LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
MED DVEMA STOLOMA
Jannik Franzen in Nico J. Beger
(Prevod: Beger, Nico J., Franzen, Jannik (2002): Zwichen die Stühle
gefallen. Ein Gespräch über queere Kritik und gelebte Geschlechterentwürfe.
V: Franzen, Klöppel, Schmidt, Schulte-Fischedick, Walther, Wörtschig,
Transgender in der Perspektive. Berlin:Querverlag, 2002.)
Dialog med queer kritiko in doživetimi spolnimi zasnovami
Transseksualce je treba nujno misliti kot subjekte znotraj enoznačnih
praks, kjer morajo reševati (spolno) protislovje, ki ga (individualno)
ni mogoče rešiti, mora pa biti rešeno subjektivno. Corina Genschel
 
iz knjige “Sublime Mutations” (Konkursbuchverlag, 2000) Del LaGrace
Volcano;
na sliki: Elvis Herselvis & Harriet Dodge (1998) - levo
iz knjige “Sublime Mutations” Del LaGrace Volcano; na sliki: Matt
& Eric (1996) - desno
To je dobro znano mnogim transspolnim ljudem: vsakdanji izkušnji
oporekajo z individualnimi okovi formiranja telesa in identitete,
s soočanji s pretvezami o jasno določenih spolih. Spolni vsakdan
nalaga vsakomur - kot je zelo natančno povedala Corina Genschel
- iskanje rešitev, ki jih lahko razreši le družba. Queer kritika
je ta problem jasno poimenovala, kljub temu pa obstoječi problemi
posameznika in njegove vsakdanje izkušnje ostajajo. Videti je,
da izkušnja transseksualnosti predstavlja diskurz prizadetosti
par excellence. Skoraj neobvladljiv problem predstavlja tam, kjer
se posamezne razločne spremembe spola - kot jih ponuja zakon o
transseksualnosti - ne pustijo podrediti, kjer se "stranske
menjave" dojemajo kot izdaja lastne kritike spolov. Vprašali
smo se, katere dozdevno odločilne priložnosti se nakopičijo skozi
potiskanje problemov v zasebnost, skozi queer pozive na upor proti
binarnosti spolov, skozi upravičene zahteve transseksualcev po
spremembah zdravstvene politike in zakonodaje, skozi prisilo in
željo prevzeti posledice hudih telesnih napadov ali skozi skupinsko
prisilo različnih uveljavljenih gibanj. Do kje so nejasnosti sploh
še zaželene in možne - in če so, v katerih prostorih? Do kje sta
teorija in življenjska praksa transseksualnosti konstitutivni
izven spolno norminirane družbe (ki "resnične" spreobrnjence
baje znova sprejme medse), izven queer (transseksualci pravijo,
da binarne spolne normativnosti niso prepoznali) in lezbično-gejevske
scene? Kakšne alternative ponuja t.i. trans-scena? Ali ni zgolj
otroško igrišče "resničnih" in "pravih" menjalcev
spola, čigar omejitve boleče spominjajo na podobne omejitve lezbično-gejevskih
in feminističnih scen? Katere so politične strategije samo-pomoči,
informacije o vložkih, prevezah za prsi, depilaciji in spremembi
imena? Sledeči pogovor skuša zarezati v ta sklop, stalno zmes
teoretskih razmišljanj in individualnih izkušenj, v hrepenenja,
želje in probleme. Trudimo se ohraniti konflikte budne ter nerazrešljivost
opisljivo in živo. Pogovor je potekal poleti 2001 po elektronski
pošti med Nicom J. Begerjem (NB) in Jannikom Franzenom (JF). Glede
identitetnega izpovedovanja le toliko: vsak dan se počutiva med
dvema stoloma, zdaj z več, zdaj z manj hrupa.
JF: "Sicer govorim o ženskah in moških, vendar ne
mislim na to", rada pravi neka moja prijateljica, da bi izrazila
protislovja med razumevanjem sebe kot feministke ter soočanjem
s queer kritiko binarnosti spolov. Njena govorica ji pomeni nekaj
drugega kot večini sogovornikov. Kako je, če imata lastna govorica
ter lastno telo za zunanji svet pomen, ki se mu sam želiš odpovedati?
Kako je, ko te dnevno berejo kot "žensko" ali "moškega"
in se pri tem počutiš kot v napačnem filmu? Postane telo tuje
ali je pač ta tujost vzrok za neprijetnosti s spolnimi oznakami?
