OPREDELITVE

Čeprav se v angleščini in številnih drugih modernih jezikih1 beseda "gay" redno uporablja za označevanje oseb, ki dajejo prednost erotičnemu stiku z osebami lastnega spola, se v humanističnih znanstvenih krogih njeni uporabi izogibajo. Razlogi za to niso razumljivi, saj izraz "homoseksualen" ni ravno zadovoljiva alternativa. Sestavljen je makaronsko - iz grške predpone in latinskega korena - in njegov najbolj očiten pomen je "enega spola" (kot "homogen" "ene vrste"). Ta opredelitev je ustrezna, ko se nanaša na zvezo ali spolno dejanje: spolni odnos, v katerem sodelujeta dve osebi "enega spola", je v resnici homoseksualen. Toda kaj je "homoseksualna" oseba? Je to oseba "enega spola"? Po analogiji bi domnevali, da je "homoseksualna" oseba tista, ki je nagnjena k "homoseksualnim" dejanjem. Toda pri koliko takih dejanjih mora oseba sodelovati, da postane "homoseksualna" - pri enem, dveh, desetih, štiristotih? Kaj pa oseba, ki o takem dejanju samo sanjari, pa želje nikoli ne uresniči? Je tudi ona "homoseksualna"?

Alfred Kinsey2 je izdelal sedemstopenjsko lestvico, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno izkušnjo 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Čeprav je Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, lestvica ni uporabna za označevanje oseb, za katere nimamo trdne zgodovine primera.

Razmerja med homoseksualno in heteroseksualno izkušnjo pri večini zgodovinskih oseb ne moremo izmeriti, in taka analiza bi, tudi če bi bila mogoča, pokazala bore malo. Če je, na primer, Aleksander Veliki imel spolne odnose s stotinami žensk in samo z dvema moškima, vendar je bil eden od njiju (Bagoas) nedvomno središče njegovega erotičnega interesa, nam daje statistika močno zavajajočo podobo. Če je Tiberij na orgije na Capri povabil več moških kot žensk, iz tega ne moremo domnevati, da je bil njegov erotični interes bolj homoseksualen kot heteroseksualen.

Družbeni dejavniki lahko igrajo odločilno vlogo pri seksualnem izkustvu, o čemer priča primer velikanskega števila gej oseb, ki v visoko represivnih kulturah sploh nikoli ne izrazijo svojih seksualnih občutij.3

Glede na te težave - mnoge od njih so za raziskovalce precej nevšečne - se zdi verjetno, da odpor akademikov do izraza "gay" ne izhaja toliko iz navdušenja nad izrazom "homoseksualen", kot iz njihove splošne nenaklonjenosti do uporabe razširjenih neologizmov. Kakor koli upravičena je ta težnja na spiošno, je v tem primeru zgrešena. Kljub dozdevni starosti je izraz "homoseksualen" relativno nov; skovali so ga nemški psihologi v drugi polovici preteklega stoletja. V angleščino je bil sprejet v začetku tega stoletja4 in še nekaj desetletij po nastanku so mu ognjevito nasprotovali ravno zaradi bastardnega izvora in nejasnih konotacij.5

Nasprotno pa je izraz "gay" (v obravnavanem pomenu) nekaj stoletij starejši6 od izraza "homoseksualen" in se na splošno uporablja veliko bolj natančno: večina govorcev ga uporablja za opisovanje oseb, ki se zavedajo erotičnih preferenc do lastnega spola. Z oblikovanjem samodoločevalne kategorije se izognejo najresnejši hibi izraza "homoseksualen" (tj. kdo je in kdo ni). V zaporu, na primer, veliko ljudi sodeluje pri homoseksualnih dejanjih ali celo v zvezah, ne da bi se imeli za "geje". Več kot ena tretjina odraslih moških v ZDA je imela homoseksualno izkušnjo,7 kar pa ne pomeni, da bi se jih enak odstotek označil za geje.8

