LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
ZGODOVINA PROSTORSKIH DILEM GEJEVSKEGA IN LEZBIČNEGA
GIBANJA V SLOVENIJI
Za homoseksualnost pri nas "ni prostora"?
Miha Lobnik
Če bi se vprašali, koliko prostora pa ima gejevsko lezbična skupnost
v Sloveniji, bi bili morda prehitro razočarani. Leta 2003 imamo
nekaj prostorov. Nekaj sob na Metelkovi in Kersnikovi. Eno savno
in priljubljene kafiče ter nekaj obronkov gozda ob Savi in pod
Rožnikom, pa še kako parkirišče in obskurni F6 bi lahko dodali.
To bo to. A med temi prostori obstajajo velike razlike. Knjižnice,
diskoteke, pisarne, spalnice, darkroomi, vse to nam je nekako
na voljo. V tem članku bomo poskušali definirati, kakšni so ti
prostori in v čem se med seboj razlikujejo.
Ko sta nekega petkovega večera 8. junija 2001 Brane Mozetič in
njegov pesniški kolega Jean Paul Daust iz Kanade skušala vstopiti
v javni lokal v prostorih Mestne galerije, jima je redar na vratih
preprečil vstop z besedami: "Navadite se že, da to ni lokal
za take!" Sledil je val protestov, zgodila se javna manifestacija
proti homofobiji, ki se jo je udeležilo 300 ljudi. O dogodku so
obširno poročali mediji. Predstavnik oziroma (najemnik) lokala
je v televizijskem dnevniku zagovarjal vratarja in diskriminatorno
prakso svojega (sicer javnega) lokala. Odprto pismo županji Viki
Potočnik v zvezi z dogodkom je podpisalo 150 državljanov. Zahtevajo
ukrepanje mestnih oblasti. Županja v izjavi za javnost obžaluje
incident. Varuh človekovih pravic je izrazil prepričanje, da obstaja
dovolj dokazov, da odgovorni organ sproži preiskavo zaradi kršitve
141. člena kazenskega zakonika.
In kaj se je zgodilo?
Lokal jo je odnesel z nekaj medijskimi praskami, gejevska in
lezbična skupnost v Ljubljani pa je izgubila še eno, predvsem
"prostorsko" bitko. Izgubo je gibanje sicer kompenziralo
z izvedbo prvega javnega protesta proti homofobiji, ki se je prelevil
v prvo gejevsko in lezbično povorko. Geji in lezbijike so prvič
kot organizirana skupina zakorakali po mestu in poželi tiho odobravanje.
Toda sporočilo upravljalcev lokala v Mestni galeriji je ostalo
v zraku! Spolna usmerjenost je bila lahko tista osebna okoliščina,
zaradi katere določenim (predvsem "vidnim"1)
osebam lokalni akterji dopuščajo ali zavračajo vstop v javne prostore
in to po lastni presoji. V tem primeru gre predvsem za pravico
do dostopnosti javnih prostorov ne glede na spolno usmerjenost.
Gre torej za vprašanje enakopravnosti manjšine, da se v določenem
prostoru nahaja in svobodno giblje. Zdi se, da se to vprašanje
postavlja vsakič, ko se omenjena družbena skupina skuša prebiti
iz tišine in zgolj virtualne prisotnosti. Opisan primer je poučen,
ker nam ponuja priložnost analizirati razmerja in okoliščine,
ki spremljajo poskus "drugačnosti", v tem primeru spolne
usmerjenosti, da zaživi v prostoru.
V tem članku bomo spregovorili o tem, kako se je gejevsko in
lezbično gibanje v Sloveniji v 17 letih obstoja prebijalo v prostor,
ga osvajalo oziroma osvobajalo. Predpostavljamo, da obstajajo
mehanizmi, ki urejajo in "legitimno" sankcionirajo pojav-nost
gejev, lezbijk, biseksualcev in transeksualcev (GLBT) v prostoru.
Zanima nas, kako delujejo logike izključevanja. Gre nam torej
za analizo pohoda "gejevskega in lezbičnega gibanja"
skozi prostor in čas.
V veljavni ustavi (14. člen) je pravica do enakopravnosti jasno
zapisana. Prav tako je v kazenski zakonodaji (141. člen kazen-skega
zakona) eksplicitno prepovedana kakršnakoli diskriminacija na
podlagi spolne usmerjenosti. Zgodba iz leta 2001 govori v prid
tezi, da so geji in lezbijke v trenutni slovenski družbi neupoštevana
skupina tudi, ko gre za ustavno določene pravice. Da je torej
javni prostor za GLBT manjšine dostopen le do tiste mere in pod
tistimi pogoji, ki so posledica stalnega, včasih glasnega, pogosto
tihega boja aktivistov in aktivistk z akterji, predvsem z trenutnimi
interpreti družbenih norm. Kakšno je torej ozadje boja za GLBT
prostor? Kakšna je njegova zgodovina pri nas? Ali obstajajo določene
povezave in možnosti primerjave prostorske dimenzije slovenskega
GLBT gibanja z drugimi tovrstnimi pojavi po svetu? Kaj nam o tem
govori dostopna literatura?
