Darkerska zgodba, kot da se je ves mrak Anglije 19. stoletja zgostil v kaznilnici Millbank na obrežju reke Temze. Mogočno epsko delo, hkrati pa lirično, poetično in refl eksivno. Ječa, zgrajena iz peterokotnikov, podobnim geometrijskim cvetovom blaznega arhitekta. Zemlja, na kateri leži, je vlažna in naredi jedek zrak. Trušč zapahov in ključavnic neštetih vrat daje vtis, da je kaznilnica nekje v srcu neke večne skrivne nevihte. Za njenimi ukrivljenimi prehodi, stopnišči in hodniki je zaprtih veliko žensk, predvsem iz najnižjih družbenih slojev, revnih, različnih osebnosti, usod in deliktov, žepark, tatic, vlačug, morilk, ponarejevalk, prevarantk, ki živijo v mrazu, vlagi, nesnagi in silnem smradu, brez sončne svetlobe in s komajda kaj hrane, shujšane, premražene, osamljene, nadzorovane, ustrahovane, disciplinirane, ponižane. Ne smejo se pogovarjati, obiski so redki, prav tako pošta. Vsak dan se morajo sprehajati na pustem dvorišču, v pravilnih krogih, kot lutke na uri, kot biseri na vrvici. Paznice jih opazujejo skozi skrivne lopute. Ves svet me lahko gleda, pravi Selina Dawes, to je del kazni. Ječarke, matrone imenovane, živijo njihovo zrcalno podobo, na drugi strani neštetih vrat in tesnih celic, hkrati pa prav tam, v njihovi žaloigri. Jetnice so uboge ženske, ki so si po temačnih stezah utrle pot v Millbank, kot je dejal gospod Shillitoe, so ženske nezaščitenih src (vse drugo pač v Millbanku dobro ščitijo), nesrečnih spominov in nizkih misli, zato jih za tolažbo obiskujejo dame, ki jih bodo s svojim zgledom omehčale in pomirile. Ko pride dama, gospodična Prior prvič v mračne prostore ječe, je zunaj september, svetal dan za ta mesec. In sijajna, a neusmiljena ljubezenska zgodba se prične.
Zgodba se dogaja v sedemdesetih letih 19. stoletja, realistično prikazuje svoj čas, v njem razkriva človeško naravo, vklenjeno v konservativne družabne konvencije, lahko bi dejali, da je pastiš viktorijanskega romana. Roman Privlačnost je pripoved dveh mladih žensk iz različnih družbenih slojev, njuni življenjski poti se prekrižata, ko je ena v vlogi jetnice, zapornice, druga pa v vlogi tolažnice. Zgrajen je tako, da ima dve pripovedovalki, gre za t. i. tip personalne pripovedovalke, kar pomeni, da epski subjekt pripoveduje o dogodkih tako, kot jih doživlja in govori o tistem, kar izkusi, vidi ali sliši. Zgodbo nam torej pripovedujeta glavni junakinji Selina Dawes in Margaret Prior (a med njunima zapisoma je približno dve leti časovne razlike), vendar ima močne karte v rokah tretja, nevidna igralka Ruth Vigers, ki pa ji je namenjenih le par povedi in komajda kakšna replika (in vendar je omenjena na prvi strani, predno se Selina in Margaret sploh srečata; tudi v tovrstnih detajlih se kaže velika pretanjenost romana). O njej ne zvemo ničesar, ko se nepoučena junakinja zave njene pomembnosti, se ne more spomniti ne barve las, ne oči, ne potez njenega obraza, toda ve, da ji je nekdo vzel življenje prav zaradi nje.
Obiskovalko, damo Margaret Prior že na prvem obisku v Millbanku pritegne nenavadna jetnica Selina Dawes s škrlatno vijolico v roki – pretreseno se zazre v dekle, iz katere je seval čudovit mir, motrila je njen izraziti obraz, ki ga je poudarjala bledica, Margaret je bila prepričana, da je njeno podobo že videla v svetniku ali angelu na Crivellijevi sliki.
Margaret ne obiskuje Millbanka le zaradi duhovne pomoči jetnicam, pač pa tudi zaradi praznine, brezdelja in neuresničenosti v svojem življenju, potem ko je umrl oče, ki mu je pomagala pri raziskovalnem delu, zlasti pa zato, ker je prijateljica Helen namesto nje izbrala brata in se z njim poročila – čeprav se ta drugi vzrok nekako utopi v prvem, kakor je tudi sprejemljivejše za družabne konvencije tistega časa.
Selina se je preživljala s klicanjem duhov. Živela je s svojo staro tetko, po njeni smrti pa pri gospodu in gospe Vincy v družbi spiritistov v precej revnih razmerah, dokler je ni na svoj dom povabila bogata gospa Brink, da bi klicala duha njene davno umrle matere. Selina je spiritistka, medij, ljudem daje to, kar hočemo: iluzijo. Splet nesrečnih okoliščin jo privede v zapor in v takih okoliščinah se seznanita z Margaret in se počasi, a silovito zbližujeta. Med njima se splete sentimentalna vez. Njuna srečanja so polna skritih pomenov in strasti, naklonjenosti in izpovedi. Potapljata se druga v drugo, sorodni duši, in imata globoke pogovore o življenju, o ljubezni ... Selinini duhovi v Margaretino sobo prinašajo cvetje, berejo njen dnevnik, se dotikajo njenih ustnic in jo kličejo s skrivnim imenom, Aurora (tako jo je poimenovala Helen). Margaret pa piše ob soju sveče in misli na Selino, iz senc pa jo gledajo njene oči. Po drugi strani pa je pogled na Selino v celici strašen: premražena in lačna, z okrvavljenimi prsti vleče kokosova vlakna. In pripravita načrt za pobeg, za skupno življenje, za ljubezen, za drugo deželo.
Obema smo naklonjeni do konca romana; dobro in zlo ni razvidno porazdeljeno med junakinji, temveč je zgoščeno v peterokotni geometriji kaznilnice. Tudi ekonomija nagrajevanja in kaznovanja je svojevrstna. Margaret Prior, prevarana, vendar krepkejša, kot je bila na začetku zgodbe. Selina, Selina? Drzen preobrat v petem delu knjige – v Londonu sneži kot le malokdaj, ali je to neumorno sneženje kulisa za stekelca ledu, zapičena v srca protagonistk? Mraz je vseprežemajoč motiv v zgodbi: zažira se v kosti jetnic v Millbanku in v svoj neusmiljeni plašč ovija junakinji tudi v poznem avgustovskem večeru in kot glasba spremlja dogodke in premike.
Zala Hriberšek