LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
PRIDI DALA TI BOM SPET
Varja Velikonja
 
Pred kratkim sem v American Music Press (januar 2003) prebrala
odprto pismo Joan Jett (ex Runaways, kasneje Blackhearts, pionirka
ženskega rocka v poznih sedemdesetih in osemdesetih, aktivna še
dandanašnji…), ki ga je naslovila na revijo Rolling Stone. Nanaša
se na vsebino prispevka, ki je izšel pod skupnim naslovom "ženske
v rocku". Revija pisma seveda ni objavila, ker …gre vendarle
za revijo, ki rock vedno bolj obravnava po svojih merilih, ne
kot glasbeni stil torej, temveč predvsem kot najnovejšo trendovsko
preobleko najdražjih, elitnih stilistov.
Še posebej me je ganila naslednja izjava Joan Jett: "Naj
se sliši še tako čudno, je ROCK nekaj zelo pomembnega in svetega
za marsikoga izmed nas. In če uporabiš besedico "rock"
z mastnimi črkami zraven slikice jebene Britney Spears, potem
v trenutku preobrneš publikacijo v štos, v nekaj neresnega…"
Ob prebiranju žolča, ki ga je Jett stresla na odgovorne v reviji
Rolling Stone, se z mislimi nehote vrnem v domače loge in na obravnavanje
popularne kulture pri nas. S poudarkom na rockovski glasbi in
še posebej na zastopanosti žensk v tem polju ustvarjanja, če seveda
zožim ta glomazni spekter vsebin, ki se drenjajo pod plaščem popularne
kulture. Seveda je zelo naivno pričakovati kredibilno ocenjevanje
in spoštovanje do žensk v sredini, ki je še vedno močno homofobična,
zelo seksistična in še vedno patriarhalna. Ugotovitve lahko argumentiram
z brezštevilnimi primeri iz kritiškega sveta, z nedomiselnimi
naslovnicami revij, z minimalnim časom in prostorom, ki ga osrednji
mediji namenjajo tem "obrobnim" vsebinam. Ki so dobesedno
nametane po raznih prilogah osrednjega slovenskega časopisa in
so bolj informativno reklamnega značaja. Vsebine, ki so le novice
iz sveta popularne glasbe in veliko manj artikulirajo, raziskujejo,
vrednotijo, iščejo, primerjajo; umetnice, predstave, nastope.
Ko je leta 1996 na Novem rocku prvič nastopila dotlej razmeroma
neznana Ksenija Jus, se je znanemu domačemu rokovskemu kritiku
zareklo, da si bo treba nastop ogledati. Tako in drugače. Da ne
omenjam nekorektnih in netolerantnih opazk in ocen v medijih -
v stilu (Dragi) pridi, dala ti bom spet, ko je tekla beseda o
nastopu ženske skupine Tožibabe. Dasiravno so jih kot prvo žensko
hardcore skupino pri nas mediji z radovednostjo spremljali. Ali
kakor zatrjuje Marsa: "Ma odzivi medijev takrat (1986) so
bili najboljši možni. Bile smo totalen šok, totalna atrakcija.
Bile smo ljubljenke, pošiljali so nas na festivale..sama sem hotela
imeti dober bend, ne "glede na to, da smo ženske"…Bistvo
vsega je torej glasba in ne ženska, ki naj z minicami motivira
folk."
Spremembe na področju sprejemanja rockovske kulture v Sloveniji
se dogajajo izredno počasi in skorajda neopazno. Ko že mislim,
da se stvari izboljšujejo, je dovolj, da vklopim katerega od programov
nacionalke, pa sem že demantirana. Kajti o sprejemanju rockovske
kulture lahko govorimo šele takrat, ko jo začnejo priznavati in
promovirati tudi sredinski mediji. In če se pri nas res vse spreminja,
tega nikakor ne moremo trditi za medije. Vsaj, kar se glasbe tiče.
Demokratizacija in komercializacija v obliki več radijskih in
televizijskih programov ter časopisov je komajda kaj spremenila
in še to velikokrat le na slabše. Glasbena kritika, kot je večinoma
razumljena tudi pri nas - kot iskanje in izpostavljanje čimveč
šibkih in negativnih točk - je brez smisla in skrajno neproduktivna.
Nikakor ne gre za to, da vedno samo nekritično hvališ. Poslanstvo
vidim v tem, da glasbo, ki je relativno neznana in ni stalno prisotna
v medijih, preprosto približaš poslušalki, poslušalcu, in jima
pustiš, da si oblikujeta lastno mnenje. Da mu predstaviš nove
stvari, širiš obzorja, predramiš v iskanju nečesa drugačnega,
neprežvečenega. Skozi lasten
spekter pogleda. Kritika kot filtriranje, kot odstiranje sestavnih
slojev in nikakor ne kot samohvala in osebnostni kult novinarja.
Ali obstaja ženski pogled v rockovski kritiki? Različni odtenki
artikuliranja rockovskih vsebin? Kompetentno in poglobljeno spremljanje
rockovske glasbe zahteva nenehno seznanjanje z novostmi, ki jih
širšemu občinstvu posredujejo redki rockovski fanatiki in fanatičarke.
Kritika rockovske godbe izpod peres slovenskih avtorjev in redkih
avtoric ostaja vedno bolj razpršena po različnih medijih. Le ti
ji v sklopu uredniških politik odmerjajo zgolj obrobno mesto,
poleg športa, horoskopov in TV sporedov. V časopisnih edicijah,
kjer naslovnice največkrat polnijo slike nagic, je izbor tekstov
pod močnim vplivom današnje glasbe, filma in televizije. Ne preseneča
torej, da se na rockovsko kritiko v trenutku, ko je prešla v straight
svet, obesi vso šaro tega sveta, vključno s seksizmom. Vse povsod
en sam velik dolgčas.
Prave vsebine ostajajo tako še vedno na obrobjih. Le poiskati
jih je treba. In si dati vsake toliko duška, kot je to storila
Joan. Upravičeno.
Le kje so naše slovenske Johance?
Pridi, dala ti bom spet je kljub vsemu že zgodovina. Kljub popolni
medijski razprodaji glasbenega okusa in glasbene kritike. Ali
kakor slikovito razmišlja znana rockovska kritičarka in analitičarka
Leslie Berman o svojem prispevku rockovske kritike: "Sem
kar resna feministka. In del mene pravi, da se bomo borili, vse
dokler ne bodo spregledali, da imamo prav, in bomo korakali z
ramo ob rami in bomo povsem enaki. In del mene, ki pravi: Jebite
se, imele bomo svojo revolucijo."
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
KULTURA
• Pridi, dala ti bom spet
• 18. Festival gejevskega in
lezbičnega filma
• Od osmega potnika do pokvarjenih
deklet
• Lezbično izročilo
• Recenzije - glasba
• Recenzije - knjige
• Novice
• Fuksija
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
