![]() |
12. številka, maj 1997brezplačno |
![]() |
POLONCA V TIVOLIJU KAKŠNI SO NAŠI ODNOSI NAJ GOVORI TELO! ŠNELKURS PATOLOGIJE RADA BI BILA ZVEZDA ME LJUBIŠ, FANT? SENZACIONALNO! GEJ VODIČ |
![]() |
KEKEC številka 11, april 1997. Izdaja ŠKUC-Magnus, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana. Glavni in odgovorni urednik: Aleš Pečnik. Oblikovanje in prelom: Marko Popovič. Vse pravice pridržane! Tisk: Birografika Bori, Ljubljana. Naslov uredništva in trženje: KEKEC, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 130 4740, fax: (061) 329 185. Uredništvo izraža razumevanje in iskreno sočutje, če kdo, ki se pojavi ali je omenjen v časopisu, ni gej. Branje dovoljeno kjerkoli - na ulici ali avtobusu, pod odejo ali na stranišču. Časopis je uporaben tudi za kurjavo, ker pri izgorevanju vse strupene snovi ostanejo v njem. Po mnenju Urada vlade RS za informiranje (4/3-12-148/94-23/17, 25. 1. 1994) se zanj plača 5% davek od prometa. Žiro račun ŠKUC 50101-678-52011, devizni račun 50100-620-133-27621-11990/3 (za KEKEC). |
Živjo! |
Tokrat je pred vami spet malo sočnejša številka - nekateri so se pritožili,
da je bila prejšnja preveč teoretična. Tudi tema tokratne številke ima
sočen naslov - patologija. Že nekaj časa opažamo, da so medčloveški odnosi
na sceni včasih prav groteskni. Pa z odnosi ne mislimo le na partnerske,
ampak tudi na odnose ohlapnejše vrste. Razlog za ekscesno vedenje marsikaterega
geja je najbolje opisal naš Marko, ki pravi: »Pedri so bili ves čas 'zatirani',
sedaj pa hočejo nadoknaditi 'izgubljeni' čas z ekscesnim vedenjem.« To
pa pomeni, da mislijo, da lahko počnejo karkoli, ne da bi se ozirali na
kogarkoli. Vendar resnično življenje ne funkcionira tako. Če se provokatorji
že ne opečejo, pa slej kot prej ugotovijo, da jim njihovo početje ne prinaša
nikakršnega zadovoljstva. Odnehajo pa kljub temu ne.
Vseeno imamo možnost, da si prijatelje izbiramo sami, in se tovrstnim destruktivcem v večini primerov lahko izognemo. Uspešno smo se jim izognili tudi pri Kekcu - 24. maja smo se odpravili na izlet na Češko kočo. Udeležencev je bilo le šest, kljub temu pa smo se odlično zabavali. Vendar se tudi med »normalneži« (kot se sami radi imenujejo; beseda pogosto nima nobene zveze z realnostjo) najdejo črne ovce. Vaš cenjeni urednik je tako postal žrtev elektronskega nadlegovanja. Nekemu surferju po Internetu se je zazdelo, da naš časopis ne bi smel imeti takšnega imena (ki da je primerno le za otroški časopis ali revijo o gorskemu življenju), debata pa se je potem razvila do točke, kjer mi je zaupal, da bi bilo treba pedersko propagando prepovedati, ker bi lahko kak »normalen« fant ali deklič kaj takšnega poskusil in bi ga poskus »potegnil« v homoseksualnost, potem pa mi je šokirano povedal, da se pedri hočejo celo poročati. Keke© ostaja Keke©, prav zaradi nestrpnežev pa pripravljamo obsežno pedersko propagandno akcijo, ki se bo začela v juniju. »Istospolna poroka - da ali ne?« pa tudi ni več vprašanje, vprašanje je le »Poroka - kdaj?«. Kljub vsem dvomljivcem, tudi v naših vrstah, ki menijo, da to ni potrebno. Konkretna odločitev za (konkretno) poroko ali proti njej še vedno ostaja v rokah posameznikov. Urednik P.S.: Elektronskega Kekca najdete na naslovu http://www.ljudmila.org/siqrd/KeKe/, uredniku pa lahko pošljete elektronsko sporočilo na naslov siqrd@mila.ljudmila.org. Konkretni naslovi pa so kot vedno zapisani v kolofonu. |
![]() |
![]() Mama ene polovice srečnega para iz prejšnje številke pa je na brutalen
način ugotovila, da ima zeta. Najprej je našla Kekca, ki se je valjal po
mizi tretjega B., potem pa je še ugotovila, da imata tretji in četrti B.
