»V zvezni državi Michigan volivci dobivajo telefonska sporočila, v katerih jih prijazen glas prepričuje, naj volijo za predsedniškega kandidata demokrata Johna Kerryja, ker bo republikanec George Bush zagotovo prepovedal poroke med homoseksualci. Večina Američanov je, tako kot Kerry, proti porokam med homoseksualci, in telefonsko sporočilo ima zato popolnoma nasproten namen od izrečenega, saj v bistvu vnaša strah med volivce, da bo Kerry resnično dovolil takšne poroke.« Ta čudovito kompleksna metoda zavajanja volivcev, o kateri poroča Delo, inspiracijo očitno črpa v zadnjem dokumentu Vatikana, imenovanem Socialni katekizem, v katerem konservativni papež obsoja in v isti koš meče preventivno vojno brez privolitve mednarodne skupnosti in vsakršno obliko porok med homoseksualci. Medtem ko si razprava o smiselnosti vojne v Iraku še lahko privošči vsaj kozmetične razlike v stališčih, pa v zibelki zahodne demokracije nasprotovanje uveljavljanju enakopravnosti in priznavanju človekovih pravic istospolno usmerjenim državljankam in državljanom očitno postaja polje konsenza sicer razpolovljenega volilnega telesa. To so torej globalne perspektive, nekje vmes je kandidat za komisarja Evropske unije, ki meni, da je homoseksualnost greh, doma, kjer smo po stari vilniuški navadi bolj papeški od papeža, pa sta predsednik in podpredsednik parlamenta brez težav postala politika, ki sta politični karieri med drugim gradila tudi na izključevanju in homofobiji.

V teh okoliščinah dobivajo zgodovinsko odsotne filmske podobe gejev in lezbijk in festival kot imaginarni prostor, ki že dvajset let ponuja dostop do možnosti za njihovo reprezentacijo, dodatno politično težo. V prizadevanju za pluralnost reprezentacij namreč odsevajo dialektična razmerja sodobnega sveta, katerega prihodnost temelji na kulturni hibridnosti. Kar zadeva slovenski prostor, je politična razsežnost festivala vseskozi neločljiva od njegove kulturne vsebine. Nenazadnje je nastal v okviru aktivističnega festivala Magnus v kontekstu tako imenovane ljubljanske alternativne kulturne scene osemdesetih, katere pomemben vidik so bile, kot pove že samo ime, reprezentacije alternativnih življenjskih stilov in kultur. Z leti je postalo jasno, da so kulturni dosežki alter scene bolj pomembni in daljnosežni od njihovih političnih oziroma državotvornih učinkov. Medtem je festival (p)ostal eden redkih otrok alternativne scene z vseskozi jasnimi in nespremenjenimi cilji delovanja in razlogi za obstoj. Po vseh družbenih spremembah ostaja naprecenljiva njegova vloga na področju reprezentacij virtualnih, nemogočih in odsotnih ljubezni, želja in fantazij. Pomemben je kot stalen družbeni dogodek in oaza umetnostne reprezentacije, znotraj katere so se geji in lezbijke lahko otresli statusa čudakov in objektov posmeha in so začeli igrati nove vloge: postali so protagonisti lastne zgodovine, ki je pretrgala tradicijo dominantnih reprezentacij seksualnih kod in v ospredje postavila lastne fantazije. Seksualnost gejevskega in lezbičnega filma je zato treba brati kot polje produkcije enakosti v razmerjih med ljudmi, kjer so vsa telesa del erotizirane mreže na isti ravni, brez privilegijev. Ta prizadevanja so tudi znotraj gejevske in lezbične skupnosti pogosto naletela na nerazumevanje in nihilistično držo, ki sta potem rezultirala v produkciji negativnih podob in odporu dominantne kulture. Po drugi strani pa je vdor negativnih podob mogoče razlagati tudi kot sredstvo šibkejših v boju proti asimilaciji dominantne, vedno bolj tržno naravnane kulture. Tako se krog zapre in v ritmu filmskih kolutov vrti naprej. Zaradi teh protislovij, pa ne zgolj zato, festival mora ostati. Ali, kot je pred kratkim ob Mestu žensk lepo povedala njegova predsednica Zoja Skušek: »Dokler se nekateri sprašujejo, čemu ta festival, je očitno potreben.«