Veskakor je bilo golo moško telo vedno tu, vendar le v strogo diskretnem in zgolj ekskluzivnem krogu; danes pa z velikimi koraki stopa v vsakdanje življenje - kot udeleženec lepotnega tekmovanja, plesalec, slačifant, fant na telefonski poziv, model umetniškega upodabljanja v kiparstvu, slikarstvu ali fotografiji - in v tržno usmerjenem načinu življenja izpodriva žensko tam, kjer je bila še do nedavnega nekronana kraljica; v komercialnih reklamah široke industrijske proizvodnje in potrošnje. Tu ni nič prepuščeno naključju ali materi Korajži na odgovornem delovnem mestu, ki bi dala blagoslov za moško goloto, niti neemancipiranim gospodom, ki odločajo o stvari - odločajo zakoni in zahteve tržišča, ki pa je vse bolj naklonjeno fantovski oz. moški goloti.
Moška golota se vse bolj uveljavlja tudi v fotografiji kot umetniškem izraznem mediju. Za nami so številne razstave fotografij moškega akta tujih in domačih avtorjev, tako da moško telo ni nikakršen tabu več. Lažje se pogovarjamo o njem, tudi gledamo ga lahko bolj sproščeno, ker je se pojavlja na podlagi konvencionalnih »vrednot«, ki jih je skozi čas izoblikovala t. i. civilizacija. Razumljivo, da prihaja do odporov in posmehovanj, a jih je treba sprejemati kot samoumevne, saj je še zmeraj težko prebavljivo vse, kar izstopa iz utečenih šablon. Vsaka nova pojava oblečenega ali slečenega fanta v industrijski reklami še vedno velja za neke vrste svetoskrunstvo; z oltarja čaščenja lepote je izpodrinil »lepši spol«, ki je v heteroseksualni podzavesti že stoletja trdno zasidran kot »simbol popolne lepote«. Ne glede na splošni trend, ki podira ustaljene družbene norme, so akterji na tem področju, avtorji in modeli, še vedno izpostavljeni neprijetnostim, zato se eni in drugi pogosto zatekajo k umetniškim imenom. Želijo se izogniti konfliktom z okolico, ker s svojim delom posegajo v družbene stereotipe.
Kako pa je bilo nekoč, recimo, pred sto leti? Fotografsko ustvarjanje je bilo v polnem pionirskem zamahu. Že leta 1896 je največja avtoriteta v slikarski umetnosti tistega časa dr. Hermann Schnauss zastavil vprašanje: Ali je fotografija lahko umetnost? Vsekakor je naključje, da je ravno v tem času baron Wilhem von Gloeden ustvarjal najlepše »gole slike« v zgodovini fotografije, ni pa naključje, da se fotografija kot umetnost uveljavlja ravno v tem času. Ker je Gloeden tako izjemna osebnost, si zasluži posebno obravnavo, zato več o njem kdaj drugič, tokrat ga omenjam kot klasika fotografskega akta. V njegovih podobah sta utelešena Teokrit in Virgil; starogrška klasika nam še nikoli ni bila tako blizu... Kako opredeliti, oceniti in končno gledati vso to goloto danes, ko je na nezadržnem pohodu? Zola je nekoč dejal: »Umetniško delo je del narave, podan s temperamentom in navdihom nekega duha.« Fotoaparat je lahko kljub najnovejši tehniki zgolj neživa stvar, dokler ga ne vzame v roke kdo, ki zna obrniti sebi v prid njegove prednosti in slabosti; torej je le orodje volje duha. Tako nastajajo velika umetniška dela, pokrajine, portreti, katerih značilnost je naravna preprostost, spontanost, neponovljivost, da delujejo s polnim učinkom, hkrati pa jih zaokroža avtorjeva osebna nota. Če mladeničevo nepotvorjeno naravnost ali pa že moško samozavestnost vpnemo bodisi v nedotaknjenost narave ali pa v okolje destrukcije, ustvarimo nov, irealen svet, svet harmonije ali disharmonije, ki gre praviloma mimo nas in ga ne zaznavamo. Na ta način podano goloto bomo sprejemali in gledali manj nelagodno, kajti sicer soočenje z goloto drugega še vedno spremlja nelagodnost. Zakaj? Izhajam iz tega, da smo žrtve nekakšne psihodeformacije, razlago pa bi morali poiskati tako v svoji lastni kot skupni preteklosti. Glavni izvor »greha« in del odgovora bi lahko našli v asketskih srednjeveških cerkvenih postavah. Za ilustracijo bi navedel, da so bile Gloednove fotografije vse do sedemdesetih let tega stoletja po zaslugi Vatikana tabu in prepovedane, še zlasti v Italiji. Svoje drugo rojstvo so doživele na kraju, kjer so nastale, v Toarmini na Siciliji (sprva sicer sramežljivo, v kiosku kot razglednice), nato pa v Neaplju pri nekem starinarju. Danes je njihova slava neminljiva, saj se kar naprej ponatiskujejo. Ves