropskih mest so bili velikani kot Paul Wegener, Marlene Dietrich in Josef Kainz, ljubljenec Ludwiga II., Bavarskega. A čemu vam vse to pripovedujem? Zato, ker ne razumem zakaj, takole kot sedaj pred menoj, še ni stal pred filmsko kamero. Prepričan sem namreč, da se med njima ne bi vzpostavil samo neki prividni čustveni odnos, ampak pravo in zaresno ljubezensko razmerje. Okej, morda že jutri, morda nekoč. Saj je vendar še tako mlad in dobri igralci se nikoli ne postarajo. Do takrat pa bo njegov dom gledališče in mi gledalci bomo njegovi gostje. Pri odhodu se mu sicer ne bomo hinavsko in narejeno zahvaljevali za prigrizek, ampak mu bomo iskreno in odkritosrčno ploskali za umetniško hrano. In radi se bamo vračali, vedno znova se bomo povabljali. Nikoli nas ne bo zavrnil, nikoli nam ne bo odrekel. Mi pa bomo v spomin zapisovali naša srečanja in jih pripovedovali svojim nečakom, da jih bodo pripovedovali svojim vnukom.

Uroš Smolej prihaja z Jesenic, ki so precej sivo in klavstrofobično mesto. Nimajo sonca, ki vznemirja, ne vode, ki pomirja, imajo pa enega najboljših ljubiteljskih gledališč pri nas, amatersko gledališče "Tone Čufar". Tu je torej usoda izrekla svoj da še enemu, teatru od otroštva zapisanemu imenu. Levji delež "krivde" za to nosi Igor Škrlj, sicer tudi sam dolgoletni uspešni gledališki zanesenjak, ki je bil njegov učitelj in mentor, še danes pa s ponosom spremlja vsak njegov odrski korak. Drugih opcij sploh nikoli ni bilo, postati igralec je bila njegova prva in zadnja želja. Z blaznim rešpektom je planil pred gledališko smetano, ki je presojala o njegovem talentu. Velik stres, malo treme in veliko pozitivne energije; dokazal ga je. Zdaj ko Akademijo počasi že zapušča, je kar nekam nostalgičen za študentskimi leti, razgibanim urnikom in pestrim tempom življenja. Ne pa tudi za šolo samo, ki - čeprav v centru in poleg gledališča - ne daje pravih ustvarjalnih možnosti. Ni prostorov, ni luči in ni pravih ljudi. Mu bo pa žal za sošolci, krasen letnik so. Eden za drugega živijo, uspeha drugega se veselijo kot svojega lastnega.

Ljubljano obvladuje, našel si je nov krog prijateljev. Tudi zaposlil se bo tukaj, če bo le mogoče. Še raje bi ostal v svobodnem poklicu, a razmere zanj niso najbolj ugodne. Pa saj nikoli niso bile, igralcev pa je vsako leto več. V naslednjih treh letih bo štirideset novih. Preveč za slovensko majhnost in za dejstvo, da samo najboljši ostanejo. Zaradi vseh uspehov, ki jih je že dosegel, njegova pot ne bi smela biti s kamenejem tlakovana. Kljub vsemu sam vase ni tako zelo prepričan, še danes ne. Če danes nekaj narediš zelo dobro, pravi, to še ni nobena garancija za naprej. Mogoče bo čez leta, ko se bo ozrl nazaj, razmišljal drugače. Opazil bo, da so bili sedanji uspehi garancija za vse naslednje, ki se mu v prihodnosti šele obetajo.

Tri nagrade je že prejel, več kot marsikateri igralec v vsem svojem življenju. Najbolj nenavadna je prav gotovo Zlatolaska, ki so se jo v okviru študentskega sveta izmislili študentje AGRFT sami. V Molierovem Žlahtnem meščanu je zaigral Markizo in jo osvojil, nagrado namreč. Letnik združuje dvanajst študentov igre, in tekste, ki vsebujejo ravno toliko nastopajočih in so povrh vsega še predpisani, je pravzaprav zelo težko izbrati. Tako je ženska postal. Takšna vloga je hvaležen štof in če je narejena s pravo mero, se rado zgodi, da izpade komično in se vtisne v spomin. Tudi Severjevo nagrado je prejel za študentsko vlogo. Za zgodovinskega in že tolikokrat preigranega Othella, ki je njegovo čisto nasprotje. Tudi fizično, saj se je kot droben svetlolasec moral preleviti v črnega mačota. Rad ima takšne transtormacije, pomenijo mu napor v dobrem smislu besede. Sebe prodajati na odru je najlažje, vendar to ni njegov namen. Ustvariti psihofizični lik, ki ni on sam, to je zanj največji izziv.

