LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
"PREZRTA EVROPSKA MANJŠINA"
ODPRTO PISMO
Obsodba kršitev človekovih pravic v oddaljenih regijah sveta je
za Evropejca plemenita, a vendarle udobna zadeva. Talibanski odnos
do žensk je predstavljal držo, tujo naši kulturi, tradicijam,
verovanjem. Povzdigniti ogorčeni glas je znak naše solidarnosti,
le malo pa pove o naši strpnosti. Njen pravi preizkus je način,
kako se spopadamo z lastnimi predsodki.
Človekove pravice so v Evropi zaščitene z zakonskim instrumentom,
Evropsko konvencijo o človekovih pravicah - ta predstavlja standarde
človekovih pravic, hkrati pa zagotavlja zakonske mehanizme za
njihovo krepitev. Kljub temu pa je več kategorij evropskih državljanov
in državljank še vedno diskriminiranih na nacionalni ravni.
V mnogih državah članicah Sveta Evrope - celo v državah Evropske
unije - so lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci še vedno
diskriminirani kot kategorija, včasih celo na zakonski ravni!
V zakonskem sistemu, ki bi jih moral ščititi pred diskriminacijo,
so žrtve segregacije zgolj zaradi spolne usmerjenosti.
Četudi homoseksualnost ni več razlog za aretacijo v (skorajda)
nobeni od štiriinštiridesetih državah članicah Sveta Evrope, pa
geji in lezbijke v mnogih še vedno niso enakopravni glede dostopa
do zaposlovanja, vojaških služb in starševskih pravic. Socialna
zaščita in ugodnosti, ki so priznane izvenzakonskim partnerjem
v heteroseksualnih zvezah, so pogosto zanikane istospolnim partnerjem.
Mnoge evropske države še naprej ohranjajo diskriminatorno sporazumno
starost za homoseksualne odnose.
Zato je absolutno nujno, da lezbijke in geji dobijo večjo podporo
s strani institucij, ki so namenjene zaščiti enakosti in človekovim
pravicam na nacionalni in mednarodni ravni. Svet Evrope - kot
najpomembnejše telo na kontinentu z nalogo zaščite teh vrednot
- ima še posebno odgovornost. Evropska regija Mednarodne zveze
lezbijk in gejev (ILGA) je s SE povezana s svetovalnim statusom,
priznana je kot cenjena partnerica v boju brisanja diskriminacije,
zasnovane na spolni usmerjenosti in priznavanja pravic lezbijk,
gejev, biseksualnih in transspolnih ljudi kot integralnega dela
človekovih pravic.
Svet Evrope je prvo mednarodno telo, ki je povzdignilo glas in
dejanja za zaščito pravic lezbijk in gejev. Napredek je bil precejšnji,
večinoma zahvaljujoč trudu Evropskega sodišča za človekove pravice
in Parlamentarne skupščine.
Sodišče je sprožilo vrsto prelomnih sodb, ki so utrdile spoznanje,
da je diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti kršitev osnovnih
pravic. Postopno se je ta splošni princip razširil na področja,
kot sta zaposlovanje in skrbništvo nad otroki.
Njegove odločitve so velikega pomena, saj nalagajo spremembe
v nacionalnih zakonodajah, neskladnih z evropsko konvencijo o
človekovih pravicah.
Cilj Parlamentarne skupščine ni le sprememba zakonov, temveč
tudi poskus spremembe odnosov. Povezuje parlamentarce in parlamentarke
iz različnih ozadij in različnih političnih usmeritev. Njihovi
pogledi odražajo prevladujoča mnenja v njihovem delu volilnega
telesa, pa naj bodo progresivna ali konservativna, strpna ali
manj strpna. V posvetovalnih zbornicah v Strasbourgu se izražajo
na podlagi načel, ki jih brani Svet Evrope.
V juniju 2000 je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela
poročilo o položaju gejev in lezbijk v državah članicah Sveta
Evrope. Zaključila je, da so homoseksualci še vedno vse prepogosto
podvrženi diskriminaciji ali nasilju ter da družba nanje še vedno
gleda kot na grožnjo.
Skupščina meni, da so določeni politiki in religiozni voditelji
prvi odgovorni za širjenje homofobije, uporabljajo jo za opravičevanje
še nadaljnjega obstoja diskriminatornih zakonov in predvsem agresivnih
ter omalovažujočih odnosov. Obžalovanja vredno je, da ljudje,
ki pripadajo institucijam velike moralne avtoritete, skozi nestrpno
držo spodkopavajo vrednote, za katere pravijo, da jih ščitijo.
Evropske vlade morajo storiti več, kot zgolj s figami za hrbtom
obsojati te prakse. Vsako pomanjkanje odločnosti v boju proti
homofobiji ustvarja nestrpnost v naših družbah - ali ji celo omogoča,
da se razvija še naprej. Tudi dolgo obstoječe demokracije niso
imune pred fanatizmom, a položaj je še posebej resen v osrednji
in vzhodni Evropi. V lanskem letu je prihod deklariranega geja,
ameriškega veleposlanika v Romunijo, sprožil val homofobične histerije,
medtem ko je bila prva parada gejevskega ponosa v Beogradu nasilno
prekinjena s strani nasilniških tolp in množic. To leto je pomembna
skupina ruskih parlamentarcev podprla predlog za kriminalizacijo
homoseksualnih odnosov.
Zagovorniki gejevskih in lezbičnih pravic v Evropi verjamemo,
da Protokol 12 Evropske konvencije človekovih pravic, ki prepoveduje
vse oblike diskriminacije, lahko pomembno izboljša položaj ene
najbolj prezrtih evropskih manjšin. Vendar pa sta do današnjega
dneva le dve državi - Ciper in Gruzija - ratificirali protokol.
Potrebnih je še vsaj osem ratifikacij. Petnajst držav članic Sveta
Evrope - Albanija, Andora, Armenija, Azerbajdžan, Bolgarija, Danska,
Francija, Litva, Malta, Norveška, Poljska, Španija, Švedska, Švica
in Velika Britanija - ni besedila niti podpisalo.
Ob mednarodnem dnevu strpnosti pozivamo vse države, naj uskladijo
retoriko s konkretnimi dejanji in podpišejo ter ratificirajo Protokol
12.
Peter Schieder, predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope,
in evropska sekcija ILGA ob mednarodnem dnevu strpnosti, 16. novembra
2002
|