V pričujoči študiji zato uporabljamo pridevnik "homoseksualen" v izvirnem pomenu tj. "enega spola" (kot v "homoseksualen zakon") ali eliptično v pomenu "oseba s pretežno homosekualnim erotičnim interesom" ("homoseksualna oseba"). Izraz "homoseksualnost" se nanaša na splošni pojav istospolne erotike in je najširša od uporabljenih kategorij; vključuje vse seksualne pojave med osebami istega spola, bodisi da gre za rezultat zavestne preference, sublimirano željo ali posledico okoliščin. V nasprotju s tem se izraz "gej/gejevski" v smislu razločevalne značilnosti nanaša na osebe, ki se zavedajo erotičnega nagnjenja do lastnega spola, ali, bolj ohlapno, na stvari, povezane s takimi ljudmi, kot recimo "gejevska poezija". "Gejevska seksualnost" se nanaša samo na erotiko z zavestno prefenco. Ta knjiga prvenstveno obravnava gej ljudi in gejevsko seksualnost, vendar se mora nujno podrobno ukvarjati tudi z drugimi oblikami homoseksualnosti, saj je v takih zadevah pogosto nemogoče potegniti jasne ločnice, pa tudi ker mnoge družbe razlik sploh niso priznavale.

Nasprotje od "homoseksualen" je "heteroseksualen" in v naši študiji ga uporabljamo kot njegovo nasprotje: "heteroseksualnost" vključuje vse seksualne pojave med osebami različnih spolov, naj gre za zavestno preferenco, posledico okoliščin ali sublimirano željo. Nasprotje izraza "gej" v vsakdanjem izražanju je "straight". Njegovo uporabo je težje zagovarjati kot uporabo izraza "gej" v skoraj vseh ozirih: nima dokazljive zgodovine,9 njegove konotacije so še manj natančne kot konotacije izraza "heteroseksualen" (lahko se nanaša tudi na osebe, ki so na splošno konzervativne ali ne uživajo drog itd.) in vzbuja negativne implikacije z zvezi z nasprotnim izrazom.10 Zato je nasprotje izraza "gej" v tej študiji "negej", izraz, ki utegne začuditi nekatere bralce, ki pa ni nič manj upravičen kot so izrazi "nejud", "nekatolik", "nenemec" ali podobno.

Ta terminologija ima prednosti, ki presegajo semantično natančnost. Beseda "homoseksualen" implicitno namiguje, da je osnovna razločevalna značilnost gej ljudi njihova seksualnost. Ni dokaza za to, da bi bili gej ljudje kaj bolj ali manj seksualni od drugih, in s stališča zgodovinarja je tako tiho namigovanje neopravičeno. Izraz "gej" dopušča bralcu, da naredi svoje zaključke o relativni pomembnosti ljubezni, naklonjenosti, predanosti, romantike, erotike ali spolnosti v življenju tako označenih oseb.

Seksualni interes in njegovo izražanje med človeško populacijo se izredno razlikujeta, in seksualni interes neke osebe je lahko šibek kljub temu, da se zaveda, da jo privlačijo osebe istega spola, in se zato na nek način razlikuje od večine.

Razen tega se beseda "homoseksualec" bolj uporablja za moške kot za ženske. V medijih se pogosto pojavlja zveza "lezbijke in homoseksualci", zato izraz "gej ljudje" v tej študiji bolj jasno vključuje oba spola. (Naj v tem kontekstu pripomnimo, da sploh ni zanesljivo, da mladostniki nimajo jasno opredeljenih erotičnih preferenc, in izraz "gej ljudje" bolj vključuje to spoznanje kot izraz °homoseksualci", ki na splošno evocira mentalne podobe odraslih.)