Pred-prostor?
"Uradna" zgodovina gejevskega gibanja se pri nas začne
24. aprila 1984, ko se v Ljubljani na različnih lokacijah (Galeriji
ŠKUC, Cankarjev dom, CIDM, Filozofska Fakulteta, Dom mladih Šiškarjev
na Vodnikovi) odvije prvi festival Magnus (evropski in ameriški
gej filmi, razstava svetovne gej publicistike, predavanja o gej
kulturi...) (ČKZ 177/1995: 227). Gre torej za javni dogodek, ki
ga "Zgodovina gibanja pri nas", objavljena v tematski
številki ČKZ (Gejevske in lezbične študije) postavi na sam začetek.
Homoseksualnost je leta 1984 postala tema, okrog katere se prvič
- po volji aktivistov - začne javna debata, ki se odvija v javnem
prostoru. Ena temeljnih predpostavk gejevskega in lezbičnega gibanja,
namreč intersubjektivnost gejevsko-lezbične izkušnje, je tako
uresničena. Le mesec kasneje dobi gejevsko gibanje novo prostorsko
razsežnost. Od junija 1984 pa do maja 1985 deluje v K4 vsako soboto
zvečer MAGNUS GAY CLUB. To pa ni prvič, da geji in lezbijke v
Sloveniji zares začnejo zasedati določen prostor. Henning Bech
v When men meet (Bech, 1997) opisuje pomen velikih mest za homoseksualne
moške. Homo-seksualci so se, po prepričanju danskega sociologa,
v mestih pojavili predvsem zato, ker so jim omogočala več, kot
omejena vaška naselja. Mesta so priložnosti za neskončno število
srečevanj in socialnih interakcij. Omogočajo anonimnost in relativno
svobodo. "Mesto s svojimi vzajemno si odtujenimi pripadniki
je tisti prostor, kjer lahko homoseksualec pride v stik z drugimi
- v istem trenutku in zaradi istih razlogov." (Bech 1997:
98). Kontakt z drugimi je tukaj torej mogoč bodisi v vsakdanjih
situacijah ali pa v specialnih prostorih, med katerimi Bech navaja
tiste, ki "koncentrirajo socialni prostor v mestu: železniške
postaje, javna stranišča, parke in savne." (Bech, 1997: 98.)
Tako kot večina evropskih mest, pozna Ljubljana označene kraje,
ki vrsto let služijo kot anonimni prostori druženja, kjer je mogoče
spoznati druge homo- ali biseksualne moške.
Ti specifični javni prostori so nadzorovani na poseben način.
V nasprotju z osebnimi oblikami nadzora na podeželju ali doma
v okviru družine ta nadzor ni totalen niti stalen: ne ve vsega
o nadzorovani osebi, pozna le, kar vidi na kraju samem, je le
občasen, nikoli vedno navzoč. Obstaja torej možnost, da se mu
izognemo, hkrati pa velja tudi narobe: vsakdo se mora zavedati,
da se lahko kadarkoli znajde pod tem nadzorom. (Bech, 1997: 99.)
Lahko greš torej tja desetkrat in tega ne bo videl nihče. Enajstič
te tam morda pričakajo nasilneži "gaybasherji".
Bech raziskuje - kot pravi - fenomenološko analizo pojava "homoseksualca",
kot ga pozna in konstruira moderna. Opisuje, kako v omenjenih
prostorih potekajo komunikacije in kako ti prostori delujejo.
Pustimo sedaj ob strani različne teorije o tem, kako se razlikujejo
prostori, ki omogočajo anonimne spolne odnose med osebami istega
spola. (Več o tem v zbirki esejev Public Sex-Gay Space, ur. Leap,
W., 1999) Prav tako nas trenutno ne zanima, kako so ti prostori
organizirani in kako sam prostor vpliva na različne tipe "anonimnih
spolnih odnosov" in jih strukturira. Pomembno je namreč ugotoviti,
da so ti prostori pri nas obstajali, preden se je začela "uradna"
zgodovina gejevskega in lezbičnega gibanja, in da jih ta med svoje
"dosežke" nikakor ne uvršča. Ko jih raziskuje sociologija,
lahko črpa bodisi iz opazovanju z udeležbo bodisi iz policijskih
poročil. Temeljna značilnost teh prostorov je vsekakor anonimnost
in nevidnost. Čeprav lahko analiza policijskih poročil pokaže,
da se določena vladajoča struktura v danem sistemu povsem zaveda
prostorskega dimenzije obstoja homoseksualcev, je zaradi tihega
konsenza in interesa za anonimnost tistih, ki te prostore obiskujejo,
ta prostor družbeno še vedno predvsem neviden. Hkrati je in ga
ni. Po Bechu bi lahko rekli, da prostor anonimne homoseksualnosti
obstaja vedno, kadar se uspe izogniti nadzoru. Toda paradoksalno
ga takrat, ko "uspe biti", tudi najbolj ni! Če so akterji
spretni in jih budne oči nadzora ne dobijo, ni nikakršnih sledi,
da so kdaj bili tam.