enaka prstana. Pravi, da ji ni nič jasno. Še nedolgo tega heteroseksualni tretji M. si je našel fanta. Srce mu je ogrel mariborski drugi B. V javnosti se skupaj le redko pokažeta, naši viri pa so ju opazili med poljubljanjem na železniški postaji, preden sta se odpravila na romantičen vikend v Bohinj. Internetovski krožek zadnje čase s svojim narcisizmom najbolj zabava
nekdo, ki se predstavlja kot drugi M. Že v predstavitveni vrstici mu piše,
da je »The beautyfull one« (sic!), o tem pa poskuša prepričati tudi
ostale sotrpine na kanalu. V uredništvu si tega V omenjeni diskač pa se je odpravil tudi drugi R., ki nam je o tem čudežu naravne lepote vedel povedati le to, da njegovega obraza ni videl, ker je bil skrit za štirimi kilami pudra. Pa vendar se je drugemu R. obisk te diskoteke izplačal, saj je tam spoznal drugega E. in se zaljubil. Ostalo je le pri avanturi, saj se je drugi E. par dni za tem dogodkom skupaj s tretjo E. zaprl v WC na Metelkovi. Kaj sta tam počela, sicer ne vemo (he he), slišalo pa se je ritmično vzdihovanje in rožljanje sponke na pasu, vsekakor pa je drugi R. prvemu R. potem priznal, da sedaj ve, kako se počuti. Že omenjeni WC pa očitno postaja privlačen tudi za drugačne čudake - prvi M. je tam našel svoje kolo, za prenos pa so odgovorne neznane osebe (mogoče duh z Metelkove?). Po tudi sicer zagrenjenem obrazu našega prvega M. pa bi lahko sklepali, da si strašno želi, da bi nekdo v WC namesto njegovega kolesa odnesel njega.
Pa še to... Predsednik in ustanovitelj Avto Moto Gay Touring Kluba, drugi A., se je z zadnjega izleta v štajersko prestolnico zopet vrnil z defektnim avtom - vsled močnega loputanja z vrati jo je tokrat skupila šipa. Na pomoč sta tokrat namesto AMZ priskočila karton in v avtu odprta marela. kekepress ilustracije: Jammy |
Eurosong : Tiffany = 1.300.000.000:5 |
TIFFANY, 2.5. - V sedaj že zelo znanem in nadvse priljubljenem lokalu,
edinem zares gej kafiču v Sloveniji, se je na evrovizijski večer zbrala
nepregledna množica ljudi, ki so z zanimanjem spremljali dogajanje v Dublinu,
kjer je Tanja Ribič poskušala zbuditi zaspanega princa in se kar najbolje
uvrstiti med evropsko konkurenco. Razposajeni opazovalci so glasno vzklikali
in spodbujali Tanjin nastop, padale so stave o njeni končni razvrstitvi
in ko je bilo jasno, da bo naša pesem v zgornji tretjini lestvice, je prisotne
zajel val navdušenja in rajanje se je polem nadaljevalo še daleč v jutranje
ure, gej kafič pa je bil ta večer zares "gay" (angleško: vesel,
razposajen, homoseksualen)… Konec prijetnih sanj, pričenja se nočna mora!
Mora? Ne, hladna realna resničnost. OK, strinjam se, obstajajo določena
dejstva - prvomajski prazniki, tradicionalni obiski slovenskih gejev v
bližnji tujini ob sobotnih večerih, pomlad, ki kar kliče po štreki,… OK,
OK, prepričljivo! Znano! Ampak hladna realna resničnost v Tiffanyju je
bila na Eurosongovski večer še bolj hladna kot ob navadnih sobotah. Glamurozno
in malce SF-ovsko dogajanje v Dublinu je na Metelkovi spremljalo summa
summarum deset ljudi. Od teh jih je polovica omagala še pred osmino finala,
med preoslalo polovico pa je bil eden, ki je v Tiffanyju po profesionalni
dolžnosti. Ergo, štirje "plus-minus" zaresni spremljevalci zadeve.
Kot predstava za zaključeno družbo. Vabil seveda ni bilo, smokingov in
večernih toalet tudi ne, da o banketu sploh ne govorimo. Tema večera pa
je, poleg opazovanja moškega dela nastopajočih u Dublinu, bila: Kam so
šli vsi? Pri tem seveda nismo mislili na medvedke, ki so jih pred časom
zbirali za pediatrično kliniko, ampak na običajne obiskovalce Tiffanyja.