NB: Vprašanje "ali" se mi sploh ne zastavlja:
moje telo mi ni tuje, temveč neljubljeno, da, nekoč deloma osovraženo,
vendar so moji občutki in zunanje možnosti branja tako ozke in
že tako dolgo (odkar pomnim) prepletene, da se je treba vprašati
o kuri in jajcu. Brez normirane spolne ureditve ni telesa in brez
telesa ni spolne ureditve. Nič me v mojem življenju ne preganja
bolj kot spol. Na žalost je moja vera vanj tako razdvojena, da
začenjam omahovati med uvidevnostjo, kritiko, lastno zgodovino
in hrepenenjem. To je tako rekoč ples po surovih jajcih, pri katerem
gre natančno za to, da se vprašanje "ali" ne zastavlja
več. Verige ni več mogoče doumeti. Lahko le sprevidimo, da smo
"prisiljeni", da vsakodnevno ugotavljamo svojo lokacijo,
ne da bi imeli moč, da jo tudi zavzamemo.
JF: Moje zaznavanje in druženje z lastnim telesom nista
neodvisna od konteksta, v katerem se gibljem: s pripisanimi oznakami,
ki se udejanjajo na mojem telesu, se počutim več kot neprijetno
- zaradi "ženskega" označevanja, a tudi zaradi v trans-kontekstih
podtalnega odpora proti lastnemu telesu, ki je na enak način povezan
s strahom pokazati ga. Če s tem nimaš velikega problema, potem
nisi "pravi": "Kaj, ti greš PLAVAT?" V redkih
trenutkih, ko me nekdo vidi približno tako, kot to odgovarja mojemu
zaznavanju, pritisk občutno popusti. Ali je to dovolj trajno,
ali so spremembe telesa končno videti smiselne - ko so možnosti,
da bi oznake politično spremenili, minimalne - pa je drugo vprašanje.
NB: Zalučati vprašanje "ali" čez krov pravzaprav
pomeni prepoznati moč konteksta - vsekakor skušam spregovoriti
o moči heteronormativnih okvirov. Vsaka debata in individualno
lociranje spolne identitete se nanašata na okvir, znotraj katerega
kultura definira spol in seksualnost. Osrednja norma je heteroseksualnost.
Seveda nisi "pravi" in tudi nočeš biti! Tako ali tako
ni nihče natančno poimenovan, vendar je videti, kot da si morajo
to vprašanje zastavljati le interseksualci in transseksualci.
Pritisk, ki ga čutiš s strani "pravih" transseksualcev,
je torej tudi del boja za "pravost" v družbi, boja za
dogajanje in pravico do spremembe. A ta boj se bo boleče individualiziral
("In vi svojemu telesu niste še nikoli ničesar prizadejali?
Večina transseksualcev to namreč počne. Pravite samo, da vam vaše
telo ne ugaja, to vendar ni nič transseksualnega, prej normalnega",
mi je nedavno zaupal sodni izvedenec). Zdi se torej, kot bi obstajale
individualne rešitve nerešljivega konflikta med lastnimi željami
in družbenimi razmerji moči. V korzetu dnevne prisile spolnega
razporejanja obstaja tudi boj za "pravost" in ograditev
od vseh tistih, ki to baje niso. To nikakor ni "krivda"
transseksualcev. Možnosti biti transseksualen so močno normirane.
Od tod so vsi delitveni boji logična posledica (po načelu "deli
in vladaj"). Naše olajšanje bo tem bolj razumljivo, ko bomo
preprosto prepoznani kot takšni, kakršni smo. Ljudje, ki to počnejo,
so v našem življenju pogosto predimenzionirano pomembni, kakor
tudi prostori, v katerih živijo naše "iluzije" in kjer
drugi "igrajo igro". Vsako predstavo spola je mogoče
označiti kot iluzijo, ne le tiste, ki domnevno ne sovpada s telesom.
Razlika je le, da v "običajni" predstavi igrajo skoraj
vsi.
JF: Je to potem samo "skupna igra" dobrovoljnih
prijateljev? Ali obstajajo prostori, kjer so nejasnosti ravno
tako "prave", kot iluzije drugih - kjer se vsi zavedajo,
da so del igre?