Tudi samim gej ljudem je očitno ljubši izraz "gej", ki so si ga nadeli sami, kot pa "homoseksualen", ki je bil skovan in razširjen v kontekstu patologije. Uporaba označbe, ki je gej ljudje ne odobravajo, ni nič bolj opravičljiva kot uporaba izraza "črnec" po tistem, ko za temnopolte ni bil več sprejemljiv. Vseh seveda ne moremo zadovoljiti, vendar se zdi, da bi znanstveniki lahko brez velike škode zase pristali na razumno spremembo v terminologiji.11

Sorodno, vendar manj specifično semantično težavo predstavlja domnevna dihotomija med "prijateljstvom" in "ljubeznijo". V intelektualni tradiciji, za katero je značilna polarizirajoča logika in medsebojno izključujoče se kategorije, se zdi nerazlikovanje med tema dvema področjema človeških čustev precej resna zadeva, s stališča znanstvenika pa je vsaka razlika med "prijateljstvom" in "ljubeznijo" skrajno poljubna. Nihče še ni predlagal načina za razlikovanje med njima, in težko si predstavljamo preskus, s katerim bi ugotovili, ali je bila ljubezen neke osebe do druge prijateljska ali erotična. S fenomenološkega stališča se zdi verjetno, da sta "prijateljstvo" in "ljubezen" samo različni točki na lestvici za merjenje psiholoških in fizioloških odzivov na druge ljudi.

Z zgodovinskega stališča se zdi brezupno, da bi sploh lahko izvedli tako ločevanje, saj zmeda in dvom ne obstajata le v zgodovinarjevem lastnem referenčnem okviru ampak tudi v referenčnem okviru virov, ki jih uporablja. Razširjena predstava, da so antični Grki z izrazi figia, erws in agaph dosledno izražali ločene kategorije čustev, je napačna; uporaba vseh treh je bila precej dvoumna in se je prekrivala. Glagol filew se lahko nanaša tako na brezstrastno ljubezen kot na strasten poljub. Le na podlagi konteksta in preudarnega sklepanja lahko ugotovimo, kaj je mišljeno v določenem primeru.

V latinščini je dvoumnost bolj enostavna in bolj skrajna. Besedi "amicus" ("prijatelj") in "amans" ("ljubimec") sta izpeljani iz istega glagola - "amo" ("ljubiti") - in sta v veliki meri zamenljivi. Osebna intuicija ali prevladujoče mnenje navedejo prevajalce, da "amica" v heteroseksualnem kontekstu prevajajo kot "dekle" ali "ljubljena", "amicus" v homoseksualnem kontekstu pa kot "prijatelj" ali "tovariš", vendar tako razlikovanje ni vnaprej upravičeno.12 "Amicitia" ("prijateljstvo") se zanesljivo nanaša na kategorijo, ki se na nek način razlikuje od "amor" ("ljubezen"), vendar ni generično določljivo točno v kakšnem smislu in v kakšnem razmerju do sodobnih predstav o "prijateljstvu" v nasprotju z "ljubeznijo". Posebno pri latinskih piscih, ki so bili pod vplivom grških idealov, je pravzaprav lahko bližje "romanci" v sodobnem kontekstu kot pa "prijateljstvu".

Zato je velikokrat nemogoče samo na osnovi besed razločiti, ali je neka oseba v grških ali latinskih virih drugo osebo "ljubila" ali pa je bila vanjo "zaljubljena". Ta zmešnjava verjetno ni naključna. Pravzaprav je verjetno, da so antične družbe poznale manj ločnic med "prijateljstvom" in "romanco" kot moderne; in anahronistično in netočno je, če raziskovalec namiguje, da je obstajala jasna dihotomija, ali če določen odnos umesti na eno ali drugo stran.

Zunanji dokazi o erotični naravi odnosov se zelo razlikujejo glede na kulturo in čas, pri čemer so najpomembnejši predvideni odzivi sodobnikov na izražanje ali opisovanje ljubezni. V klasični atiški literaturi ni bilo treba posebej omenjati erotične vsebine globokega odnosa med dvema moškima: domnevalo se je, da gre za ljubezenski odnos. (Ajshines pripomni, da Homer ni posebej omenil erotične narave prijateljstva med Ahilom in Patroklom, "ker je verjel, da bo globina njune medsebojne naklonjenosti razgledanim v njegovem občinstvu očitna" (Proti Timarhu 142). Prav nasprotno: odsotnost erotike bi vzbudila presenečenje; veliko bralcev ne dojame tega kot bistvo Alkibijadove zgodbe (Simpozionu, 216C-219) o preživeti noči s Sokratom, po kateri je vstal, "kot da sem preživel noč pri očetu ali starejšem bratu". Sokrat se očitno ni vedel tako, kot bi poslušalci pričakovali, in jih osupne z nenavadno zadržanostjo, ki je ni pričakoval niti Alkibijad.