Razen tistih nekaj, za katere se je vedelo, da se preganjajo po čeških,
avstrijskih in drugih okoliških dark roomih, je izpad ostalih ostal velika
in nerazrešena skrivnost. Ugibanja so se vrtela okoli teze, da so vse pedrulje
lepo doma in gledajo Eurosong in komentirajo nastope in moške in ugotavljajo,
da bi bilo tako ali tako brez veze oditi ven, recimo na Metelkovo, ker
vse tete čepijo doma in gledajo Eurosong in komentirajo nastope in moške
in ugotavljajo, da je brez veze oditi ven, recimo na Metelkovo, ker vse
tete… Aaaaahhh! Začaran krog. In potem, ko je bilo Eurosonga konec in bi
morda še lahko prišle malce na Metelkovo v družbo, so vse tete enoglasno
ugotovile, da je to brez veze, ker v Tiffanyju tako ali tako nikogar ne
bo, ker so vse tete doma, utrujene od Eurosonga. In so morda še malce poircale
(zanimivo bi bilo vedeli, če je sploh kdo bil na kanalu) in potem šle spat,
nezadovoljne, ker se pri nas nič ne dogaja. In res se ni, Eurosongovski
večer u Tiffanyju ni bil gay, ampak dull (angleško: nezanimiv, dolgočasen,
okoren, len) - takšen kot pedrulje, ki jih ni bilo, ker so doma gledale
Eurosong.
kekepress |
Polonca v Tivoliju |
POLONCA V TIVOLIJU
Zadnji topli dnevi so prinesli v deželo poletje. To pa je tudi čas vročine v mestu, ki pa se je ne veselijo vsi. Med njimi je najbrž tudi poslanka v slovenskem parlamentu Polonca Dobrajc. Naši viri so jo lani ravno ob tem času, na začetku poletja, na parlamentarnih hodnikih slišali precej negodovati zaradi vročine. V dvorani je tekla dolgočasna razprava, na hodniku pa živahna in zelo sproščena debata. Par poslank z Viko Potočnik na čelu je namreč zagovarjalo nočne sprehode, ki so po dolgem vročem dnevu kot pravi balzam za človeka. »Ja, sam kam naj pa človek gre v tem razbeljenem mestu!« je otožno rekla poslanka Dobrajčeva, in v pojasnilo dodala: »Imam dve ogromni dogi in si morate mislit, zadnjič sem kot ponavadi šla čez Tivoli, ampak grmovja so zdaj polna unih, k se tam, no, sej veste… buzerirajo… in psa sta me vlekla od grmovja do grmovja… Mislim, lepo vas prosim« Vrlo poslanko je potem Vika Potočnik nadrla, da je homofobična. Trenutek tišine je nato prekinila Dobrajčeva, ki se je spomnila, da je po mučnem sprehodu doma z Zmagotom že ne vem katerič gledala res en super film - Cabaret... Živahen klepet je tako stekel naprej. kekepress |
Kakšni so naši odnosi s cerkvijo? |
Na TV Tedniku na nacionalni televiziji smo slišali, da je njihova ekipa
zalotila razvpitega ljubitelja angelov in kut s petim župnikom - vendar
le v luksuznem avtomobilu B.M., iz katerega jo je župnik ob pogledu na
kamero ucvrl za najbližje kritje.
kekepress |
![]() |
Naj govori teloZ gostovanja Bill T. Jones / Arnie Zane Dance Company v Ljubljani |
Bill T. Jones in Arnie Zane, partnerja na odru in v življenju, sta
ustanovila svojo plesno skupino leta 1982. S soplesalci sta obredla dobršen
kos sveta in koreografirala/nastopala v številnih nagrajenih predstavah.
Leta 1988 je Zane umrl za aidsom, Jones (tudi HIV pozitiven) pa neumorno
pleše naprej.
V Ljubljani nam je s svojo skupino predstavil tri plesne enodejanke - New Duet, Ursunate in Sur La Place. Pri vseh treh gre za spoj plesa, glasbe in osvetlitve v celovito doživetje. V prvi predstavi New Duet - plesni duet za plesalko in plesalca, sta oba partnerja ponavljala gibe in na ta način dosegla tesno telesno komunikacjo brez enega samega dotika. Kljub ponavljanju gibov njun ples ni bil zgolj posnemanje, temveč ujemanje obeh partnerjev. Prostor, poligon njunih gibov in emocij, so začrtovali reflektorji, ki so postali del plesa, kakor tudi mešanica etno glasbe z Madagaskarja in sodobna minimalistična glasba. New Duet nam je predstavil resnično hipnotičen dialog brez besed (in dotika). |
![]() |
Pri drugi predstavi Ursunate je Christopher Butterfield v temi, osvetljen
le s tankim snopom luči, recitiral dadaistično pesem Kurta Schwittersa
iz leta 1928. Tokrat so telo zamenjale glasilke, gib pa je nadomestil glas.
Navidez nesmiselne besede so z odlično interpretacijo ustvarjale ritem
predstave. Ples se je dogajal nekje v zraku, na poti do gledalca. Šele
na koncu se je Butterfieldu pridužil plesalec. Zelo nenavaden, domiselen
in zabaven ples besed.