NB: Da! Možno je, da se na začetku zveze, ki je seksualne
narave, ponudi neko vrsto "igre", ki pa sčasoma postane
tako realna, kot je sploh kaj lahko realno. Pomen anatomije se
premešča dnevno. Moja seksualnost je lahko "resnično"
gejevska ali heteroseksualna in pri tem neredko tudi lezbična.
Če me kdo vpraša po seksualni usmerjenosti, že leta odgovarjam,
da sem tro-seksualen. Če moja partnerka ne želi zamenjati spolne
identitete, mora kljub temu premestiti pomen svoje seksualnosti.
Izgubi domnevno jasen pogled na dve ženski anatomiji, ki pa nista
obe ženski. Pravi, da nikoli več ne bo imela "nedolžnega"
seksa, niti lezbičnega niti heteroseksualnega (in še zlasti ne
gejevskega), da ni seksa brez igre, da je njena spolna identiteta
permanentna mešanica lastnih predstav in oznak. Neredko prepoznava
svojo spolno identiteto kot lezbično femme - tudi ona ni nikjer
"prava". Bolj, kot se nahajam v krogih, kjer poljub
dveh butch mnogi razumejo kot gejevski, bolj sem začuden, ko interpretacije
tudi drugi ne vidijo vsaj kot razločne možnosti (poleg ostalih).
Začudenje nad tem je kot priplezati iz kleti igre v resnično življenje.
JF: Vedno znova poskušam s konfrontacijo, v kateri zavestno
izražam ali počnem stvari, ki se z običajnim zaznavanjem ne pustijo
urediti. To počnem, ko jezni starejši dami na kopališču - ki v
ženski obleki kriči za menoj: "Vi ste ponarejen…ali pa ste
vendarle dekle?" - odgovorim z "Ne!" Ali pa, ko
omahujem prekrižati okence v rubriki M/Ž in o tem razpravljam.
A večinoma je to naporno in neke vrste omejevanje je slaba podlaga
za dialog! In slaba podlaga za sproščeno življenje. Moje včasih
dokaj ostro zavračanje in omejevanje od vsega "ženskega"
(karkoli naj bi to bilo) niti sam ne smatram za prizadevanja vredno,
saj s tem žalim druge. Včasih mislim, da bi sprememba mojega telesa
olajšala situacijo.
NB: To poznam dobro. Pogosto sem tako utrujen od vsakdanjega
boja, kjer nočem prečrtati rubrike M/Ž, pa od tega, da me vsaka
prodajalka vpraša, zakaj je na moji EC kartici moško ime - "Mi
lahko pokažete kak osebni dokument?" Včasih si ničesar ne
želim bolj od hormonskih sprememb, s čemer bi končno lahko izginil
v množici. A če izginem v množici, izginem tudi sam: moja ženska
zgodovina, moji ženski deli, ki jih sicer ne želim kultivirati,
a jih tudi ne sovražim. Nerad slišim, če me nagovorijo z gospa
Beger, a saj to navsezadnje ni nobena žalitev.
Pa še o nečem zelo razmišljam: o statusu "bolezni".
Transsek-sualni diskurz "pravšnjosti" me slepi, da me
lahko ozdravijo, če bi bil v celoti moški. Samo pod pretvezo težnje
po popolni spremembi lahko nastajajo pravne in zdravstveno-politične
zahteve, usmerjene k zakonu o transseksualcih. Ta zakon spominja
na fašistične zakone, ki so kot pogoj za spremembo spola zahtevali
sterilizacijo. Seveda potrebujemo medicinsko oskrbo, da se ne
bo več vsak transseksualec boril z zavarovalnico. Danes mnoge
moti tranzicija, saj nočejo živeti na vmesni postaji. Nekateri
transseksualci se bojijo, da bodo sodniki in zdravniki to vzeli
kot dokaz, da popolno prepoznanje v drugem spolu ni potrebno.
Niso transi tisti, ki se uvrščajo med "prave" in izganjajo
"neprave". Spolna ureditev je tista, ki sprejema le
ene, vse ostale pa razglasi za bolne. Zato tudi holistična panika
pred moškim z maternico, ki bi mu lahko - o, groza! - služila
za rojevanje. Zgleda, da bomo morali pri določenih političnih
zahtevah sklepati kompromise namesto da bi se lotili dejansko
pomembne stvari: politizacije binarne spolne ureditve. Odkrito
rečeno, ali nismo razprave o prepoznavanju že večkrat slišali
v lezbično-gejevskem kontekstu - recimo ob temi homo-porok?