Ker je grška tradicija močno vplivala na rimsko pisanje, je verjetno, da so mnogi cesarski pisci pričakovali, da bodo opisi globoke ljubezni med moškimi dojeti več kot samo prijateljstvo. Po izginotju te tradicije na Zahodu in vzponu sovraštva do istospolne erotike moramo biti mnogo bolj previdni pri ocenjevanju prekipevajočih romantičnih izlivov med osebami istega spola, ki so lahko hiperboličen izraz izrazito neerotičnega prijateljstva ali celo samo usmiljenja.

O takih negotovih primerih naj presodi bralec sam: ob pomoči podanega konteksta in opisov obravnavanega odnosa lahko pride do neodvisne osebne sodbe. Kjer je bilo mogoče, smo navajali opise lastnih čustev ljudi, ki jih obravnavamo. Zaključki o odnosih, o katerih se je ohranilo malo neposrednih dokazov, so bili narejeni prvenstveno glede na zgodovinski kontekst in ne na sodobna pričakovanja. V nekaterih primerih smo potegnili vzporednice med romantičnimi literarnimi izpovedmi piscev, ki se verjetno niso imeli za geje, in tistimi, ki so verjetno se. Pri tem nismo želeli vzbujati mnenja, da so bili prvi "latentno homoseksualni", temveč smo skušali razjasniti čustveni referenčni okvir, v katerem so bila presojana homoseksualna čustva slednjih. Primerjava literarnih opisov čustev Janeza iz Salisburyja do papeža Hadrijana IV in ljubezni Riharda Levjesrčnega do Filipa Francoskega, na primer, noče namigovati, da je bil prvi odnos gejevski, zato ker je bil tak drugi, marveč pokazati, da bi se Janez in Hadrijan, ki sta o svoji ljubezni pisala z izrazi, zelo podobnimi tistim, s katerimi je opisana strast med obema kraljema, odzvala na homoseksualno čustvovanje drugače kot sodobni kleriki, ki svojega prijateljstva z moškimi ne bi opisovali na tak način. Trditi, da kljub literarnim vzporednicam med obema odnosoma ni nobene podobnosti, ker sta bila Janez in Hadrijan duhovnika, bi bilo prav tako sprevračanje, kot če bi take podobnosti pograbili za dokaz, da sta bila odnosa enaka.

Prav tako ne smemo pozabiti na omejitve vestne znanosti. Od zgodovinskih virov ne moremo pričakovati in ne smemo zahtevati "dokazov" o čustvenih stanjih. Glede na to, da niti posamezniki sami pogosto niso brezpogojno gotovi, ali je njihov odnos erotičen ali ne, je nestvarno pričakovati, da bodo antična in srednjeveška pričevanja nudila zanesljiv način za razločevanje med prijatelji in ljubimci. Celo za tako izmerljive zadeve kot je prebivalstvo antičnih mest, se morajo zgodovinarji zadovoljiti s približnimi ocenami; ni pošteno, da bi zahtevali več, ko gre za čustvena stanja, ki jih niti sodobna humanistična znanost ne more izmeriti ali razlikovati med njimi.

