Letošnjo jesen se je na nacionalni televiziji odvrtel cikel šestih filmov Piera Paola Pasolinija. Nacionalka je te čudovite, pametne umetniške stvaritve, te mogočne filmske analize civilizacije predvajala ob nedeljah po enajsti uri zvečer. Film Salò, avtorjeva radikalna kritika fašizma, je bil seveda predvajan najpozneje, ob pol enih zjutraj. Kdo si ga je utegnil ogledati?

Zdesetkan proletariat, ki ob šestih zjutraj začne delo v katerem od preostalih proizvodnih obratov in ki ga bo neoliberalni kapitalizem v nekaj mesecih strukturno spremenil v trajno brezposelnega, gotovo ne. Gotovo si filmov ni utegnil ogledati srednji sloj, razvajen z akcijsko filmsko ponudbo Kmečke družbe. Dva najmočnejša segmenta družbe sta cikel verjetno v celoti prespala. Morda pa je čas za Pasolinijeve filme našla vedno budna homo scena – še posebej zato, ker nedeljskih noči v tistih tednih še niso okupirali mavrični večeri kluba K4?

Kako je pravzaprav z razmerjem med dostopnostjo umetnosti in različnimi družbenimi skupinami? Kdo so domnevne ciljne javnosti določenih kulturnih produktov? Kaj nam sporoča nacionalna televizija, ko vrti Pasolinijeve filme v času, ko jih bo uspel gledati le malokdo? Je Pasolini avtor, ki naj bi pritegnil le tiste, ki imajo domnevno svoboden delavnik? Bi Cvet tisoč in ene noči dosegel nižjo gledanost od oddaje »Hri-bar«, najnovejše nacionalkine manifestacije popolnega prezira do nenasilnih standardov humorja, če bi bil predvajan v istem, najodličnejšem televizijskem terminu – v zgodnjem sobotnem večeru? Kakšne so posledice takšnega sistema?

Eden od osnovnih vzrokov za oblikovanje festivala gejevskega in lezbičnega filma je bila splošna nedostopnost filmov režiserjev, režiserk, ki so geji, lezbijke; filmov, ki predstavljajo različne vidike življenja gejev in lezbijk; ali pač filmov, ki homoseksualnost zastavljajo kot simbol družbene subverzije. Festival naj bi zbujal zanimanje zanje in spodbudil še ostale relevantne institucije k prenosu ponujenih filmskih produktov do množične javnosti.

Pričakovati bi bilo, da bo festival gejevskega in lezbičnega filma sčasoma osvojil privilegij presežka in vsako leto predstavil zgolj avantgardo tekoče produkcije. Da se bo v dvajsetih letih specializiral za predvajanje le produkcijsko in tematsko progresivnih filmskih izdelkov. Takšne bi verjetno bile smeri razvoja, če bi njegov začetni program, razbijanje splošne nedostopnosti celokupnega »žanra«, prevzeli drugi filmski distributerji in druge filmske institucije, ter le-tega redno posredovali v kinematografe ali na televizijske ekrane.

A to se ni zgodilo in razkošja slediti avantgardi v tejle Sloveniji ni mogoče doseči. Še več. Učinek neopravljenega dela velikih državnih ali pač kapitalskih institucij in sistemov, ki imajo opravka s filmom, je enak zločinu, ki so ga na nacionalki naredili Pasoliniju: omejitev celotne kulturne produkcije v določeno, ozko, posebno družbeno skupino oziroma odtujitev občemu pogledu. Na festivalu tako že od nekdaj vidim zgolj homo sceno in Mojco Kumerdej. Drugih kot da se ne tiče. Kot da se Pasolinijeva Mamma Roma ne tiče delavstva. Kot da se Aimée & Jaguar, film, narejen po romanu Jaguar Erice Fischer, ne tiče srednjega sloja. Ampak to je že vseskozi najširši konsenz.

Kot Novogoričanko so me ves čas odraščanja spremljali italijanski televizijski programi, vendar se medijsko silno odmevnih dogodkov ob Pasolinijevi smrti leta 1975 ne spominjam. Bila sem vendarle v osmem letu starosti in zvečer je vsepovsod pela in plesala Raffaela Carra. Se pa spominjam stališča Rdečih brigad do zgodovinskega kompromisa med komunistično partijo in krščanskimi demokrati oziroma podob atentata na Alda Mora iz leta 1978. Ukinitev konsenza, ki ubija, je možna – če prestopimo zapovedane linije možnosti in dostopnosti. Vabljeni in vabljene!