Lahko bi rekli, da naredi gejevsko gibanje obrat ravno takrat,
ko začne beležiti, zbirati in oznanjati fenomene in spremljajoče
produkcije homoseksualne subkulture. Namesto, da bi obstoj homoseksualnega
skušalo prikriti in narediti neopazno, kot se to dogaja na primer
v parkih, začne gibanje proizvajati lastno zgodovino tako, da
producira vidnost. Zdi se, da zavestno izstopi iz zanke nevidnosti
- naredi preprost coming out. In ko se začne manifestirati gejevsko
in lezbično v prostoru, tvega in izzove represijo.
Ta preprost paradoks spremeni naše razumevanje uvodne zgodbe.
Gejevsko gibanje je v Sloveniji pred 17. leti začelo zarisovati
drugačnost in se vidno umeščati v širši prostor. Postalo je javno.
Vztrajalo je na vidnosti. Prostori, ki jih je razvilo, niso v
ničemer povezani z omenjenimi prostori neformalnega zbiranja.
Populacija, ki obiskuje glede na vidnost sicer različne vrste
prostorov, je lahko do neke mere ista. Res so tako imenovani "pred-prostori"
gejevske in lezbične anonimnosti obstajali že pred letom 1984,
a nič ne kaže, da bi se gibanje razvilo iz njih ali iz teh temeljev.
Pred-prostori so namreč predvsem materializacija represivne logike
potiskanja določene skupine v nevidnost. Njihova vloga v zadovoljevanju
interesov homoseksualcev po srečevanju partnerjev je neizpodbitna,
ponujajo teren za bolj ali manj anonimne intimne odnose. A kakšna
je cena? Po drugi strani so namreč tovrstni prostori način, kako
je določena skupina v družbi primerno regulirana in sankcionirana.
Prostori, ki so bili pred gibanjem, so torej nekakšni pred-prostori,
ki delujejo na čisto drugačnih ideoloških temeljih. Kadar take
"cruzing place" okolica opazi, jih skuša zatreti. Zato
ostajajo skriti. Gibanju gre, nasprotno, prav za to, da se ga
opazi.
Pred-prostori, kot so parki, mirni kotički železniških postaj,
zapuščena parkirišča, odročne plaže, so gledano od zunaj predvsem
prostori prepovedanih užitkov, kršenja javne morale, morda celo
zakonov, in kot taki obsojeni na uničenje. Nalogo iztrebljanja
- metaforično, kadar je to edina oblika homoseksualnega druženja,
kar homoseksualnosti same - prevzamejo bodisi ad hoc skupine ali
ulične tolpe, skupine skinheadov, bodisi policija z nadzorom ali
pa kar mestne oblasti. Dober primer tega imamo kar doma. Tivolski
Park je lokacija, za katero uporabniki poročajo o vpadih nasilnih
skupin in pogosti prisotnosti policije, ki pri udeležencih prej
kot občutke varnosti in zaščite zbuja nelagodje. Dodatno je h
krčenju prostora pred leti prispevala mestna uprava. Na tej lokaciji
so pred leti drastično posekali vsa grmovja ob progi zahodno od
železniške postaje, vse področje med Dunajsko in Celovško cesto.
Aktivnosti so se umaknile višje v park.
Vidnost prostorov nekaterih homoseksualnih spolnih praks se zdi
usodna za te prostore, saj jih lahko uniči. Toda ta perspektiva
je možna le do trenutka, ko je homoseksualnost kot taka v družbi
razumljena predvsem kot problem. Zanimiv je primer iz Nizozemske
(Den Haag) in Severne Nemčije (Köln), kjer - ob relativno visoki
enakopravnosti in participaciji spolnih manjšin v javnem življenju
- tovrstna območja pojmujejo kot gejevske rekreativne prostore.
O njihovi lokaciji se predstavnik zainteresirane skupine uporabnikov
(aktivisti) dogovarjajo z mestnimi oblastmi, s predstavniki drugih
uporabnikov teh infrastruktur in policijo. V konkretnem primeru
gre zato, da se dogajanje preseli dovolj globoko v park, kadar
hrup ne moti okoliške stanovalce. Predstavniki uporabnikov ali
mestna komunala redno čistijo različne smeti, ki jih uporabniki
ustvarjajo in preprečujejo, da bi drugo jutro po njih brskali
otroci. Policija je seznanjena o pomenu in namembnosti prostorov
in aktivno ščiti njihove uporabnike pred homofobičnimi nasilneži
- ob obhodu prijazno sprašuje uporabnike, če je vse v redu. Tako
je torej, ko v družbi obstaja konsenz o legitimnosti obstoja homoseksualnega.
Kadar pa v nekem družbenem okolju obstaja resna tendenca in ambicija,
da se homoseksualnost zatira, je vsako odstiranje samo nevarno.
Logika nevidnosti, ki prevladuje v tovrstnih prostorih tudi pri
nas, je z radikalne perspektive vedno enaka: nevidnost ni toliko
izbrana, ampak predvsem vsiljena. Za homoseksualnost pri nas "ni
prostora", nam sporočajo redarji. Toda: dokler stražijo javen
lokal in dokler jih nihče ne demantira, pravzaprav govorijo v
imenu celega prostore, v imenu družbe kot take.