civilizirani svet, katerega življenje uravnava in vodi neusmiljeni diktator trga, je v globoki duhovni krizi. Zveza med naravo in nravjo je podrta. Življenje teče svoj tok mrzlične konzumacije potrošniških dobrin. Iz tega zornega kota bi se lahko o fenomenu fantovske golote v javnem oglaševanju, ki vse bolj prodira v naš vsakdan, vprašali, ali ni morda to poskus vzpostavitve ravnovesja v iskanju ideala lepote, s tem pa tudi ideala čistoče in čednosti, kakršne poznamo iz časov, ko je bila rojena civilizacija - iz klasične Grčije. Kam in kdaj so se ti ideali skozi stoletja porazgubili? Kdo je kriv? Prav gotovo je temu pripomogel dekadentni Rim. Ko je začelo krščanstvo boj proti grško-rimsko-orientalskemu »razvratu«, sta se oko in razum počasi odvračala in tako tudi odvadila lepote telesa, ki je izginevalo in postajalo prekleto. Vrhunec takšnega razvoje je bil dosežen v 19. stoletju, in tudi v 20. stoletju smo priča dvojni morali. Renesansa, ki je vmes poskušala vzpostaviti ravnotežje med dušo in telesom, ni bila dovolj močna, da bi ustavila dekadentno pot disharmoničnega razvoja, ki se je razpredel vse do današnjih dni. Pri večini ljudi je trdno zasidrana zavest, da je ženska lepši spol in ideal popolne lepote ter da jo z oltarja popolnosti nihče ne more spodriniti. Moško telo si najde občudovalce le pri umetnikih in poznavalcih, ki ne podlegajo seksualnosti, zanima jih le estetika in popolnost telesa.
Ženska morda še ni dojela, da jo izrabljajo za seksualni objekt, ki pod plaščem javnega oglaševanja zadovoljuje spolne fantazije množic. Slavne ritke z razvpitega plakata, ki je nedavno razburil to deželo, to le potrjujejo, saj se nihče ni niti dotaknil njegove fotografske in likovne obdelave, ki je čista polomija in slaba reklama za deželo, ki slovi po vrhunskem grafičnem oblikovanju. Sicer pa v stereotipni družbi dvajsetega stoletja (moška ureditev) ženska pooseblja pojem lepote, saj naj bi bile lepe in nežne plati življenja njena domena. Za moške je rezervirana le uspešnost. Javno lahko demonstrira le moč, znanje, voljo in delo. Vsa njegova moškost je usmerjena v dosežke, delo, boj in mir, po možnosti izbojevan z orožjem. Iz tega ideala moškosti izhaja tudi ideal moške lepote, predstavljen v atletski postavi s poudarjenimi mišicami; celo super atlet z nenaravno razvitimi proporci velja za ideal lepote. Njegova čustva, duševnost, občutki, to je v glavnem zatrto, tega pri moškem ni in ne sme biti. Občutkov ne sme kazati, ker je takoj razglašen za mehkužca. Toda ne le njegova duševnost in čustvenost, tudi vse drugo, kar bi moškega po moški plati »civilizacijskih standardov« ogrožalo in oddaljilo od »ideala moškosti«, kot si ga je stoletja ustvarjala sprenevedava zlaganost »civiliziranih družb«, je v njem zatrto. Ples kot izrazna umetnost lepote in občutkov ni priporočljiv za »pravega moškega«. Z njim se ukvarjajo ženske in pedri. Sicer pa je ples v mladostnem obdobju za dečke in fante manj obremenjujoč. Ravno na tej stopnji razvoja narava obdari mladostnika z neko nezemeljsko lepoto, kjer spolnost še ni definirana oz. ni v odspredju zanimanja, fantovsko in dekliško telo pa sta skoraj enaka. Ta dar narave je spretno izkoristil vrhunski stilist in kreator moške erotike Calvin Klein, ko je v reklamne namene zamenjal žensko z deklico deške postave. To obdobje je v življenju najlepše. Duša in telo se medsebojno prepletata v čistosti in nepotvorjenosti.
Kaj pa cvetlice? Mar niso apriori rezervirane za dekleta, saj bi fante le pomehkužile? Kaj pomeni roža fantu, kaj pa dekletu? Pogosto videvamo na fotografijah dekle ali fanta z rožo v rokah. Še zlasti je to opazno pri fotografskem aktu, kjer se cvet zliva z goloto telesa, kot narava z naravo. vendar moramo biti pozorni na duhovno razmerje med človekom in rožo. Pri dekletu je to praviloma sredstev za lastno krasitev, torej atribut subjekta, nasprotno pa pri fantu opazimo, da je roža objekt njegovega delovanja, z njo krasi kaj, ali pa jo kot simbol veselja namenja komu drugemu.
Človeka čaka še veliko dela pri vzpostavitvi naravnega ravnovesja. Skozi stoletja se je izoblikoval v duhovnega invalida, zlaganost in sprenevedanje pa sta njegova zvesta spremljevalca.
Frenk Fidler