V tretjem delu Sur La Place so plesalka in dva plesalca interpetirali šansone Jaquesa Brela. ln tukaj je vsa zadeva nekoliko zvodenela. V obeh prejšnjih predstavah je bil nastopajoči na odru vir komunikacije, njegov gib ali glas je izvabljal občutke. Pri tretji pa se je zdelo, da plesalci samo uprizarjajo Brelove občutke, ki so na vso moč grleli iz zvočnikov in preusmerjali pozornost stran od odra. Manjkalo je domiselnosti, ki daje gledalcu svobodo doživljanja. Če so plesalci v prvih dveh predstavah dokazali, da je moč z neobičajnimi sredstvi toliko povedati, potem je bila Sur La Place vse preveč "klasično" plesna. Kakorkoli, Bill T. Jones nam je s svojo skupino prikazal izvrstno govorico telesa. Disciplinirano in izbrušeno, presenetljivo in igrivo. Rožle |
![]() |
![]() Neposredni povod velike večine ekscesov je ljubosumje. Partnerja nimata usklajenih pogledov na »popestritve od zunaj«. Včasih je to zaradi prikrivanja. Med osvajanjem verjetno ne bo nihče šel razlagati svoji trenutni tarči, da mora vsaj šestkrat na teden obiskati grmovje v Tivoliju. Problem je, da tega ne pove potem, ko je začetna zaljubljenost mimo, tako da nič hudega sluteči partner to odkrije sam, potem, ko zveza že traja in traja. Neredko ga to zelo preseneti. To je tudi eden od najpogostejših razlogov, da gredo zveze rakom žvižgat. Lekcija 1: Zaupanje je temelj zveze. Za neodkritost, prikrivanja in hlinjenja v razmerju ni prostora, ker bodo prej kot slej povzročili burne reakcije. Ljubosumje pa ni vedno le posledica prikrivanja. Včasih partnerja mislita, da imata na »zunanje popestritve« enake poglede, v praksi pa se pokaže, da ni tako. Obiskovalci nekega darkroom partyja verjetno ne bodo pozabili scene, ki jo je povzročil nek par, ki je bil tudi na zabavi. Eden od partnerjev se je preveč »zabaval«, tako da je drugemu prekipelo in je naredil škandal. Prvi se je škandalu skušal izogniti in je sedel v avto, da bi odšel, drugi pa se je vrgel na pokrov na njegovega avtomobila in mu poskušal preprečiti odhod. O čustvenosti dogodka priča tudi nadaljne dogajanje: voznik se je z divjim speljavanjem in zaviranjem skušal rešiti ljubimca, ki je ždel na pokrovu in vreščal.
Za zgornjo situacijo je možna tudi druga razlaga: ljubosumnež je mislil, da bo on tisti, ki se bo »zabaval«, medtem ko bi njegov partner ždel kje v kotu, zgodilo pa se je obratno. Seveda pa to ni osamljen primer. Za notorične scenske radodajke, ki so sicer v zvezi, velja, da se njihovim tipom nihče ne sme približati na manj kot en meter, čeprav se same dajo dol z vsem kar leze. Lekcija 3: Enakopravnost! Če nekaj dovoliš sebi, moraš to dovoliti tudi svojemu partnerju. Seveda vam bodo scenske radodajke hitele razlagati, da one potrebujejo seks z drugimi, in če so bolj neumne, bodo za to poskušale najti še kakšno »znanstveno« razlago. Če njihov partner ne potrebuje toliko seksa, kot ga one, pa ne morejo pomagati. Lekcija 4: Homo sapiens (razumni človek) ima, kot sugerira že ime, možnost zavestno kontrolirati nagonske potrebe. In že smo pri naslednjem neusahljivem viru ekscesov. Včasih se scenski radodajki zgodi to, kar sama ves čas počne: prevarana je. Kaj hujšega?! Njen tip je ne mara, ker se je dal dol z drugim, saj se ji je vedno zdelo, da jo ima le zaradi denarja (avta, vikenda, njene »dobre« družbe,…). In čeprav je svojemu tipu ob vsaki svoji avanturi vestno razlagala, da je bil to samo seks, le opravljanje biološke, nagonske potrebe, da je kljub temu vedno ljubila le njega, bo sedaj padla v depresijo, katero bo po možnosti poglobila še z alkoholom, tabletami in eventualnim spiranjem želodca. Lekcija 5: še enkrat preberi lekciji 3 in 