Kaj vaju je motiviralo, da sta posneli dokumentarni film o starejših lezbijkah na Dunaju?

Katharina je že prej veliko raziskovala lezbično zgodovino in odkrila več kot dvajsetletno vrzel po 2. svetovni vojni. To je namreč obdobje, iz katerega nimamo tako rekoč nobene dokumentacije o lezbičnem življenju v Avstriji. To je bila tudi začetna motivacija za snemanje filma, da bi zapolnili to vrzel v zgodovini.

Kako sta sploh začeli sodelovati na tem projektu?

Bilo je naključje. Cordula je obiskala Katharinin diplomski umetniški projekt o seksualni identiteti na delovnem mestu. Ob tej priložnosti pa jo je Katharina povabila, naj se ji pridruži pri njenem novem projektu. In tako se je začelo najino sodelovanje pri filmu.

Kako sami razumeta in opredeljujeta svoj dokumentarni projekt?

Vidiva ga kot družbeni in politični projekt in tudi kot del prizadevanja za začetek oziroma ohranjanje lezbične zgodovine, ki bi sicer ostala neizrečena, neznana. To je bil najin glavni cilj, ki sva ga imeli v mislih, ko sva se lotili snemanja. Glede na to, da imamo pomanjkljivo lezbično zgodovino, je toliko teže razvijati svojo lastno identiteto.

Je bilo težko najti starejše ženske, ki bi bile pripravljene na pogovor pred kamero? Sta imeli stike z njimi že pred snemanjem?

Ne, pred snemanjem nisva imeli še nobenih stikov. Zelo težko je bilo najti ženske, ki bi bile pripravljene pristati na to, da spregovorijo pred kamero. Potrebovali sva celih pet let, da sva lahko dokončali projekt.

Kako so se protagonistke odzvale na vajino povabilo, da spregovorijo o svojih izkušnjah? So imele zadržke pred razkrivanjem v filmu?

Ženske, ki sva jih le našli, so bile nenazadnje že razkrite kot lezbijke vse svoje življenje. To je bil sploh razlog za to, da so bile pripravljene sodelovati pri tem dokumentarcu in da so zelo odkrito in iskreno podelile svoje izkušnje.

V nekem drugem ameriškem dokumentarcu je bilo opaziti, da se precejšnje število starejših lezbijk in gejev vrača v klozet. Ali sta kaj podobnega opazili pri lezbijkah, s katerimi sta sami snemali?

Ne, zagotovo ne. Vendar pa obstaja veliko število žensk, ki so bile v klozetu vse svoje življenje in se še vedno niso razkrile. Nekaj teh sva srečali med raziskavo in tudi vpletli nekaj njihovih zgodb v film, čeprav jih v filmu ni mogoče videti. Zdelo se nama je pomembno pokazati, da še vedno ni tako enostavno biti razkrita in ponosna, čeprav je nekaterim lezbijkam v pozni starosti to uspelo.

Kaj sta pričakovali, da bosta izvedeli o tej temi, preden sta končali dokumentarec? Vaju je morda med snemanjem kaj presenetilo?

Presenetilo naju je ravno to, da je bilo zares tako težko najti starejše lezbijke. Drugo presenečenje pa je bilo, da so bile tiste, ki sva jih našli, tako zelo odprte, in da se njihove osebne izkušnje precej pokrivajo z najinimi.

Kdaj in kje je bila premiera in kje vse je bil dokumentarec že prikazan?

Premiera je bila na Dunaju, na Vienna Queer Film Festival Identities, v juniju 2009. Kinodvorana je bila nabito polna in vse ženske, ki so sodelovale v filmu, so prišle na premiero. Bila je veličastna projekcija in tudi zelo ganljiva. Odtlej je film potoval že po vsej Evropi in Aziji.

Kakšni so bili odzivi občinstva in same lezbične skupnosti?

Odzivi so bili na splošno zelo dobri in pozitivni, še posebej zato, ker dokumentarec prikazuje ženske kot zelo močne in neodvisne like.

Kako sta se znašli s finančno podporo projektu?

Dobili vsa nekaj podpore, zlasti od mesta Dunaj, ampak film je bil tako in tako narejen z zelo majhnimi finančnimi sredstvi.

Kaj načrtujeta v prihodnosti?

V mislih imava nov projekt, v katerem se bova spet ukvarjali s seksualno identiteto, le da bodo tokrat v središču trans- identitete in skupnosti.

Suzana Tratnik