Novo v zbirki Lambda:
Jaime Gil de Biedma (1929 – 1990)
Rojen v Barceloni v premožni meščanski družini. Študiral je pravo v Barceloni in Salamanki, kjer je tudi diplomiral…
Leta 1953 je bival v Oxfordu in v tem času dobro spoznal sodobno anglosaksonsko poezijo (Eliot, Auden), ki je opazno vplivala na njegovo delo, čeprav dosti dolguje tudi Luisu Cernudi in Césarju Valleju. Od leta 1953 je delal v družinskem podjetju. Njegov pesniški opus ni obsežen, a kljub temu velja za najpomembnejšega pesnika svoje generacije, ki je v petdestih letih ustvarjala socialno poezijo. Danes velja za klasika sodobne španske poezije. Poezija mu ne pomeni samo možnost, da ob njeni pomoči izrazi svoj odpor proti diktaturi, ampak predvsem da se poglobi v jezik kot estetsko izrazilo in v poezijo kot izkušnjo. Leta 1953 je objavil prvo knjigo Po sodbi časa (Segun sentencia del tiempo), ki ji sledijo tri pesniške zbirke, in sicer leta 1959 Sopotniki (Compańeros de viaje), 1966 Moralitete (Moralidades) in leta 1968 še Posmrtne pesmi (Poemas póstumos). Pisal je tudi duhovite literarne eseje. Po njegovi smrti so leta 1991 objavili njegov dnevnik Portret umetnika iz leta 1956 (Retrato del artista en 1956). Umrl je v Barceloni, leta 1990, za posledicami aidsa.
VALČEK ZA OBLETNICO
Nič ni tako sladkega kot soba
za dva, ko se ne ljubiva več pretirano,
zunaj mesta, v nekem mirnem hotelu,
s čudnimi pari in limfatičnimi otroki,
predvsem zaradi tega nejasnega občutka
neresničnosti. Nekaj takega kot poletje
v hiši mojih staršev, pred leti,
kot nočna potovanja z vlakom. Kličem te,
da ti povem, da ti nimam kaj povedati,
česar bi ti še ne vedel,
ali da bi te morda kot nekdaj
nežno poljubil na ustnice.
Odšel si z balkona.
Soba se je zmračila,
midva sva se gledala nežno, v zadregi,
da ne bi čutila teže treh let.
Vse je isto, zdi se,
kot da ni bilo včeraj. In ta nostalgični vonj,
ki ga tišina polaga v usta,
najbrž zavaja, da se motiva
v svojih čustvih. A ne
brez zadržka, zakaj nekaj
spodaj privlači močneje in se je (da rečem
morda bolj določno)
težko spomniti, da se ljubiva,
čeprav morda z neko nenatančnostjo, in sobota,
kot je danes, je potem tako blizu
včerajšnjemu večeru in
pojutrišnjemu
jutru…
JUTRANJICA
Zbudi se. Postelja je vse bolj hladna
in umazane rjuhe na tleh.
Skozi okna na verandi
prihaja zora,
z barvo jesenskega plašča
in ženske podveze.
Zbudi se, bežno pomisli,
da naju je poklical nočni vratar.
In molče poslušaj: v daljavi
je spet slišati hropenje
tramvajev, ki vozijo na delo.
Dani se.
V kioskih na Rambli
bo kmalu polno nabranih rož,
in ptice bodo pele – rogonosci -
z visokih platan in gledale, kako
žalostno človeštvo odhaja v posteljo,
ko se že dani.
Spomni se sobe, v kateri si spal.
Glavo zakoplji med rjuhe,
prepusti se dražljajem in hladu,
ki ga prinaša zora,
ob telesu, ob katerem sva snoči
tako uživala,
in pomisli, da bi moral vstati.
Pomisli na hišo, še vedno mračno,
v katero boš stopil, da se preoblečeš,
in na pisarno, s premagovanjem zaspanosti,
in na mnoge druge stvari, ki pridejo
z zoro.
Čeprav poleg sebe slišiš šum
drugega dihanja. Čeprav napol
še v snu iščeš tisto malo toplote
med njegovimi nogami, da začne drhteti.
Čeprav ni ljubezen nič manj sladka,
ko se zdani.
- Ob telesu, čisto golem, ob katerem
sem snoči tako užival, mi dovoli,
da zdaj ob zori prižgem luč in te gledam
in poljubim.
Zakaj poznam dan, ki čaka name,
a ne zaradi užitka.
Prevedel Ciril Bergles