4. Seveda, alkohol. Verjetno nihče ne ve, kolikim škandalom je bil boter. Kako pa deluje, vemo že vsi. Opazimo dobrega tipa. Počasi dolivamo alkohol v želodec. Kolena postajajo tresoča. Na dvojni višini kolen žgečka. Tipa pogledujemo čedalje pogosteje in tudi on čedalje pogosteje pogleduje nas - morda zato, ker je zainteresiran, morda pa le zato, ker tako pijane kante še svoj živ dan ni videl. Seveda si mislimo, da zato, ker je zainteresiran. Potem pa se lahko zgodi še kaj, in ker smo pod vplivom alkohola, nas okolica čisto nič ne briga, zato naredimo škandal kar na licu mesta, vsem na očeh. Tako da ni dvoma, da bo tudi ljubi izvedel za to, če ni prisoten, da bi stvar opazil sam. Če pa je prisoten, bo za škandal poskrbel kar sam. Lekcija 6: Homo sapiens (razumni človek) ima, kot sugerira že ime, možnost zavestno kontrolirati nagonske potrebe. Tudi pod vplivom alkohola, le da je potreben malo večji napor. Le vprašati se je treba, kakšne bodo posledice, in jih pretehtati. Alkohol ni ovira. Alkohol pa je tudi kriv za mnoge prenagljene odločitve. Dogaja se, da se alkoholizirani veliki osvajalec na smrt zaljubi v tretjega, potem pa svojega dragega nogira. V zgodbi, ki jo je napisalo življenje, je veliki osvajalec, potem ko se je streznil in spoznal svojo zmoto, panično klicaril naokrog in ljudem razlagal: »Ampak jaz njega ljubim!« Lekcija 7: Pomembnejše odločitve sprejemaj le v treznem stanju. Ker je jutri nov dan, kot bi vedela povedati Scarlett O'Hara, boš imel priložnosti, da svojega tipa nogiraš zaradi ene flenče, ki je povzročila nemir v tvojih hlačah, na pretek. Alkohol pa seveda ne vpliva le na osvajalce, ampak tudi na ljubosumneže. Pod njegovim vplivom je čustveno dojemanje dogodkov bistveno drugačnejše, kot bi bilo v treznem stanju. Ljubosumnež lahko povsem nedolžne dogodke interpretira tako, da se mu podira svet, in uprizori dramo. (Na tem mestu dr. Zer Šnel, spec. pat. odrine tipkovnico in se posuje s pepelom, saj je to tudi sam počel. (Ampak tisti tip je imel pa vseeno odpet šlic!))
Za manjše škandale a velike srčne bolečine pa skrbi egoizem. Partnerja imata vsaj občasno različne želje, strahove, čustva… Tako so pogosti prepiri tipa »on je hotel na Metelkovo, jaz pa v Galerijo«. Ali obstaja kaj bolj neumnega? Lekcija 9: Prisluhni željam svojega partnerja. Ni treba, da si njegova copata in da vedno narediš to, kar on želi. Pametno pa je, če vzdržuješ neko normalno razmerje med tem, kdaj ti popustiš pred njegovimi željami in kdaj popusti on. Na pare, ki so del scene, pa zelo vpliva tudi scena, ki pa je parom precej neprijazna. Razne govorice kaj rade zanetijo požar v domačem ognjišču. Ljudje, ki te obkrožajo, imajo morda drugačne poglede na zvezo, in jih bolj ali manj radi vsiljujejo. Vendar pa lahko tvoja zveza funkcionira le tako, kot ustreza tebi in tvojemu partnerju, in vpliva le na vaju dva. Lekcija 10: Naj te bog varuje pred »prijatelji«, ki bolje od tebe vedo, kako bi tvoja zveza morala funkcionirati - pred sovražniki se boš že sam. dr. Zer Šnel, spec. pat. |
Rada bi bila zvezda
|
Malo sem pobrskala po starih številkah in ugotovila, da že kar nekaj
časa nismo pisali o kraljicah preoblek. In ko sem sedela zvečer v Tifannyju,
so me spraševali, zakaj ne napišem česa na to temo. Pa sem se spomnila,
da sem nedavno tega srečala mladenko v ledrasti jaknici, mini krilcu in
adidaskah, ki sploh ni bila mladenka. Se spomnite, da sem jo opisala v
marčevski številki? Smeh se mi prikrade na ustnice, ko si zamislim, kakšne
hodite po svetu. Bog, daj nam malo okusa! Zato sem se odločila, da vam
v tokratnih vizualijah podam nekaj osnovnih napotkov na poti preoblačenja.