Opombe:

1Izraz "gay" (ali "gai") se v istem pomenu kot v angleščini uporablja tudi v francoščini, nizozemščini, danščini, japonščini, švedščini in katalonščini. Vedno bolj je razširjen tudi v Nemčiji in med angleško govorečimi zgornjimi sloji v mnogih kozmopolitskih področjih drugih držav. Zelo malo jezikov pozna enakovreden izraz. Kastiljski "entendido" je verjetno najbližji nesramotilni oznaki, ki jo uporabljajo gej ljudje sami. Nemška "Warmbruder" in "schwul" sta manj poniževalna kot francoski "tante" ali "comme ša", nista pa povsem enakovredna izrazu "gej". Ker je ideja dihotomije homoseksualno/heteroseksualno relativno nepogosta, ima le malo drugih jezikov ustrezen izraz za "homoseksualen". Hebrejska beseda "miščav zahur", ki se uporablja v pomenu "homoseksualen", se etimološko popolnoma razlikuje od psiholoških implikacij slednje. Arabci uporabljajo izraz "luti" (privrženec Lota? Glej poglavje 7, op. 95), ki pa ima zgolj implikacije besede "sodomit": tj. izrecno seksualno, ne emocionalno in ne nujno homoseksualno; tudi mož in žena lahko storita "sodomijo". Moderni grški izraz omofnlofilos je nova beseda, skovana kot posnemanje izraza "homoseksualen", in je klasična ali patristična grščina ne poznata.

2Kinsey in sod., Sexual Behaviour in the Human Male, str. 638-641. 1 je "pretežno heteroseksualen, samo priložnostno homoseksualen"; 2 "pretežno heteroseksualen, vendar več kot priložnostno homoseksualen"; 4 in 5 nasprotno.

3Resničnost dihotomije homoseksualno/heteroseksualno bi lahko spodbijali in tako bi se odzvala tudi večina antičnih piscev. V najboljšem primeru se ti kategoriji uvrščata skupaj glede na samovoljno izbran vidik seksualnih dejanj - spol udeležencev -, znotraj katerih so si različice spolnega vedenja bolj različne kot podobne. "Heteroseksualnost" obsega vse od vročičnih orgij Markiza de Sada do zadržanosti Kraljice Viktorije, od fetišiziranja škornjev do ljubezni med Browningovima. Poleg tega ni zanesljivo, da je za večino ljudi spol drugega udeleženca tisti, zaradi katerega je neko spolno dejanje zaželjeno ali ne; veliko ljudi bolj vzburi vrsta dejanja (penetracija, oralna stimulacija itd.) kot pa oseba, ki v njem sodeluje, in nekateri ljudje se odzovejo samo na svetlolase ali modrooke partnerje. Taki ugovori so tehtni, vendar služijo zgolj za dokazovanje neizogibne šibkosti klasificiranja človeškega vedenja: dihotomija homoseksualno/heteroseksualno je površna in nenatančna in pogosto več zakriva kot pojasnjuje; vendar se kljub temu ujema z vrstami dejanj in občutkov, ki jih razlikujemo po tem kriteriju, in dejstvo, da so lahko klasificirani tudi drugače, ne izniči omejene veljavnosti delitve.

4John Addington Symonds omenja "homoseksualne nagone" v delu A Problem in Modern Ethics leta 1891, šest let prej, kot prvo objavo navaja Oxford English Dictionary. Izvleček razprave je vključen v Reade, str. 248-85. Marca 1899, ko je bil objavljen zvezek OED, ki je obsegal črko H, beseda "homoseksualen" še ni bila dovolj znana, da bi bila vključena v slovar. Prvič se je pojavila v dodatku (str. 407) kakih 40 let kasneje. Pred tem je angleščina za opis tistih, ki so sodelovali v homoseksualnih dejanjih, uporabljala izraz "sodomite", vendar ta beseda ni vključevala erotične preference, saj je bil ta koncept v času, ko je nastala, večinoma nepoznan. Proti koncu 19. stol. sta bila med moškimi gejevskimi pisatelji in tistimi, ki so jim bili naklonjeni, priljubljena izraza "Uranian" in "urning". Prvi je izhajal iz Faidrovega govora v Platonovem Simpozionu, v katerem opiše gejevsko ljubezen kot "nebeško" onranios heteroseksualne strasti pa kot "prostaške", medtem ko je bil "urning" verjetno popačenka. Izrazi kot so "inverzija", "vmesni spol", "tretji spol", "homogena ljubezen" itd. so se uporabljali za "homoseksualnost", preden je bila ta sprejeta v angleščino, in je do tridesetih let našega stoletja nadomestila vso predhodno terminologijo.