Poleg parka in ostalih javnih površin so se namreč podobna shajališča
vzpostavila tudi drugje v ljubljanskih lokalih. Po pričevanjih
sta bila v sedemdesetih in začetku osemdesetih popularna Opera
bar in Kavarna Union, medtem ko je bil v devetdesetih to prav
lokal Galerija. Mehanizem, ki je ohranjal takšno stanje, je zahteval
predvsem neopaznost. Zunanjo nevtralnost. Dobro se spomnim, kako
sem za te prostore zvedel sredi 90-ih v srednji šoli. S sošolci
smo se z vlakom vračali iz izleta v Kopru, ko je nekdo omenil,
da bi lahko po prihodu v Ljubljano šli v park "pedre tepst".
Ni mi bilo čisto jasno, kako je to mislil, pa mi je razložil zgodbo
o "peder parku". Iz vsega skupaj seveda ni bilo nič,
saj je šlo predvsem za verbalni mačizem, ki se ga omenjeni znanec
danes (ko je postal aktiven v raznih strukturah, ki zagovarjajo
enakopravnost in človekove pravice) precej nerad spominja. Bistvo
nevidnih prostorov je tako - s stališča represivne večine - najprej
kraj, kjer je mogoče homoseksualnost najti in jo kar takoj sankcionirati.
Toda kaj, ko nekega dne gaybashing postane nepopularen?
Od geta do closeta
S fenomenom gejevskega geta se ukvarja Michael Bronski v delu
The pleasure principle (Princip ugodja). V poglavju "Ugodje
in poraz zasebnosti" (Pleasure and the Failure of Privacy)
predstavi tezo o zasebnosti kot konceptu, katerega naloga je zlasti
družbena regulacija ugodja:
"V svetu, v katerem so geji stalno nadlegovani, preganjani
in kjer se jim ves čas dopoveduje, da sploh ne bi smeli obstajati,
je bila zasebnost dolgo časa predvsem raj - skoraj nuja. Toda
ta umik v zasebnost je gejem in gejevski skupnosti onemogočil,
da bi živeli odkrito, da bi vzpostavili sebe kot razločno in artikulirano
družbeno prisotnost in da bi si izborili najosnovnejše pravice
in elemente državljanstva, ki ga uživajo drugi ljudje in skupine.
Zgodovinsko je bila za geje zasebnost pogoj varnega obstoja. Toda
varnost, ki jo ponuja zasebnost, je le del kompleksnega odnosa
do gejevske svobode." (Bronski, 1998: 158.)
Zasebnosti, ki je heteroseksualce dolga leta varovala pred vdori
zunanjosti in vmešavanji države in družbe v njihove spalnice,
homoseksualci v ZDA niso poznali. V praksi je bilo treba homoseksualnost
in karkoli z njo v celoti skrivati, saj je bila aktivno kazensko
preganjana tudi v povsem privatnih sferah.
Britanski parlamentarni odbor je po 4. letih delovanja leta 1957
izdal tako imenovani "Wolfenden report", ki zakonodajalcu
priporoča dekriminalizacijo konsenzualnih homoseksualnih stikov.
Zakonska prepoved je bila v veliki Britaniji odpravljena deset
let kasneje, leta 1967. (Bronski, 1998). V Sloveniji pride do
tega leta 1974.
Bronski je do dela ameriških "homofiličnih" skupin
(prvih zametkov lezbičnega in gejevskega gibanja v ZDA) kritičen.
Skupine so se v šestdesetih z javnim delovanjem in različnimi
političnimi pritiski borile zlasti za pravico gejev in lezbijk
do zasebnosti. Borili so se seveda proti policijskemu nadlegovanju
in diskriminaciji. V zameno za "zasebnost" so se aktivisti
trudili zlasti za "dostojno" in večini prijazno podobo
gejev in lezbijk v javnosti. Na demonstracije so hodili zgledno
oblečeni, moški v suknjičih in kravatah, ženske v kostimih. Sami
so zgradili ideal "družbeno sprejemljivega" in seveda
neopaznega, nevidnega geja. "Ker so politične upe oprli na
koncept zasebnosti, so v homofiličnem gibanju poudarjali pomen
nevpadljivosti kot načina, kako priti do družbene tolerance. Tako
so soustvarili notranji kastni sistem, ki je stigmatiziral vsakega
geja, ki se ni uklanjal vsiljenim standardom zasebnosti, po katerih
naj bi se geji v javnosti obnašali kot vsi ostali" (Bronski,
1998: 163.)