TeorijaVečina izmed nas si vsaj v času pustnih norčij privošči skok v mini krilo, globok dekolte, moderček številka pet, visoke pete in lasuljo. Vendar pa to le ni vse. Teorija, da je lahko biti ženska, se je že marsikomu ponesrečila, če ne prej, pa takrat, ko so se pojavile ožuljene pete in utrujene noge. Malo pudra, senčila, šminka in maskara in že sem transvestitka. Ja, ja, kar mislite si! Ni tako preprosto. To je le del celote. Frizura, na kile laka, umetni nohti, nogavice, obleka, torbica in denarnica, čevlji, nakit in okraski. Vse to sodi v lepotni kovček transvestitke. Da ne pozabim, tukaj se mora najti tudi prostorček za kondom, saj se nikoli ne ve, kje nas kaj čaka. Verjemite mi! PraksaCelotna procedura preoblačenja se prične v kopalnici. O britju brade in brkov vam ne bom preveč nakladala, saj to poznate. Tukaj pa so še roke, noge in celotno telo. Kje pa ste videli kosmato babo? Pa še damo po vrhu, kar hočemo vse biti. Če ste močno kosmate, vam priporočam britje rok, nog in oprsja. Potem pa pred ogledalo. Najbolje je, če se kar vržete v banjo in se obrijete v celoti. Bodite gola telesa, kot ste prilezle na svet. Golo skulpturo bomo gradile počasi. Pot ustvarjanjaVzemite si čas. Nikamor se vam ne sme muditi. Vklopite telefonsko tajnico, saj ste sedaj na poti ustvarjanja novega lika, nove osebe.
Pa sem se rodila
Elena |
Me ljubiš, fant? |
Do četrtkove noči se je fantova bleda koža obarvala v barvo cvetličnega
medu, bila je psevdo-zagorela s pisanim setom pigmentov, ki jih dobi zastonj
v moški kozmetični trgovini v Zalivu, kjer dela kot prodajalec. Rdeče obarvana
luč jih zasenči v odtenek najbolj slavne lokalne jedi: prekajenega lososa.
Raste mu smešna kozja bradica.
Pred leti, ko sem poleti delal kot oskrbnik hotelskega bazena v Pontresini, enemu iz verige chica, vendar po mojem konceptu sveta, od boga pozabljenemu okraju pri St. Moritzu, so zaposleni včasih dobili ostanke z banketnega pladnja kot posebno poslastico. Škotski losos je bil hors d'śuvre po izbiri gostov, večina katerih je bilo pošastno debelih bivših nacistov (spreobrnjenih Bundesrepubliških zunanjetrgovinskih poslovnežev, biznismenov in podobnega, katerih bogastvo je bilo zgrajeno na kosteh mojega dedka, ubitega pri starosti 23 let), vendar pretežno južnoevropska vzdrževalna skupina Grand Hotela Kronenhoff ni veliko razmišljala o tem: bolj so jim bili všeč veliko bolj krvavi hladni narezki z jelenovim mesom. Sam sem oboževal gladek ustroj, slano svilenost, položeno preko grobih robov navadnega rženega peciva. Fantovi boki se komajda zibljejo, vendar se masivne štruce njegove riti vabljivo drgnejo druga ob drugo ob razpoki. Spodnji del njegovega torza se ziblje v praznini, plapola naprej in nazaj, poželjivo, ranljivo, privlačno. Njegov pogled preveri mojo reakcijo - bil sem dovolj naiven, da sem mu pokazal, da mi je bil všeč - in se hitro preusmeri. Ne bo priznal, da si me prav tako želi, vsaj zdaj še ne. Ko mu je enkrat uspelo oditi iz Amhersta, bedne kvazi-zgodovinske male vasi v Novi Škotski, v operetnem svetu pretvarjanja nikoli več ne bo šel na led. |
![]() |
V jedru ekshibicionist, dvignem roke nejasno proti njemu, dražljivo
nategnem gumijaste vrvi, jih ovijem okrog svojih prstov, dvignem bič visoko
v zrak in močno udarim po zidu. Vuš! Oh, ja, ljubček, tu prihaja orodje
za neubogljivega mlajšega brata. Žvižgajoče mlado drevo za rit potratnega
sina. Oče v nebesih ti morda oprosti, a jaz bom vpisal svoje ime na Vrh
škrlatne modrice na rožnatih straneh spodnjega dela tvojih ritnic. Te označil
s svojim gibkim, a ukazovalnim bičem. Te popraskal z mlahavim pomočnikom
tiča, ki nikoli ni bil triindvajsetcentimeterski.