5Havelock Ellis je leta 1897 izraz "homoseksualnost" sicer uporabil (Studies in the Psychology of Sex, 1.1), vendar s pripombo, da je beseda barbarsko hibridna in da zanjo ne prevzema nobene odgovornosti.

6Izvora izraza "gay" v obravnavanem smislu ni še nihče poskusil raziskati in raznolikost uporabe zapleta njegovo zgodovino. Provansalsko besedo "gai" so v 13. in 14. stol. uporabljali v zvezi z viteško ljubeznijo in literaturo in se je ohranila v katalonščini - provansalščini najbolj sorodnem živem jeziku - kot označba za "umetnost poezije" ("gai saber"), za "ljubimca" ("gaiol") in za odkrito homoseksualno osebo. Ni izključeno, da ni slednja raba izposojena iz angleščine, vendar to ne dokazuje, da "gai" ni pomenil "homoseksualen" že kdaj prej. Kult viteške ljubezni je bil najbolj razširjen na jugu Francije, področju, ki je bilo znano po gej seksualnosti, in del trubadurske lirike je bil odkrito homoseksualen. Poleg tega sta bila tako trubadurska lirika kot viteška ljubezen tesno povezani s heretičnimi gibanji na jugu Francije, še posebej z Albižani, za katere je veljalo, da so bolj naklonjeni homoseksualnosti. Mogoče je, da je izraz "gai" pridobil homoseksualne konotacije tudi izven področij, kjer so poznali celoten razpon trubadurske erotike. Bruce Rodgers v The Queen's Vernacular (San Francisco 1972), pod "gay" pravi, da gre za izpeljavo iz "francoske besede gaie iz 16. stol., ki pomeni homoseksualnega moškega", vendar ne poda nobene podkrepitve in tudi sam nisem odkril nobene. Številni evropski jeziki uporabljajo izraz "gay" ali analogne besede v zvezi s seksualno razvratnostjo. Grimm, Deutsches Wirterbuch (Leipzig 1878) ima pod "gNhe" (4) "iracionalen" ali "nepremišljen", kar spominja na srednjeveško rabo izraza alogensamenoi ("iracionalen") za gej ljudi. Ustreznejše vzporednice lahko najdemo v kastiljski "gaya" in starejšem angleškem izrazu "gay", ki sta označevala prostitutke oziroma življenjski stil moških, ki so zahajali k njim (za angleško rabo glej OED, pod "gay", A.2.a,b). Čeprav je razširjeno povezovanje prostitucije s homoseksualnostjo neutemeljeno (glej npr. Paul Gebhard, "Misconceptions about Female Prostitutes", v Medical Aspects of Human Sexuality 3, štev. 3 (1969): 2430), je staro in razširjeno. Zlahka si predstavljamo, da se je predstava o seksualni razvratnosti prostitucije prenesla na nemoralnost, ki so jo v sovražnih okoljih pripisovali homoseksualnim osebam. V začetku 20 stoletja je bil izraz "gay" običajen v angleški homoseksualni subkulturi kot vrsta gesla ali šifre. V ZDA je bil izven pornografskega konteksta prvič javno uporabljen leta 1939 v filmu Bringing up Baby, ko Cary Grant oblečen v žensko obleko vzklikne, da je "šel med geje".

7Najboljša statistika v zvezi s homoseksualnim vedenjem je bila objavljena v študijah Kinseyja in sodelavcev (Sexual Behaviour in the Human Male, Sexual Behaviour in the Human Female). Bralce vabim, da si v obeh ogledajo poglavji z naslovom "Homosexual Outlet". Na žalost ljudje ti študiji večkrat citirajo kot berejo: da bi statistične podatke pravilno razumeli, jih je treba brati v izvirnem kontekstu. V pričujoči študiji uporabljamo številke, kot jih je interpretiral Paul Gebhard v "Incidence of Overt Homosexuality in the United States and Western Europe", v: National Institute of Mental Health Task Force on Homosexuality: Final Report and Background Papers, DHEW Publications štev. 729116 (Washington, DC: Government Printing Office, 1972), str. 22-30.