Tako kot oblike druženja v t.i. pred-prostorih/cruzing placih,
se je tudi ameriško gibanje v 50-ih opiralo zlasti na idejo o
neopaznosti. V šestdesetih je lezbično in gejevsko gibanje prevzelo
bolj radikalno stališče. Pojavilo se je javno izrekanje homoseksualnosti
- v ZDA se je začela liberalizacija istospolne usmerjenosti. Toda
politika "pravice do zasebnosti" je ostala še naprej
v igri. V družbi, kjer so vsakršni sledovi homoseksualnosti škandalozni
in razumljeni kot sinonimi za spolne aktivnosti same, je temeljito
skrivanje vseh znakov o drugačni spolni usmerjenosti pomenilo
le nadaljnje potiskanje v nevidnost. (Bronski, 1998). Zanimiv
je paradoks, na katerega nas Bronski opozarja: "Kot mnogi
priseljenci, ki so se ob prihodu v ZDA soočili z dejstvom, da
bodo v ameriški družbi zares sprejeti le, ko bodo med njimi in
ostalimi izginile vse vidne razlike, naj bi geji postali navidez
ne-geji in si tako zajamčili varnost v svetu." (Bronski,
1998: 165.) Ali je torej za geje vztrajati v neopaznosti strateško
smiselno?
Leto 1969 prinese stonewallski upor. Takrat se večja skupina
transvestitov, gejev in lezbijk odkrito in fizično upre policijskemu
nasilju. Nemiri trajajo več dni, dogodek pa postane prelomnica
gejevskega gibanja na Zahodu. Nekateri geji nočejo več biti nevidni,
vendar pa jim njihova vidnost sama zase še ne zagotavlja enakopravnosti.
Zahteve po gejevski vidnosti in takšen emancipiran nastop v javnosti
povzročijo protireakcijo. "Povečana prisotnost v javnosti
in bolj javno izpostavljanje gej-evske kulture izzovejo protiudarec,
ki poskuša predvsem okrepiti closet." (Bronski, 1998: 183)
Closet (v slovenščini omara) je metafora za skrbno skrivanje
homoseksualnosti. Kot pravi Bech, je to lahko tudi ime "za
tiste posebne prostore, ki jih strukturira ali zaseda odsotnost
in nevidnost homoseksualnosti." (Bech 1997: 66.) Closet se
reproducira povsod. Poleg tega, da obvladuje življenja posameznikov,
je vseprisoten na vseh ravneh. Širi se v medijih in kulturni produkciji.
Prostovoljno umikanje v nevidnost je oblika reprodukcije logike
closeta. Ko postanejo zahteve gejev po vidnosti in enakopravnosti
bolj eksplicitne in glasnejše, jih družba na nek način regulira.
Ena od poti je nastanek geta. Geto je predvsem "odrejen",
seveda s spoštljivimi napori zavzet prostor, kjer postane gejevska
vidnost legalna. Nič pa nima opraviti z pravicami gejev in lezbijk
kot državljanov zunaj njega. Če je naloga geta, kot jo definira
Bronski, v tem, da predvsem daje okvir, ščiti in prikazuje, potem
obstajajo med getom in prej opisanimi "pred-prostori"
na slovenskem jasne povezave. Podobno kot geta v velikih mestih
se v mestecih, kot je Ljubljana, zbira drugačnost na posebej določenih
mestih. To nam omogoča, da smo pred njo varni. (Svarimo otroke
in vrstnike: ne hodi v te prostore, da ne dobijo homoseksualci.)
Drugačnost lahko v ta taborišča užitkov od zunaj hodimo opazovat
in po potrebi omejevat.
Vprašajmo se torej, kaj so pogoji tovrstnih prostorov, bodisi
nevidnih zbirališč ali geta kot "dovoljenega prostora vidnosti".
Pogoj vseh teh konsenzov je še vedno logika closeta. Gre le za
vprašanje stopnje. Če je v parku closet popoln, v navideznih zbirališčih
(Opera bar, Galerija) delno in skrbno očrtan, v getu pa negativno
eksponiran, ostaja prikrivanje homoseksualnosti eden osnovnih
represivnih mehanizmov, ki regulirajo gejevsko življenje. Skupaj
s posamezniki so v closet "getoizirane" tudi njihove
intimnosti. S pomočjo closeta so skrbno varovane in omejene. Sami
jih držijo skrite, da bi bili v družbi varni; tako je tudi družba
varna pred njimi. Bronski je prepričan, da izvirajo želje širše
družbe po regulaciji homoseksualcev zlasti iz nezmožnosti razumeti
in dopustiti ugodja, ki jih ti svojo prisotnostjo vnašajo v družbo.
Closet je eno pomembnih orodij, s pomočjo katerega ostajajo homoseksualci
nevidni. Kdor je potisnjen iz varnega zatočišča, izgubi tako varnost
kot pravice, ki sicer gredo državljanom.