Fant zasopiha, hlineč razdraženost, in se obrne v najbližjem kotu. Stojim v temi, vzburjen, da bom morda končno le imel priložnost, da ga ukrotim, divjega žrebca. Hranim se z njegovim strahom. Globoko diham. Kri se peni v mojih nosnicah. Upam, da se vrne. Kmalu. Nocoj. Sedaj. Nisem obiskal veliko koncentracijskih taborišč, tista, ki sem jih, pa se mi niso zdela niti najmanj seksualna. Cenim Susan Sontag, vendar mislim, da je V znamenju Saturna zelo napačno razumljena knjiga med nežidovskimi bralci, ker ima kontekst za tistim, s čimer se eksplicitno ukvarja: antisemitizmom. Stališče, da je SM nujno in vedno želja po uničenju, se mi zdi smešno infantilno. Zavedam se, da je zahodna obala severne Amerike morda po eni strani shizoidno obsedena z izogibanjem bolečini za vsako ceno, po drugi strani pa s superspecializacijo za seks v usnju. Jaz pa sem odrasel pretopljen z velikim mediteranskim mitom o prečiščevalnem trpljenju, vrhunskem prototipu zahodnjaške misli, ki se masifestira skozi dualizem Mitrasa in bikovskega ubijalca, impulzivno igrivost Artemide iz Ephesusa, ki hrepeni po krvi fantov, bičanih pri njenem oltarju in dogmatično relativnost vseh prehodnih stvari proti dobrem starem polaganju čez kolena v Kocheletu (Pridigarju). Fant spet pripluje nazaj, se sprehodi v polkrogu, ki ga nejasno omejuje doseg kratkega biča, s katerim se poigravam; pretvarjajoč se, da me ne opazi, sede na nizko posteljo. Pol-oblizuje dlan, pol-pljuva nanjo in svojega tiča oblije s slino in začne vleči. Potem začne dlan premikati, da bi naredil vtis, da se počuti bolj udobno, in mu uspe, da se z vsakim trzajem gibljivih mišic, ki se zibajo pod kožo kot se trava v preriji zvija v vetru, primakne bliže. Na nekom s tako mehkim deškim pegastim obrazom, kot je njegov, je dvajsetcentimetraš vedno osupljiv. Štiriindvajset jih ima, vendar izgleda le kak dan starejši od dvajset. |
![]() |
Njegov pogled je prilepljen na zaslon; pretvarja se, da ni zainteresiran.
Pa vendar si od vseh možnih prostorov, kjer si ga lahko zdrka, izbere ravno
tistega, kjer stojim. V šibki luči jasno vidim počasno gibanje njegove
roke, ko stiska tiča in koplje po svojih ekshibistioničnih fantazijah.
- Nimaš sreče, sladkorček, tudi jaz sem nezrel in zagledan vase! - Sedaj
mi je že tako blizu, da se lahko stegnem in zvijem njegovo desno bradavičko.
Lahko bi ugasil cigareto na sredini grobo narejene tetovaže na njegovi
levi rami. Če bi kadil, seveda. Vendar sem že skoraj pred letom nehal.
Moral bi se skloniti, se nasloniti na njegova ramena kot na okensko polico in požvečiti njegove rahlo povešene ušesne mečice, na katere je tako ponosen. Ali pa bi lahko ugriznil koren njegovega nosu, hrbtni del njegovega vratu, ga po opičje prizadel, da bi postal ubogljiv. Lahko bi ga, verjetno, poljubil in se agresivno zavrtal v vlažnost rane. Daj. Zbodi skozi toplo temačnost razpoke, najprej upirajočo in potem odpirajočo se, kot popek, ki je prisiljen, da se zgodaj razcveti v popolnosti umetnega vesolja v rastinjaku; vrh mojega jezika zdrsi skozi kanjon med njegovimi pecljastimi zobmi, se dotakne neba in se v boju umakne, umiri in se igrivo zaplete v njegovo mesnato in sramežljivo glasilko. Vsiljivec sem v njegovih ustih, gost ki je skočil na gostitelja. Iščem vodnjak mladosti v svojem fantu, zeleno svežino zgodnjih, še ne zrelih češenj. Lahko bi bil njegov starejši brat, prijatelj iz njegovega otroštva. Lahko bi se poročil z njim in se staral z njim… Nenadoma naju vidim, dva belolasa starca, ki sedita na klopi nekje pod evkalipti, morda v Atenah. Pozno poletje je, seveda, in eden od naju odsotno prelistava časopise, v katerih ni več pravih novic za ljudi najine starosti, medtem ko drugi hrani golobe. Sonce sije tako toplo, tako veličastno na najini izsušeni koži. Največja skrivnost življenja: sreča je v malih stvareh. Lahko bi držal njegovo roko in svet je lep kraj, če se dva starca lahko držita za roke, kot to počnejo prijatelji, ljubimci, bratje. Umaknem se iz globokega potopa v njegovo bitje, da svoja pljuča napolnim z zrakom, in ga pogledam od zgoraj. Vozle biča položim