Za nami je težko leto. Umrli so ljudje, ki so nas razumeli in podpirali. Oblast so prevzeli ljudje, ki bi nas radi zdravili in registrirali. Zdi se, da se potrjuje resnica iz naslova filma Rose von Praunheima o absurdni perverznosti naše eksistence: Ni perverzen homoseksualec, ampak družba, v kateri živi (Nicht Der Homosexuelle Ist Pervers, Sondern Die Situation, In Der Er Lebt, 1971). V teh okoliščinah se znova zatekamo k filmom, ki nam pomagajo razumeti identitete, reflektirati položaj v družbi ali nas vsaj začasno prestaviti v neke druge, čeprav ne nujno lepše svetove. Na voljo je nekaj izvirnih interpretacij tovrstnih klasičnih prijemov: vrnitev v preteklost z obujanjem spominov na mladostno ljubezen v Metulju (Hu die, 2004) ali zatajitev zgodnjih seksualnih izkušenj v Klarinem poletju (Clara cet été la, 2002), umetna oploditev v Delati odrasle (Lapsia ja aikuisia - kuinka niitä tehdään?, 2004) ali pobeg iz navidezno idiličnega razmerja v Tebe ljubim (Ja tebja ljublu, 2004), profesionalna sanjarjenja Trapastega fanta (Garçon Stupide, 2004) ali družinska emancipacija v Klanu (Le Clan, 2004), družbeno nesprejemljivo prijateljstvo s Ciganko (Gypo, 2005) ali s stricem Medotom (Cachorro, 2004), verska obsedenost Mojega ljubezenskega poletja (My Summer of Love, 2004), iskanje izgubljenega časa Ko jih imam 64 (When I'm 64, 2004) in namerna okužba z virusom hiv v Darilu (The Gift, 2001/2002).

Tako kot naše filmske junakinje in junaki tudi sam festival na skoraj neverjeten način kljubuje času. Pri tem prav pride zavedanje, da nismo sami: Ples mačk (Katzenball/Feline Masquerade, 2005) je dokumentarni prikaz gibanja v razvitem okolju Švice, Skrivni klub (Den hemmelige klubben, 2003) pa pionirskih časov na Norveškem, Udari nazaj, udari aids (Fight Back, Fight AIDS, 2002) predstavlja organizacijo Act Up, ki deluje na področju ozaveščanja o aidsu, Izobčeni brat (Brother Outsider, 2003) je življenjska zgodba gejevskega črnskega aktivista Bayarda Rustina, Knockout (A Knock Out, 2004) lezbične boksarke Michele Aboro, Življenje kot umetnost (Life as Art, 2004) pa čudovit portret slikarja in režiserja Dereka Jarmana.

Kljub vsem težavam nam je tako letos uspelo celo povečati število izbranih filmov. Žalosten stereotip, češ da represija spodbuja ustvarjalnost, potrjujejo kar trije srbski filmi: dokument nasilja desničarskih skrajnežev na beograjski paradi ponosa leta 2001, intervju z očetom mladeniča, katerega brutalen pretep pred televizijskimi kamerami se je takrat spremenil v nekakšen tragično absurden reality show in zgodba o ljubezni med ženskama in prepadu med generacijami v sodobni srbski družbi. Za povrh pa še Virgina (Virdžina, 1991), krivično spregledani biser legendarnega Srđana Karanovića.

Letošnji festival zaznamuje izdatna zastopanost kratkih filmov, kar ni naključje. Če si namreč prizadevamo pokazati, da poleg tradicionalno uveljavljenih ljubezni in dominantnih seksualnih praks obstajajo tudi druge, seksualno permisivne, družbeno subverzivne in politično avantgardne oblike ljubezni, potem se je treba spomniti, da poleg celovečerne obstajajo tudi druge, bolj spremenljive filmske forme. Čeprav forma danes, v času razvite tehnologije in posebnih učinkov, ni posebno odkritje, se znova potrjuje plemenita tradicija konstruktivizma, kjer je forma tudi že vsebina in bolj odprta ko je forma, bolj odprta bo vsebina. In teme letošnjih kratkih filmov so res široko odprte: gejevska stanovanjska oprema, sanjska kuhinja, postelja in nekoliko bolj realna pekarna, cerkev in šola, najstništvo, čustveni razvoj, religija, homofobija, nestrpnost in nasilje, igre z nožem, hivom in vojno, kralji preobleke in parodija brazilskih soap oper. Zato Peter, Osamljeni 15-letnik (Lonely 15, 2004), napačno upa, da dolžina ni pomembna. Ker dolžina je stvar forme in šele takrat, ko se pri pogledu na film ne omejujemo s predvidljivimi potrošniškimi celovečerci, ta zablesti v svojem polnem sijaju.