Proces razkritja drugačne spolne usmerjenosti ali coming out,
ki ga naredijo istospolno usmerjeni, temelji na odločitvi, da
posameznik svoje spolne usmerjenosti ne bo več skrival. Posledica
je, da postane viden gej ali lezbijka. Vidnost omogoči združevanje,
organiziranje in sodelovanje z ostalimi. Hkrati preprečuje, da
bi posameznikovo drugačno spolno usmerjenost razkrival kdorkoli
drug. Razkritje je prostovoljno, če ga opravi posameznik na podlagi
lastne odločitve. Negativni učinek raz-kritja pa so v nekaterih
primerih uporabili tudi skrajni gejevski aktivisti sredi 80-ih
v ZDA. "Outiranje" se zgodi, kadar je kdo razkrit brez
svojega pristanka. To je bilo aktualno zlasti v času krize, ki
jo je povzročilo širjenje AIDSa in na katerega apatične državne
strukture niso reagirale. Da bi vplivne, a prikrite geje med politiki
pritegnili k aktivnejši podpori, so razkrili nekaj tistih, ki
niso za gejevske pravice naredili nič ali pa so celo sodelovali
pri sprejemanju različnih represivnih zakonov. Bronski opozarja,
da so tovrstno prakso, ki se je vršila s pomočjo gejevskega in
lezbičnega tiska, obsodili ostali ne-gejevski mediji. Tudi v (odkritih)
gejevskih skupnostih samih je prišlo do razhajanj glede etičnosti
tega početja. A v tistem času je prevladalo mnenje, da je reševanje
človeških življenj obolelih in zmanjševanje nevarnosti okužbe
z aidsom pomembnejše kot pravica vplivnih homoseksualcev do "nevidnosti"
oziroma zasebnosti.
Tovrstne argumentacije pa niso sprejeli v večini "mainstream"
medijev. Ti so menili, da gejevski tisk s tem, ko razkriva gejevske
in lezbične politike, krši njihove pravice do zasebnosti. Bronski
ta upor velikih medijev proti neprostovoljnem razkrivanju homoseksualcev
s strani gejev samih razloži tako, da opozori na s tem povezano
izgubo moči, ki so jo do tedaj imeli izključno mainstream mediji.
Do sedaj so namreč sami odločali, koga in kdaj "outirati".
Nenadoma so namreč ti "veliki" mediji začeli zagovarjati
pravico do zasebnosti, ki jim je bila doslej, ko so hoteli sami
javno linčati kakega vidnega homoseksualca, nepoznana.
Vendar pa vidnost in "outiranje" še nista dovolj za
enakopravnost. "Vidnost pomeni biti viden, opazovan, detektiran;
medtem ko je odločitev postati viden sama zase aktivno dejanje,
je biti viden v osnovi pasivna pozicija… V ZDA so geji danes bolj
vidni kot kadarkoli prej, nikakor pa jim ni dovoljeno biti javnost
v političnem smislu", pesimistično zaključuje Bronski (1998:
183.).
Slovenski gejevski in lezbični prostor
Ko se leta 1984 odprejo prvi javni gejevski prostori, tega torej
ne moremo razumeti kot logične nadgradnje prejšnje gejevske infrastrukture,
pač pa gre za pomemben preobrat. Bistvena ostaja zavestna in samovoljna
odločitev za vidnost. Sama zase pomeni novo dobo, ki jo spremlja
osvajanje in osvobajanje prostorov. Eden osrednjih postane Klub
K4. Geji in lezbijke postanejo sestavni del družbenih sprememb
80-ih. Gejevsko in lezbično gibanje, poleg vidnosti in prostora,
zahteva enakopravnost. Prične se civilno družbeno delovanje. V
okviru ŠKUC-a se ustanovijo skupine Magnus, LL, kasneje še Roza
klub. Prostori, ki jih zasede gibanje, niso obsežni. Združuje
jih to, da so bili osvojeni s politični sredstvi. To je nedeljski
večer v K4, pisarna Roza Kluba in LL v okviru ŠKUC-a in pa nekaj
sob v zasedeni bivši vojašnici na Metelkovi. Od leta 1998 naprej
se generacija mlajših integrira v prostore in strukture Študentske
organizacije Univerze v Ljubljani kot skupina Legebitra. Kljub
poskusom konzervativnejših študentskih garnitur, da bi odpravili
Roza disko in onemogočili delovanje študentske skupine istospolno
usmerjenih mladih, uspe gibanju oba pridobljena prostora zadržati
predvsem zaradi političnega delovanja in javnega pritiska.
Pregled istega obdobja (1984-2001) pa kaže tudi mnogo bolj klavrno
podobo. Geji in lezbijke na Slovenskem so v teh letih poskušali
osvojiti in ustvariti lastne prostore (restavracije, bare, diskoteke).
Vsi poskusi, ki jih je bilo v 17. letih kar nekaj, so precej neslavno
propadli. Omenimo le nekatere: Pri Amerikancu (1985) Joy club
v Tivoliju (1992), restavracija Flamingo (1992), diskoteka Propaganda
(1998), bivša Palma (2000). Če so ostali lokali zdržali komaj
nekaj mesecev, je rekorder gotovo Propaganda, ki je z enkrat tedenskim
gejevskim večerom najprej vztrajala, potem pa bolj hirala kar
dve leti. V praznini, ki je nastala zaradi vedno bolj nesprejemljivih
nedeljskih terminov v K4 in ob splošnem pomanjkanju prostorov
drugačnosti, je vlogo osrednjega bara in diska na koncu prevzel
klub Tiffany, ki je nastal na Metelkovi.
Očitno torej pri nas ne velja, kot je to primer na zahodu, da
je pomemben del gejevske infrastrukture predvsem rezultat tržnega
potenciala ciljne skupine. Geji se tu ne prodajajo dovolj dobro,
da bi vzpostavili in "samo-vzdrževali" klasične komercialne
lokale. Izjema je pol-zasebni lokal F6 in pa nova gejevska savna
z konca leta 2001.