JF: Da, debate se ponavljajo. A kako izgleda kompromis?
Naj se zaradi transseksualnosti opremiš s statusom bolezni? To
je v kontekstu normirane spolne binarnosti jasno: to, da je treba
nujno razviti moško ali žensko "spolno identiteto",
je vse prej kot individualna motnja. Sprašujem se, kako te "motnje"-predstave
vplivajo na samo-podobo prizadetih oseb. Njihova samo-definicija
in način življenja ne predstavljata nič enakovrednega, temveč
jih večina "strokovnjakov" smatra za deficit, posledico
travmatične izkušnje. Tako ostaja prekoračitev spolnih meja neločljivo
povezana z izrazoma motnja in bolezen. Če se nekdo odloči spremeniti
telo, je izpostavljen pritisku, izkazati mora določene "simptome",
ki odgovarjajo določeni sliki "motenj" in ob tem narediti
še precejšen vtis trpljenja, ki ga lahko konča le medicinska obdelava.
Meni se takšen pritisk trpljenja zelo upira proizvajati. Po drugi
strani si želim resno jemati vse, ki občutijo takšno trpljenje
in ki se najdejo v tej kategoriji. Vse drugo bi pomenilo soočiti
romantično sliko "vmesnosti" z reakcionarno podobo "dejanskih"
transseksualcev, ki lastnega biologizma še niso spregledali. Kot
da je mogoče preprosto razrešiti takšna protislovja.
NB: Seveda se nam zgolj zdi, da nam kompromisi prinašajo
pravice, saj so spolne pravice navsezadnje lahko le brezkompromisne.
V prvi vrsti leži problem v izdelavi kategorij trpljenja. To ne
pomeni, da preizpraševanje teh kategorij odpravi spolne konflikte
posameznih ljudi. Občutki "spolnih motenj" so lahko
zelo realni. Odpovedati se statusu bolezni zgleda zdravstveno-politično
nevarno, saj so operacija in hormoni dragi. Če stroškov ne krije
zavarovalnica, ostanejo možnosti večinoma zaprte. Toda to je logika
kratkega stika. Prisilna pravna ureditev in zdravstvena oskrba
sta tukaj prepleteni. Otoplitev politične klime v Nemčiji je gotovo
nerealistična, a zahteve morajo ostati.
JF: Kaj je realnejše - lastne "motnje" ali množično
nerazumevanje, nelagodje drugih? Moje občutenje spola - karkoli
naj bi to že bilo - ni bolno niti moteno, ampak že od nekdaj zelo
jasno: kar mi je bilo naloženo v obliki zahtev "ženskosti",
čutim kot tuje in prisiljeno. Stres se je v vsakem primeru pojavil
od zunaj in znotraj, opraviti ima z oznakami in domnevami, pa
tudi z nelagodjem nad lastnim telesom in s tem povezano vlogo.
Včasih si mislim, da bi morali namesto trpljenja nad lastnim
telesom postaviti kot osnovo za "diagnozo" "trpljenje"
nad druž-beno bipolarnostjo spolov, z možnostjo "uravnave"
telesa in okoliščin, ki ne dopuščajo hitrih sprememb.
NB: To bi bila resnično edina diagnoza, za katero bi se
lahko ogrel! Sprašujem se, zakaj je v pravnem smislu tako utopična.
Prisila, da moramo "biti" en ali drugi spol, je nedvomno
problem, zaradi katerega transi trpijo - morajo trpeti. Seveda
se lahko vsak vpraša, kako se t.i. spolno-identitetna motnja vzpostavi.
Toda nobenemu transseksualcu ne bi bilo treba zastavljati si ali
dopuščati vprašanj. Raje se vprašajmo o normah bipolarnosti spolov!
JF: Kako se soočam s protislovjem med lastnim in zunanjim
zaznavanjem, med lastnim občutenjem telesa in oznakam na podlagi
anatomije? Protislovja imajo lastno dinamiko in ne vzdržijo niti
najboljše queer teorije. Vsekakor me teorija nekoliko ovira, ko
se mi kdaj zelo mudi odložiti konflikte zgolj na telesni ravni.
Soočanje z normami, ki mi jih nalagajo drugi in sam, prej kaže,
da telesne spremembe nikakor ne bodo razrešile protislovij - teorija
pa tudi ne.