8Marsikdo bi bil nedvomno negotov, ali je gej ali ne, oziroma bi zanikal, da je eno ali drugo. To ne odpravi prednosti dihotomije. Dejstvo, da mnogo oseb ne moremo strogo razvrstiti med svetlolase ali temnolase, ne dokazuje, da "svetlolasci" in "tem,nolasci" ne bi obstajali, ampak zgolj utemeljuje modrost dojemanja vsakršne klasifikacije živih bitij kot nepopolne. Kinsey verjame (tako kot Freud), da so se ljudje sposobni erotično odzvati na oba spola in da pod vplivom družbenih dejavnikov večina da prednost enemu ali drugemu (glej npr. njegov članek "Homosexuality: A Criteria for a Hormonal Explanation of the Homosexual", Journal of Clinical Endocrinology 1, štev. 5 (1941(: 42428; ali "The Causes of Homosexuality: A Symposium", Sexology 21, štev. 9 (1955(: 558-62). S tega stališča homoseksualne in heteroseksualne osebe niso predstavniki značilnih tipov, ampak samo skrajne točke na drseči lestvici med izključno heteroseksualnostjo in izključno homoseksualnostjo, pri čemer se večina ljudi nahaja na sredini in se je zmožna odzvati na oba spola (vendar jih okoliščine često prisilijo k temu, da večino življenja svoj odziv omejijo na enega samega partnerja). Če to drži, so "gej" ljudje tisti, ki so na Kinseyevi lestvici dovolj blizu homoseksualnega konca, da se imajo za predvsem homoseksualne.

9Izraz "straight" je verjetno izpeljan iz zveze "straight arrow" (slov.: ravna puščica), slangovskega izraza, ki kaže na privrženost konvencionalnim vrednotam.

10V smislu, da "ne straight" implicira namerno zasmehovanje tistih vrednot, ki jih zagovarjajo "straight" osebe, in ne seksualne preference.

11Bralce, ki poznajo moderno gejevsko terminologijo, bo v knjigi, ki obravnava predsodke proti gejem, presenetila odsotnost splošno sprejetega izraza "homofobija". Z izrazom poimenujemo iracionalni strah pred gej ljudmi in njihovo seksualnostjo. Za razliko od izraza "homoseksualen" je "homofobija" pravilno izpeljana iz grščine po natančni analogiji z mnogimi drugimi besedami. Glede na način izpeljave in zvezo med obema deloma besede, bi moral pomeniti "strah pred podobnim", ne pa "strah pred homoseksualnostjo" (kar bi pomenila "homoseksofobija"). Prvi pomen ni tuj trenutni uporabi izraza "homofobija", ker vključuje strah pred spolnim stikom z lastnim spolom, kakor tudi strah pred tistimi, ki so naklonjeni takemu stiku. Vendar ostaja odnos med obema pomenoma dvoumen in splošna privlačnost izraza "homofobija" temelji na površni podobnosti s "homoseksualnostjo".

12Prim. grško moško obliko "tairos", ki je prevajana kot "tovariš", ženska oblika "etaira" pa kot kurtizana ali prostitutka.

REVOLVER, revija za kulturna in politična vprašanja (revija s homoerotičnim nabojem). ISSN 1318-2668. Založnik: ŠKUC, Kersnikova 4, Ljubljana. Odgovorni urednik: Brane Mozetič. Sourednica: Suzana Tratnik. Naslov uredništva: Revolver, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana.
© Revolver, 1997. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov revije je dovoljen samo s pismenim privoljenjem založnika.
Objava piscev, fotografov, modelov, reklamerjev ali drugih oseb in organizacij ne izpričuje njihove seksualne usmerjenosti.