Strahovlada heteroseksizma v javnem prostoru
Poleg deklariranih, politično pridobljenih ali kapitalsko ustvarjenih
prostorov pa se geji, lezbijke, biseksualci in transeksualci večino
časa nahajajo prav izven teh eksplicitnih prostorov drugačnosti.
To so zlasti prostori bivanja (stanovanja), praks vsakdanjega
življenja (nakupov, potrošnje prostega časa), šole, institucije
(policija, vojska, državna uprava) in seveda delovna mesta. Gejevsko
gibanje v zadnjih desetih letih problematizira in poudarja zlasti
pravice in neenakopraven položaj istospolno usmerjenih v teh sferah.
Nekateri avtorji (Rothblum, Kitzinger in drugi) v zvezi s tem
govorijo o heteroseksizmu. Kot pravita avtorici uvoda v zborniku
O prevenciji heteroseksizma in homofobije, mnogo ljudi sploh ne
pozna pomena besede "heteroseksizem" in opozorita, da
je "heteroseksizem diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti"
(Rothblum idr., 1996: ix). Tudi Ameriška psihološka asociacija
od leta 1991 priporoča uporabo tega termina, z utemeljitvijo,
da je primernejši od izraza "homofobija". Problem slednje
je, da se preveč omejuje na fobijo in strah kot individualna pojava,
ne pa na posledično diskriminacijo. Ob tem lahko hitro pride do
nesporazuma: "prevencijo heteroseksizma" je zlahka mogoče
napačno razumeti kot zavzemanje proti heteroseksualnosti.
Različni družbeni mehanizmi ustvarijo tako imenovano "heteroseksistično
strahovlado", o kateri govori ameriška psiho-loginja Celia
Kitzinger. Ugotavlja, da so istospolno usmerjeni dostikrat v podrejenem
položaju, ki ga termini, kot na primer homofobija, ne opišejo
dovolj dobro. O družbeni diskriminaciji določene skupine lahko
govorimo tudi, če se ne manifestira na viden in konkreten način.
Gre za širši družben proces, ki ni odvisen samo od delovanja posameznikov.
Je rezultat delovanja sistema in okolja, zato ga je z razpoložljivimi
izrazi težko zajeti: "Vsi izrazi (homofobija, nadlegovanje,
homosovraštvo in zločin iz sovraštva) so interpretirani in brani
podobno - kot nekaj, kar se je zgodilo. Težko jih je brati npr.
kot pomenljivo tišino, odsotnost česa, umik ali molk, čeprav so
v tej obliki pogosto navzoči." (Kitzinger, 1996: 11). Heteroseksizem
deluje s polno paro tudi takrat, ko ni nobenih dokazov oziroma
dogodkov, ki bi pričali o njegovem obstoju. Kitzingerejeva pojasnjuje
ravno ta mehanizem "strahovlade", ki ne potrebuje stalnih
fizičnih obračunov, saj se ljudje prostovoljno podrejajo nepisanim
zahtevam. Deluje torej perfidno, kot stalna tiha grožnja povzroča,
da se lezbjke in geji umaknejo v molk in nevidnost.
Afera Grad
Utopični ideal gej in lezbičnega gibanja je svet, osvobojen seksističnih
norm, ki utemeljujejo in legitimirajo samoumevnost diskriminacije
istospolno usmerjenih ljudi. Aktivizem je zato usmerjen prav v
odkrivanje in preseganje tovrstnih ureditev. Ker je heteroseksizem
stanje širšega kulturnega sistema, je vsak korak iz nevidnosti
takoj tudi kršitev heteroseksističnega normativnega reda. Vidnost
gejev ali lezbijk v javnosti zato zahteva od nosilcev družbenih
norm in priložnostnih akterjev, da jo bodisi spregledajo ali takoj
regulirajo.
Posebno mesto v zgodovini gejevskega gibanja v Sloveniji ima
zato afera Grad. "Gala dobrodelno prireditev ob 10-letnici
gibanja je Mesto Ljubljana zadnji hip preprečilo" (Zgodovina
gibanja v ČKZ 1995, 237). Če so bili do tedaj akterji represije
gej in lezbične vidnosti bolj posamezniki in represivne institucije,
se tokrat izkaže, da demokratični preobrat konca 80-ih ne zajema
preobrazbe heteroseksističnih norm. Slovensko gej gibanje ni praznovalo
svoje 10-obletnice na Ljubljanskem Gradu. Ko so predstavniki lokala
izvedeli, koga naj bi gostili, so jim pred nosom zaloputnili vrata.
Ni pomagalo niti, da je bil med gosti minister za okolje in prostor
Pavel Gantar. Odločitev mestnih uradnikov in privatnih najemnikov
je bila dokončna. Tovrstnih dogodkov Grad ne bo gostil. V aferi,
ki je sledila, je bilo sicer slišati, da je to diskriminacija
in v nasprotju z novo slovensko zakonodajo. A zgodilo se ni nič
odločilnega. Grad z vso svojo simbolno in reprodukcijsko funkcijo
(prostor porok) je ostal nedostopen.