NB: Zaupam notranjemu procesu, ki mi omogoča slediti,
katere spremembe so zame dobre. Protislovja moje identitete in
telesa moram nenazadnje vsak dan sam urejati, jih tako rekoč individualizirati.
Teoretično gledano - če bo nekaj potlačeno v zasebnost, kar bi
se moralo razrešiti družbeno, žal ne pomeni, da mi bi prizanesena
osebna prisila. To pomeni, da si vzamem "svobodo", da
obravnavam prisilo in iščem svoja občutja. Se vrtim v krogu?
JF: Izgleda že tako. Moje opravilne zmožnosti so sedaj
predvsem na individualni ravni. A rešitev na individualnem nivoju
si ne bi smeli obljubljati, ker jih ni: sprememba spola ne razreši
pripisanih in pričakovanih vlog. Bi bil z novo pozicijo dolgoročno
zadovoljen? Je mogoče (telesno) dvoumnost resnično živeti? Problematično
je tudi to, da so protislovja sicer individualizirana, hkrati
pa je individualno okolje striktno regulirano: diagnoza - mnenje
- zakonska določila - standardi obravnave. O zasebnosti, da ne
rečem o zasebnem odločanju, ni govora. V resnici ne preostane
nič drugega kot vreči pogled na lastne občutke in iskati najboljše
načine, kako zaobiti to situacijo. Potem je šele napeto.
NB: Napeto in zapleteno. Tvoje spremenjene začetnice se
mi na tem mestu zdijo zelo zgovorno protislovje. Pred kratkim
sem vložil prošnjo za sodno spremembo imena in postalo mi je jasno,
koliko šare moram dokazati, potrditi, iznajti, razložiti. Kakšno
vrednost ima moje ime v mojem življenju, da s takšnim naporom,
blagim nasmeškom in potrpežljivo plačujem ceno? Zapisati moje
"novo" ime na prošnjo je bil vsekakor navdušujoč občutek,
ki se je zdel kot lastna odločitev. Je in ni! Kajti zdaj se začenja
boj za mojo zgodovino: katere stare reference, ki ponazarjajo
mojo usposobljenost za določen poklic, lahko zdaj še priložim
prošnjam? On/ona zmeda pri zamenjavi imena je jasno vidna v vsaki
prošnji in ne glede na to, kako zelo napletam in se trudim. Moje
dolgoletno delo v mednarodni LGBT organizaciji me - če naj zadošča
moški videz - avtomatično uvršča med geje. Saj ne, da bi to ne
bil ali da bi me to motilo. A tako prvo kot drugo ime predstavlja
mojo zgodovino in končno tudi mene. Moja seksualnost je bila gotovo
že od nekdaj močno regulirana, vendar z vidika regulacijske moči
spola stojim zdaj, po letih teorije in politike, odprtih ust od
začudenja, potlačitve in navdušenja. Neverjetno, kako nekontrolirano
niham sem in tja med konstitutivnim znotraj in zunaj, med močjo
spola in željami, močjo, državo, medicino in nečem, kar včasih
označim kot "jaz". To ni nihanje med dvema poloma, temveč
permanentno stanje: spol obstaja SAMO v tej zmedenosti ter znotraj
normativnih struktur ali okrog njih. Spol drugače sploh ne obstaja!
To opažam pri polni zavesti in pri sebi šele zdaj.
JF: Oh. Ne bom začel špekulirati o tem, ali sem zavoljo
odgovora tebi ravnokar podpisal seminarsko nalogo kot "GF"…
Zgovorno, vendar v resnici ne pove nič o meni, temveč kaže razdor
med znotraj in zunaj, kot praviš, med "uradnim" obstojem
("Gospa Franzen, vašo zavarovalno številko, prosim!")
in lastno odločitvijo, ki ima zelo omejen prostor, če ji ne dopustim
medicinskega in sodnega blagoslova.
Kaj se spremeni, če zavestno slediš moči konstrukta "spola"
in njegovi istočasni omejenosti? Je zato vsakdanje življenje še
bolj naporno? Ali preprosto malce absurdno? Včasih nimam nobenih
komunikacijskih težav, če se zavedam, da mi "spol" -
ki je za moje sogovornike povsem "naraven" in realen
- pomeni sestavljivost, samovoljnost in prisilno uvrščanje; moja
kritika je zanje razlog, da dvomijo v mojo prištevnost.