v vdolbino, kjer se spodnji lok njegovega vratu oži v ovratniško krivuljo njegovih ramen, trakovi pa zdrsnejo preko njegove hrbtenice. Fant se strese, sam pa se zlobno nasmehnem. Iz vrvi naredim zanko in mu jo položim okrog vratu in povlečem. Pogleda me v oči, vprašujoče, in jaz komaj opazno prikimam, spoštujoč etiketo kraja, ki zahteva, da se ves čas vedeva možato. In vidim, da se odloči, da se vda, in se dvigne in mi pusti, da ga kot na vrvici vodim med namišljenim karanjem ljubosumnih gledalcev. In v moji sobi ga večkrat udarim z dlanjo po riti, a ko ga drugič zadanem z bičem, zajavka in se ugrizne v ustnico, njegova brada se trese. Vem, da mu je dogajanja že čez glavo, zato mu zaukažem na kolena. In ko njegove ustnice drsijo preko sponke mojega usnjenega čevlja, si ga zaželim dvigniti in pogledati skozi njegove oči v globine njegove duše in najti izvir nedolžnosti, da poteši mojo žejo. Vendar le potisnem tulipo glavice mojega tiča v njegova usta in najprej jo pusti le ležati tam, solza se sveti v kotičku njegovega levega očesa, ogledalo čustev. Začnem se zibati nazaj in naprej, kot pri molitvi, njegova usta me ovijejo kot mehka rokavica. Cel njegov svet je sedaj tisti tič, pil bi nektar iz Šivinega falusa, vsesal celotno Mlečno cesto, sodeloval pri Dionizovem deliriju. Vendar se odločim, da ga obrnem, in pokleknem, da ponudim njegovim sedaj povsem ekstatičnim ustom axis mundi moje utripajoče ritne luknje. In ko lačno skoči k njej, si ga želim večno držati v svojih rokah, in ko me fuka globje z mesnato jagodo njegovega jezika, ga s svojim semenom poškropim po prsih in trebuhu. In ko šopki raket zbledijo v rožnato hladnoto, se prostorna praznina spet odpre v nebo, pozabim vse od svojih otročjih sanj o materializaciji večne ljubezni, saj je to severna Amerika in 1995. Zato mu dam dve minuti, da izstreli svoj tovor, kar hlastno naredi, in ga pospremim do rjave, z lesom oblepljene presobe, in zaklenem vrata za njim. In ko se spomin na oddaljene zvezde, ki se nenadoma pojavijo v ledeni indiferenci nad menoj, zbudi v mozgu mojih kosti, začnem jokati. Bridko. Miodrag Kojadinović napisano za Best Gay Erotica 1996 (Cleis Press), ponatisnjeno z dovoljenjem avtorja |
Senzacionalno!ODKRIT IZVOR HETIJEV |
Kot smo že v prejšnji številki Kekca poročali, so na tokijski univerzi
Cigu Migu začeli z raziskavami vzrokov heteroseksualnosti. Pri obširnih
preiskavah krvi 500 hetijev moškega in ženskega spola so po naključju naleteli
na nenavadno odkritje, za kar se imamo zahvaliti bizarnim prehranjevalnim
navadam mlajšega asistenta po imenu Hama Njama. Njama ima namreč navado,
da med glavnimi obroki večkrat zaužije kuhano kri "za moč". Tako
je po napornem dnevu v laboratoriju skrivaj vzel nekaj vzorcev krvi in
jo skuhal v mikrovalovni pečici. Toda namesto malice ga je čakalo presenečenje.
V skodelici skuhane krvi so na površino priplavali majhni delci, kot jih
doslej še ni videl. Pod laserskim mikroskopom je opazil nenavadne celične
strukture - v sredini vsake celice se nahajata dva velika atoma - moški
in ženski, okoli njiju pa plavajo majceni atomčki - včasih samo eden, v
nekaterih primerih pa celo šest ali sedem. Celico obdaja izredno močna
membrana, ki učinkovito ščiti njene člane pred zunanjimi vplivi in jim
onemogoča skok čez "plot". Njama je svoje odkritje takoj pokazal
predstojniku, doc. Take Packe. Ta je s svojo ekipo ponovno testiral vse
vzorce krvi hetijev in ekskluzivno za Kekec izjavil: "Prepričani smo,
da je s tem odkritjem patološki pojav nuklearne družine pri hetijih dobil
svojo biološko razlago. Hetiji enoceličarji so torej žrtve dednih nastavkov
in ne vpliva okolja, kot smo mislili doslej." V strokovnih krogih
se je seveda takoj pojavila dilema ali naj z biološkim inženiringom preprečijo
nastanek nuklearne heteroseksualne družine ali ne. Priznani kavčmojster
dr. Fjord pa je odkritja tokijske univerze označil kot znanstveni larpulratizem
in vztraja na svojih psihopatoloških temeljih. Kakorkoli, čas bo pokazal,
kdo ima prav. Do takrat pa vam želimo obilo zabave pri opazovanju hetijev
enoceličarjev.
Rožle
|