Ne gre le za to, da je dostop pomembne simbolne infrastrukture
urbanega prostora onemogočen skupini ljudi. V prostorskem jeziku
so takrat poslali pomembno sporočilo - da geji in lezbijke ne
sodijo sem. Izguba pomembne prostorske bitke, pravice za souporabo
določenih prostorov z namenom vidnosti, je verjetno vplivala tudi
na delno stagnacijo gejevskega in lezbičnega gibanja po letu 1994
(1996 je dokončno usahnila edina revija z gl tematiko Revolver,
razpadale so skupine in aktivistične formacije).
Epilog?
Pogled v zgodovino pojavnosti gejev in lezbijk kaže ponavljajočo
se zgodovino konfliktov, ki izbruhnejo, kadar se homoseksualci
pojavijo v javnosti. Analiza pred-prostorov (cruzing-palcov) homoseksualnosti
kaže, da ti, dokler družba homoseksualnost zavrača, temeljijo
predvsem na nevidnosti. Njihov obstoj je tesno povezano z njihovo
sposobnostjo, da ostanejo prikriti. Nevidnost ne spremlja le neformalnih
prostorov, ampak tudi posameznike, diktira jim prikrito življenje,
življenje in the closet. Ta splošna nevidnost homoseksualcev je
lahko v obdobju popolne represije (Tretji rajh in zapiranje homoseksualcev
v koncentracijska taborišča) zanje celo rešitev. Po drugi strani
pa družbenih sprememb na takšni nevidnosti ni mogoče graditi.
Analiza kaže, da gej in lezbično gibanje, ki se v Sloveniji začne
leta 1984, prinaša obrat, saj naredi homoseksualnost v Sloveniji
končno javno in vidno. Poskus umestiti se v prostor pa je do danes
precej neuspešen. Razen s političnim delovanjem zavzetih prostorov,
se ne vzpostavijo mehanizmi komercialne reprodukcije gejevske
infrastrukture. V javnih prostorih pa še vedno velja pravilo nevidnosti.
Da tudi vidnost še ni enakopravnost, dokazujejo prav primeri,
ko odločitev za vidnost povzroči represivno reakcijo iz okolja.
Vprašanje konfliktov z geji in lezbijkami v Slovenskem prostoru
je povezano z širšim kulturnih odnosom do drugačne spolne usmerjenosti.
Normativni red še vedno zavrača homoseksualnost in enakopravnost
istospolno usmerjenih in verjetno je to tudi razlog, zakaj se
pravni sistem ne more uveljavljati. Afere, kot sta Grad (1994)
in Galerija (2001) dokazujejo, da slovenska družba vidnih gejev
in lezbijk ne sprejema za legitimne oblike sobivanja v prostoru.
Tisti redar nam ni povedal nič drugega, kot nam je 7 let prej
govorila ljubljanska mestna uprava. Povedal nam je to, kar nam
dan za dnem sporoča tudi država, ko v nedogled odlaša sprejetje
zaščitne in partnerske zakonodaje. Prostora za homoseksualnost
je pri nas kar nekaj, na nas pa je, da ga zapolnimo, nevidni,
neslišni in odsotni bomo to težko storili.
1 Z "vidnim" je problem. Lahko
gre za znane obraze, v tem primeru aktiviste, ali pa tiste, ki
jih budne in detektorske redarske oči prepoznajo za "drugačne"
oziroma "take". Kot bomo videli kasneje, je lahko prav
vsiljena "nevidnost" mnogokrat pogoj, da ti je v homofobični
in heteroseksistični družbi dovoljeno sobivati.
Viri in literatura:
Bech, Henning (1997), When men meet: Homosexualtiy and modernity.
Oxford: Polity Press, Blackwell Publishers Ltd.
Bronski, Michael (1995), The Pleasure Principle: Sex, Backlash,
and the Struggle for Gay Freedom. New York: St. Martin's Press.
Clarke, Eric O. (2000), Virtuous vice: Homoeroticism and the public
sphere. Durham, North Carolina: Duke University press.
Leap L. William (ur.) (1999), Public Sex- Gay Space. Columbia
University Press.
Rothblum, Esther D., Lynne A. Bond (ur.) (1996), Preventing Heterosexism
and Homophobia. V: George W. Albee, Justin M. Joffe (ur.), Primary
Prevention of Psychopathology. Thousand Oaks: Sage Publications.
Seideman, Steven (1996), Introduction. V: Steven Seidman (ur.),
Queer theory/Sociology. Twentieth- Century Social Theory. Oxford:
Blackwell Publishers.
Sinfield, Alan (1998), Gay and After. London: Serpent's Tail.
Tratnik, Suzana (ur.) 1995); L: Zbornik o lezbičnem gibanju na
slovenskem. Ljubljana: Založba ŠKUC.
Zadnikar, Darij (ur.) (1995), Gejevske in lezbične študije: Zgodovina
gibanja pri nas. ČKZ, XXIII, 177
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
SCENA
• Aktivnosti v Monoklu
• Zgodovina
• Knjižnica
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