NB: Sprašujem se, kako sem včasih lahko pozabil na "spol"
in kako lahko vsi ljudje okrog mene jemljejo spol tako preprosto.
Skoraj vedno se vprašaš, ali se ti blede, ker se to ne dogaja
skoraj nikomur drugemu. Kajti verjeti, da nekaj nas transov in
kritikov spolov razume, ostali pa tega ne vedo, že meji na precenjevanje.
JF: Ne mislim si, da se mi blede (tega se večinoma lahko
vzdržim), pa vendar opažam, da veliko ljudi hoče gotovost binarnosti
spolov, tudi mnogi transi, lezbijke in geji. Na vsakdanjost gledam
tako kot ti: včasih je malo absurdno, včasih zabavno, včasih naporno,
pa tudi težavno srečanje, zmešnjava, zahteva. Občasno se vprašam,
zakaj pravzaprav to počnem in zakaj "preprosto" ne morem
biti kot prej, ko sem še verjel, da obstajajo moški in ženske
- pika. Kljub temu dojemam vse kot priložnost: razširitev zornega
kota in zmožnosti samo-izražanja ter srečanj z drugimi. Kdor je
v celoti neodvisen od običajnih predpisov zaznavanja, lahko tudi
sam zaznava druge - moj "prvič" je bil neverjetno aha-doživetje.
Od tu ne bi hotel več nazaj.
NB: Po prvem hormonskem terminu sem začel slikati. Nastala
je slika, na kateri je pot z zapornico, jaz stojim pred to mejo
in ne morem jasno videti nove dežele. Vem - če zdaj nadaljujem
pot, se odpovedujem enemu državljanstvu v prid drugemu in povratka
ni več. Meja med "dvema spoloma" deluje kot državna
meja, v vsaki od "držav" dobiš državljanske pravice,
vendar zgolj ene ali zgolj druge. Treba se je ukloniti pravnemu
in kulturnemu okviru, ne določiš se sam. Ob tej sliki mi je prišel
na misel teoretski koncept diaspore in izraz "imaginarna
domovina". Domovina postane abstraktna ideja: nek kraj, ki
v predstavljeni obliki sploh ne obstaja. V konceptu diaspore se
domovina kaže kot nujno hibridna in umetno sestavljena kultura,
ni je moč objektivno definirati, a kultivira specifični pogled.
Diaspora je v bodočnost usmerjeno pogajanje sedanjosti, ki se
ohranja pri življenju tako, da se človek ugnezdi v eksil. Vprašanje
izgubljene domovine nima nič opraviti z realnimi deželami, ampak
z imaginarnimi kulturami, pogled nanje vedno teče skozi očala
drugih. Če živim v eni deželi, ni moj pogled na drugo nikoli avtentičen
- četudi sem tam odraščal in od tam izviram, je vselej vezan na
očala sedanje dežele, na katero gledam enako neobjektivno. Pomirjujoče
je morda to, da sem že od nekdaj v eksilu in da je domnevno neopazna
ločitev le ločitev od imaginarne pripadnosti, ki se tostran in
onstran ni mogla realizirati. Kar mi seveda spet daje individualno
igralnico za osebne odločitve.
JF: Če ostanem v tvoji sliki: obstajajo ljudje, ki imajo
dvojno državljanstvo - sicer samo "potni list", vendar
obstajajo možnosti gibanja v obeh državah. A igralnice niso brez
meja in kolikor sledim, je dvojno državljanstvo pogosto le prevara
za status brez državljanstva.
Pogosto naredim majhen zavoj do meje, vznemirjeno hočem spoznati,
kaj je izza nje, nato grem korak nazaj, da bi se naslednji dan
spet znašel tam. Dokler se držim stare pripadnosti, je nova komaj
predstavljiva. Vendar zapustitev dosedanjega spola ali zgolj malo
večji odmik se izravnata z generalno izgubo "identitete",
pripadnosti in tudi pravic. Kakor da bi spolna ureditev neločljivo
pripadala moji osebi. Na koncu še sam verjamem v to. Kot da bi
obstajalo močno osebnostno jedro, ki ga moraš odkriti, da bi "našel
samega sebe". Ljudje se vse življenje locirajo vedno znova,
pridobivajo nove pomene, se vežejo na druge, čutijo pripadnost.
Če že, je iskanje samega sebe potovanje v neznano. Verjetno nikoli
ne prispeš na cilj.