Profesionalno pot je z vlogo Leslieja v bulvarki To imamo v družini zastavil v PG Kranj. Odlična šola: spoznavanje profesionalnega teatra; ne preveč zahtevna, zato pa toliko bolj uspešna in neštetokrat ponovljena predstava. Umanjkanje umetniškega zadovoljstva je nadomestil z izjemnim odzivom publike. Zanima ga pravzaprav vse in še zdaleč ni osredotočen na en sam tip gledališča. Že mogoče, da mu kdaj kaj ne bo všeč, vsaj poskusil pa bi se rad v vseh. Klic iz Koreodrame je zato prišel kot naročen. Malce v dvomu je prišel na prvi pogovor, saj se marsikateri njegov kolega ali prijatelj ne bi drznil spustiti se po brzicah koreodramskih voda. Čakala ga je velika vloga, a tudi veliko dela. Dvakrat je premislil in sprejel. Frey je velik perfekcionist, iz igralca izvabi natanko tisto, kar si želi in hoče. Če pristajaš na njegovo poetiko, mu moraš brezpogojno zaupati in verjeti. Igralec mora svojo fasado podreti in v vlogo vložiti sebe, kar ni fizična podoba, ampak njegov notranji svet. Tako se je pripravljal Rimbaud na Beg iz pekla. Energija je špricala na vse strani. Huda bolečina duševnega trpljenja njegovega junaka je zahtevala tudi močan odziv fizisa. Ni atlet in tudi z veliko kondicijo se ne more pohvaliti, a gledališki oder je kraj, kjer so čudeži vsakdanja stvar. Zgodil se je tudi takrat, ko si je med predstavo izpahnil ramo in jo s poslednjimi atomčki moči že naslednji trenutek namestil na svoje mesto. To mu doma ali na cesti brez krika in brez tuje pomoči nikoli ne bi uspelo. Bo pa Rimbaudu večno hvaležen, saj je bil zanj poplačan z največjo nagrado, Borštnikovo, ki si jo mlad igralec lahko le poželi. Zela srečen in zadovoljen je bil v tistem trenutku. In še danes je lahko, kajti spanje na lovorikah ni v njegovi domeni.

Nerad govori o vlogah. Ne da noče, ne more. Igra jih in pokaže, drugi naj sodijo o njih. Tudi njegova življenjska vloga geja mu predstavlja problem v izpovedovanju. Ne da bi jo prikrival, v čemer bi bil kot igralec lahko izjemno uspešen, ampak preprosto težko najde besede za življenje, ki ga v tej zatohli majhnosti ne osrečuje do te mere, kot si želi. Ali bolje, kot bi si zaslužil.

O zvezdništvu pa... Že res, da je super, če je nekomu všeč kot igralec, vsaj tako, če ne še bolj pomembno, pa se mu zdi, da je nekomu všeč kot Uroš, kot človek. Če pa si že želi zvezdništva, potem si ga izključno v smislu, popolnoma iskreno pove, da bi bil dobro materialno preskrbljen. Ne bi bil rad zvezda v slabšalnem pomenu te besede, kajti včasih se zdi, da je pri nas le takšno zvezdništvo mogoče. Zato nikoli ne bi pristal na to, da bi z izpostavljanjem očem javnosti postal ljudska last.

Sem na poti v Freyevo Koreodramo zgrešil Genetov Balkon? Saj sem se vendar povsem odkrito zabaval, povsem sproščeno smejal! Okej, igra se dogaja v kupleraju, v svojih užitkih pa ni hinavec nihče. Niti publika, ki so jo sestavljali škofje, sodniki, generali in šefi policije, niti igralci, ki so postali dolgolase in dolgonoge kurbe, vredne svoje... No ja, vredne naše vstopnine. Uroš Smolej je tokrat Carmen, kurba v klasičnem smislu besede. Njegova/njena lepota je zaslepljujoča, lepota s presežkom. Ko je Brane Grubar, šefica bordela Irma, zapela "Piensa en mi" (Misli name, ko boš trpel...), je pristopila publiki na dotik in izrekla sveto resnico: Zdaj morate domov, kjer bo vse, bodite prepričani, še bolj lažno kot tukaj. Res, bolj lažno in še bolj žalostno, saj doma lepše od Uroša bilo ni nobene.

GUSTI LEBEN