Tine je fant visoke postave, kratkih, rahlo skodranih plavih las. Je odli~en {portnik, saj ‘e dve leti uspe{no trenira pri odbojkarskem klubu in niti v {oli nima nobenih te‘av. Edina te‘ava so njegovi star{i, ki ga kljub njegovim sedemnajstim letom nikamor ne pustijo. Vsak dan mora biti doma najkasneje do desetih.
Danes je bil skoraj sam na pla‘i. Bila sta {e samo dva upokojenca. ^isto druga~e je bilo v sezoni, ko se je tam kar gnetlo mladih Slovenk in Slovencev, ki so imeli v tej majhni vasici svoje vikende.
»Uf, kako je vro~e!« je rekel sam pri sebi in se dvignil, da bi se {el malo ohladit. V tistem trenutku je bil ob njem fant, ki je {e malo prej sedel nekaj metrov od njega in ~akal, da se bo premaknil, ker ni vedel ali spi ali ne.
»@ivijo, jaz sem Mitja!« je rekel, ko se je pribli`al.
Tine je bil malo zmeden in ni takoj reagiral, zato mu je oni pomagal:
»Pa ti?«
»Oh, oprosti, Tine sem,« je naposled izdavil in mu podal roko. Za~util je mo~an, mo`at istisk roke in se izgubil v morskozelene o~i, ki so {e bolj poudarjale njegove kratke lase in mo~ne obrvi.
Mitja ni bil tiste vrste fant, ki bi se ujel na prvi pogled, zato je umaknil o~i in nadaljeval pogovor:
»Ne vem, ~e bo letos sploh {e kdo pri{el.«
»Ja, saj,« je rekel Tine in se obrnil proti morju.
»Star{i so me pripeljali sem za tri tedne, tukaj pa ni~ naroda! Lani sem bil veliko z Maretom in Ale{em, letos pa sta stara osemnajst in sta skupaj od{la v Portoro`.«
»Zakaj nisi {el z njima?«
»Moji so rekli, da moram letos z njima na morje, drugo leto pa bom tudi jaz polnoleten in bom lahko {el po svoje. Si letnik 75?« je naenkrat vpra{al.
»Ja, zakaj?«
»Ni~, ni~, kar tako,« se je izmaknil.
Misli so mu odplule v Ljubljano, kjer ga je ~akal zvesti Jaka, {est let starej{i od njega, in se potil pri opravljanju izpitov. Tineta je ljubil iz dna srca in on je to dobro vedel, ~eprav sta hodila komaj mesec. »Kaj pa jaz,« se je vpra{al, »ga imam sploh rad?« »Seveda!« se je oglasilo v njem, »kak{no neumno vpra{anje! Mi {e daje tisto kar si `elim, kar potrebujem?« se je spra{eval.
Vedel je da temu ne more pritrditi in to ga je ‘e nekaj ~asa mu~ilo, pa se ni hotel soo~iti z resnico. Jaka je precej starej{i in bolj umirjen, ‘eli si resne ljubezni, Tine pa je mlad in ga mladost in norije {e ~akajo.
»Jaz grem v vodo,« je oni prekinil njegovo premi{ljevanje.
»Po~akaj,« je zavpil za njim, »nekaj te moram vpra{at!«
»Kaj je?«
»Bo{ jutri tudi pri{el?«
»Seveda!«
»Potem se vidiva. ^ao!« je {e zaklical in stekel v hrib do svoje hi{e.
V naslednjih dneh je Mitja pri{el {e kdaj pa kdaj, mu povedal, da je doma v Mariboru, da hodi na gimnazijo in da tudi on trenira odbojko. Po~asi je odkril, da je lepe postave in obraza, da je tip iz stanj mnogih fantov, vendar izredno nemirne narave ter potreben dru‘be. To je ~ez nekaj dni tudi na{el; skupino fantov in deklet iz Ljubljane, ki so kapirali ob obali. Videla sta se samo {e zjutraj in zve~er, ko je pri{el mimo in pomahal. Nekajkrat se je celo ustavil, pri{el do Tinetove le‘alke in ga nagovarjal, naj se jim pridru‘i. Toda Tine si ni ‘elel v dru‘bo, v kateri se veliko pije in kadi.
Bila je sreda popoldne, ko je spet plaval do svetilnika in se odlo~il, de ne bo ve~ ~akal Jake, pa~ pa se bo odpravil ‘ivljenju nasproti ter od{el v Mitjevo dru‘bo.
Prilo‘nost je hotel izkoristiti tudi zato, ker sta star{a ‘e od{la domov. Vedel je, da se dru‘ba zve~er zbira v bistroju nad vasjo in je zato od{el tja, oble~en v oran‘no majico in kavbojke. Ko ga je Mitja zagledal, so se mu o~i od presene~enja kar zabliskale.
»Si le pri{el?« je rekel in se zagledal v njegovo vitko telo.
»Za`elel sem si spremembo,« je rekel in se razgledal po lokalu. V kotu se je stiskal par, pri sosednji mizi {e eden, ob Mitji sta sedela dva tipa. Kljub poletju je bil lokal dokaj prazen. Mitja je opazil, kod potujejo njegove o~i, in mu pomagal: »Tam v kotu sta Tadeja in Alju{a, pri sosednji mizi Pika in Robi, tu pa Sergej in Ale{.«
»@ivjo!« je pozdravil ta dva in sedel k Mitji.
»Kaj bo{ pil?« ga je ta vpra{al. »Gin, vodko?«
Malo je razmi{ljal in naenkrat je butnilo iz njega: »Dvojno vodko!«
Po dveh urah, ko je ‘e ~util, da ima te‘ko glavo, je Mitjo pocukal za rokav in mu rekel: »Jaz grem na obalo, da se malo ohladim.«
»Po~akaj, grem s tabo! Ni varno, da pono~i sam hodi{ naokrog.«
Ko sta stopala po prazni va{ki poti, je Tine ~util, kako mu dobro de hladen vetri~, ki je pihal od morja, in glava ga ni ve~ bolela. Samo {e rahlo omoti~en je bil. Bila sta ‘e na sredi poti, ko ga je Mitja prijel za roko in ga potegnil k sebi - to mlado, {portno telo, ki se mu ni upiralo. Ne‘no ga je poljubil. Tine je odprl o~i, ga pogledal in {epnil: »[e, {e!«
Vrnila sta se proti vasi in se ustavila pred vikendom. Tine je iz ‘epa izvlekel klju~ in odklenil. Vstopila sta. Zaloputnil je vrata in zaklenil.
J.