NB: Zame je odločitev živeti transgender koncept oblika
"bivanja" queer/poststrukturalistične kritike identitet.
Identitete niso stabilne niti koherentne niti avtentične. Nihče
ne ve, kaj je spol. Vedno obstajajo le kopije kopij. Ta teoretična
izhodišča skrivajo zame življenjsko pomoč, četudi ne morejo rešiti
vseh konfliktov in nasprotij niti nimajo enakega pomena za vse
ljudi. Nenazadnje, pomembno je razmisliti o uporabi izraza identiteta:
ta lahko vsebuje skoraj vse, od psihične in telesne individualnosti,
skupinske identifikacije, do razmejitev in normiranj, ki ga izraža
vsak "mi". Potrebno je natančno razmisliti, kdaj in
kako potrebujemo identiteto v boju za spol in za nas same. Pogosto
pomešamo različne ravni, jih v glavi še močno premesimo, to pa
na koncu privede do neužitnega cmoka. S pomočjo teorije bi rad
razumel, na kateri ravni je treba zavrniti spol kot identiteto
in opis pripadnosti, kje pa ga strateško upoštevati. Vsak diskurz
o spolni identiteti - zapeljivo "avtentičen" sprva ugaja
in včasih je lahko tako strateško pomemben - je breme, ki ga moramo
s težavo prenašati. Mnogokrat se to breme splača odvreči in nanj
stopiti: višji položaj bo morda odprl nove vidike. Pri vsakem
govoru o identiteti je najpomembneje razumeti, da - mi, transi
- nismo sami. Naši "pripadniki" so z nami v istem čolnu,
sprva pod dozdevno prisilo, kasneje morda prostovoljno. Trans-tema
bo postala tematika za vse, čeprav se literatura opira le na "drugačne".
Ko jo bomo končno vzeli resno, bo absurdnost diskurza še bolj
očitna.
JF: Ravno zato, ker bodo pripadniki povlečeni skupaj z
nami, razločna delitev med "prizadetimi" in "pripadniki"
ni priročna. Saj si opisal, da ima tvoja partnerka lastne izkušnje
z lomljivimi identitetami in oznakami. Včasih se oba v zvezi ali
prijateljstvu soočita s podobnimi procesi. Po mojih izkušnjah
gre včasih tudi tu za podobne strahove pred spremembami in neznanim
kot pri tistih, za katere je transgender popolnoma nov svet. Ne
veš, kaj se bo spremenilo in kaj bo ostalo, če zamenjaš spolni
izraz. Vsi smo se naučili, da "spol" in z njim povezane
značilnosti domnevno zelo bistveno določajo osebo, zato je nezanesljivost
vedno tu.
NB + JF: Zaključek razprave vedno prinaša poljubne stavke.
Smo povedali dovolj? Je identiteta končno le postala stvar razprave?
Prav vprašanje t.i. "pripadnikov" kaže na identitetni
diskurz in sproža vprašanje, na koga se razprava osredotoča in
kdo ostaja zunaj. Partnerji, prijatelji veljajo za "podpornike",
ki spremljajo proces tranzicije ali pa se poslovijo. Večinoma
pa ne upoštevamo, da se za vsako socialno razmerje - ki se ga
s sedanjim razumevanjem "drugega" ali "enakega"
spola ne da opisati - zastavlja vprašanje, koliko sta se oba,
ki sta vpletena v seksualnost in tudi spolnost ter samodefinicijo,
"ujela".
Soočanje s transgender vsakdanom in življenjsko prakso je prisilno
povezano s prizadetostjo. Zato je pomembno pluti pod govorom o
"avtentični" izkušnji. Želela sva pokazati, kako odlaganje
spolnih problemov v zasebnost proizvede nujo, ki izhaja iz lastne
vpletenosti v vedno novo iskanje individualnih, enkratnih odločitev
in kompromisov. Takšna in drugačna protislovja sva skušala ohraniti
protislovna in ne izravnavati križajočih se misli.
Najine značilnosti ostajajo brez končnega odgovora. Vznemirljivo
se nama zdi, da si vedno znova postavljava vprašanja, da bi se
na novo locirala in po možnosti naredila prostor med stoloma prijeten
za bivanje - kljub ropotu.
prevod T.Greif
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
TEMA3MESEČJA
• Med dvema stoloma
• Transpolnost in transeksualnost
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
